Senzorna integracija, kako opazimo otroke s senzornimi težavami in kako jim lahko pomagamo - 1. del  

Zapisala: Anja Kožuh, profesorica defektologije 

 

Datum objave: 12.11.2019

 

V tem prispevku vam bo profesorica Anja Kožuh skušala poudariti pomen gibanja, ki ja prava hrana za možgane celo življenje, še najbolj pa v zgodnjem obdobju otroštva. Otroku naj igre ne predstavljajo mobilni telefoni in televizija. Živeti in dihati mora v tridimenzionalnem svetu. V drugem delu, ki bo objavljen v mesecu decembru, pa bo profesorica Tonka Klemenčič predstavila težave, ki se pri otrocih pojavljajo in svetovala glede pomoči.

 

Skozi več let poučevanja pri otrocih v razredu opažam drugačne in bolj izrazite težave, kot smo jih imeli naše generacije. Kot mobilna učiteljica imam priložnost opazovati običajne učence in kot razrednik na nižjem izobrazbenem standardu tiste s posebnimi potrebami. Pri enih in drugih lahko najdem skupni imenovalec – v razredu kar cvrči.Kaj to pomeni? Otroci težko sedijo pri miru, so glasni, potrebujejo več dražljajev za pritegnitev pozornosti ali pa so za različne dražljaje preobčutljivi, nekateri se skrivajo v kotu z zakritimi ušesi, drugi se obešajo po pohištvu, se vrtijo kot vrtavke, prerivajo v vrsti in še bi lahko naštevala. Različne naštete faktorje bi seveda lahko pripisali različnim vzrokom. Mogoče vzroki tičijo v porastu vedenjskih težav, pomanjkanju avtoritete učiteljev, drugačnemu pristopu k učenju ali drugo. Pri postavljanju diagnoz se moramo držati širine in različnih strokovnih pristopov. Stroke pa vseeno ugotavljajo, da so za veliko naštetih vedenj vzrok motnje senzorike.  Če se ponovno vrnem k primerjavi mojih in današnjih šolskih klopi, se moram spomniti tudi okolja zunaj šole. Otrok se danes prvič usede za klop pri šestih letih. Do tedaj mora imeti določene sisteme že dobro integrirane in utečene, da je to sedenje čim bolj udobno in pripravljano za usvajanje kognitivnih vsebin. Morda lahko na tem mestu omenim tudi, da je 20 minut optimalna količina časa učinkovitega sedenja za mizo tudi za odrasle študente. Šolska ura tudi za šest letnike pa traja 45  minut. Kognicija ima v našem sistemu zelo pomembno vlogo, ne zavedamo pa se, da moramo naše možgane prej nahraniti z veliko drugih veščin, ki so mnogo pomembnejše. Danes otroci za te veščine nimajo več toliko priložnosti. Svet spoznavajo le skozi dve dimenziji. V roke prezgodaj dobijo mobilne naprave, z vseh strani so bombandirani z različnimi dražljaji, ki jim kasneje otežujejo prejemanje pomembnih informacij. Mame prezgodaj in preveč z vozički obiskujejo nakupovalna središča, kjer je umetno okolje narejeno za potrošnike, na pa za občutljive otroške možgane. Igrišča, ki so pomembna “zunanja” šola, polna orodji, ki tako dobro vplivajo na otroške možgane, so preveč prazna. Nakupovalna središča rastejo, gozdovi – najboljše učne okolje, pa se krčijo. Življenjski stil je temu primerno prinesel nove motnje, tako imenovane motnje v senzorni integraciji. Trdim lahko, da smo otrokom odvzeli pravico do gibanja in odkrivanja sveta skozi tri dimenzije z rokami ter nogami. V temu članku bom skušala razložiti pojem senzorna integracija in poudariti pomen gibanja. Vsebina je posledica večletnih izobraževanj na tem področju, praktičnega dela z učenci in prebrane literature.

 

Kaj pravzaprav je senzorna integracija?

Integracija pomeni povezovanje posameznih delov v celoto. V našem telesu je več senzornih sistemov, ki morajo med seboj delovati povezano. Človeško telo je dovršen sistem, sposoben funkcij, ki se jih niti zavedamo več ne. Če naredimo preizkus in ponagajamo le enemu sistemu postanejo še tako ponotranjena oziroma samoumevna vedenja, velika težava. Senzorna integracija je torej način, na katerega živčni sistem procesira informacije, ki jih dobi s čutili. Glavni gradniki centralnega živčnega sistema pa so propiroceptivni, vestibularni in taktilni sistem, ter sluh, vid okus in vonj. Te sistemi za starše nimajo prav velikega pomena, dokler ne omenimo, da brez njihove dobre osnove, ne zmoremo osvajati matematičnih veščin, da motnje senzorike pomembno vplivajo na branje in druge kognitivne veščine. Šele ko se pojavijo težave pri številih ali pa pri pisanju, se starši začno spraševat o morebitnih motnjah. V tem trenutku je potrebno z vrha stopnic prestopiti na kakšno stopnico nižje in v red spraviti gradnike centralnega živčnega sistema. Zato je za nekaj časa potrebno odložiti matematične učne liste, temveč na primer pričeti preštevati drevesa v gozdu pri prestopanju čez korenine. Senzorne motnje se lahko pojavijo na vseh prej omenjenih senzornih sistemih in vplivajo na vsa področja otrokovega življenja. Odražajo se lahko na različnih področjih – motoriki, čustvovanju, govoru, samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih. Le-te pa za seboj pustijo še kopico drugih problemov, ki se z leti le poglabljajo in otežujejo globalno funkcioniranje.

 

Vestibularni sistem

Prvi sistem, ki se razvije v maternici je vestibularni sistem, ki ga opredeljujeta sila teže in gibanje. To je torej ravnotežje. Še tako majhen premik (lahko že premik z očmi), aktivira našo vestibulacijo. Njegovi receptorji se nahajajo znotraj ušesa. Sestavljeni so iz kanalčkov, kjer so razporejene dlačice. Vsak premik povzroči dotik tekočine z dlačicami. Možgani ob tem prejemajo informacije, katere dlačice so bile dotaknjene, zato vemo kje in kako se premikamo. Funkcije, ki jih izvajamo s pomočjo tega sistema so običajnemu človeku popolno samoumevne. Že zgoraj sem vam omenila, da se za lažjo predstavljivost poigrate  s kakim sistemom, da se zavedamo vseh korakov in stopenj za izvedbo še tako enostavnih opravil. Preveza čez oči nam tako ne bo onemogočila le branja knjige, brez vida bomo namreč težko izvedli tudi dejavnosti, ki zahtevajo ravnotežje (na primer stoja na eni nogi). Ugotavljamo, povezanost med vidom, sluhom in ravnotežjem. Če imamo težave z vestibularnim sistemom, nam kasneje le-to lahko povzroči tudi težave pri branju, saj nam bo že samo gibanje oči povzročilo procese, ki bodo onemogočili uspešno branje. Zaradi vseh povezav, vestibularni vnos vpliva na vidno-motorično koordinacijo (pomemben pogoj za pisanje) in na gibanje našega telesa. Pomembno vprašanje, ki se nam postavlja v tem procesu, kako prepoznamo učence, ki nimajo ustrezno razvitega vestibularnega sistema. To so učenci, ki ne zmorejo sedeti pri miru, imajo okorno fino in grafo motoriko ter grobo motoriko, ne premorejo učinkovitega motoričnega planiranja, imajo šibko pozornost ter težave pri reševanju problemov. Ni več potrebno omenjati, da so vse naštete veščine nujni predpogoj za uspešno razvijanje kasnejših akademskih znanj. To vedenje je mladi mamici že naravno dano, saj brez nasvetov strokovnjakov, spontano z novorojenčkom hodi po sobi in ga ziba v svojem naročju. Pravzaprav je zibanje del vsakodnevne komunikacije med mamo in otrokom. Tako na videz preprost in spontan vzorec zelo pomembno vpliva na razvoj otroka. Zopet lahko omenimo škodo, ki nastaja ob neuporabi otroških igrišč. Le-ta so vzorčni senzorni kabinet. Naj naštejem nekaj tako pomembnih igral, ki pomagajo pri dobrem vestibularnem vnosu – gugalnice vseh vrst, tobogani, vrtiljaki, igrala na vzmet in podobno.

 

Nova tehnologija v šolstvu je prinesla mnogo ugodnosti, višjo motivacijo pri učenju in novih didaktičnih pristopov, hkrati pa nam s prstom pokazala, da ne smemo pozabiti na stare metode. Učenje v gozdu in drugih naravnih okoljih so sedaj projekti in ne več vsakdanja praksa. Tudi gozd je pomembni prostor, ki pomaga pri integriranju našega telesa. Hoja čez korenine, dotikanje in raziskovanje z rokami, poslušanje različnih šumov, obešanje in plezanje po drevesih.To so dejavnosti, ki so pravo nasprotje obiskovanja nakupovalnih središč. Poraja se nam drugo pomembno vprašanje. Ali je po prepoznavanju senzornih motenj pri otrocih šele v obdobju, ko ga posedemo za šolsko klop, že prepozno, da se uspešno vrnemo nazaj v naravna učna okolja in učenje skozi igro in gibanje? Znanstveniki radi uporabijo izraz, da so naši možgani plastični. Torej ima človek vse svoje življenje priložnost, da na podlagi novih izkušenj prerazporeja nevronske poti. Specialni pedagog bo staršem in učiteljem vedno svetoval, naj se z otrokom vrnejo na tisto stopnico, ki jo je otrok preskočil oziroma prehitel. Tudi če to pomeni odlog tistega problema, zaradi katerega smo se pravzaprav spet spomnili te stopnice. Pri motnjah senzorne integracije se tako vračamo nazaj v gibanje. Pomen vestibularnega sistem smo že opisali. Sedaj pa naj omenimo ravno tako pomembni proprioceptivni sistem.

 

Proprioceptivni sistem

Ta sistem nam daje zmožnost zavedanja našega telesa v katerikoli situaciji. Tako kot vidimo s pomočjo receptorjev, ki jih imenujemo oči, s pomočjo propriocepcije vemo, kje se naše telo nahaja. Propriocepcija je stimulirana s pritiskom na receptorje razporejene po celem našem telesu. Sistem nam pomaga prehoditi sobo brez, da bi se zaleteli v karkoli, pomaga nam preplezati oviro ali pa držati pisalo v roki. Otroci s šibkim proprioceptivnim sistemom radi žvečijo predmete v ustih, se skrivajo v tesnih prostorih ali se ovijajo v odeje, imajo radi grobo igro, se zaletavajo, veliko skačejo, mnogi so pri gibanju tudi nerodni.Brez dobrega zavedanja našega telesa torej zgrajene telesne sheme ponovno nimamo dobre osnove za procesiranje informacij na višjih nivojih. Zato vsak človek potrebuje občutek težnosti. Dober proprioceptivni vnos nam omogočajo “težka dela” seveda pa aktivnosti izbiramo glede na otrokovo starost, fizično zmogljivost in njegove interese. Naj naštejem le nekaj od primernih dejavnosti: skakanje na trampolinu, različne vaje poskakovanja, plezanje po vrvi, vleka vrvi, skleci na tleh ali ob steni, hoja po rokah, po vseh štirih, plazenje skozi tunel, potiskanje težkih predmetov itd.