Šola odgovornosti

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 14.1.2020

Različne raziskave kažejo, da vedno več mladih iz takšnih ali drugačnih razlogov ostaja v »hotelu Mama« precej dalj časa, kot bi bilo to zares potrebno. In v tem hotelu zna biti res prijetno. Poleg polnega penziona še razne čistilne usluge, 24-urna postrežba, potrpežljivost zaposlenih pod sloganom, da ima »gost« vedno prav, prišit gumb na srajci, ne da bi bilo potrebno za to uslugo sploh zaprositi ali jo doplačati.

Ni tako dolgo od takrat, ko mi je vrstnica potarnala, da se zaveda, da je kriva sama in da je prevečkrat delala in naredila namesto otrok. In tako so se navadili in zdaj jih je res težko spremeniti. Ja, večkrat smo že rekli, da je navada železna srajca. Nikoli pa nismo trdili, da se navade ne da spremeniti. In pravi trenutek za potrebno spremembo je bil včeraj. Ker smo ga zamudili, je danes ali zdaj ravno pravi čas.

In veste, kaj se mi zdi zanimivo? Da je moja sogovornica krivila sebe, za vse kar je nekoč naredila narobe. Niti duha ali sluha pa ni bilo o tem, da bi za to, da se njen odrasli »otrok« pusti streči od spredaj in od zadaj, da s svojim delom nič ne doprinese h gospodinjskim opravilom in da se niti najmanj ne trudi, da bi se osamosvojil. Da si ne boste nekoč očitali, da ste krivi sami, da je vaš otrok nesamostojen in neodgovoren, bomo imeli danes »malo šolo odgovornosti«. Prvo dejstvo je, da je vsakdo odgovoren zase. Izpustimo pri tem osebe, ki zaradi let, bolezni ali psiho-fizičnega stanja tega ne zmorejo. Vsi drugi so in morajo biti odgovorni zase. Seveda vsakdo rad krivdo zvali na drugega, toda zapomnite si, da vsakdo zjutraj v ogledalu vidi obraz tistega človeka, ki je odgovoren za njegovo srečo. In tudi za dejanja. Pa tudi za odločitve. Pravzaprav za skoraj vse.

V nadaljevanju vam bom podala nekaj namigov, kako vključiti otroka v dejavnosti.

1. Vsak posameznik je član neke skupnosti, v kateri zadovoljuje nekatere svoje potrebe, vendar v zameno ta skupnost pričakuje, da vanjo tudi kaj prispeva. Prva taka skupnost je družina. Otrok se mora v njej počutiti kot član in nujno je, da ga skladno z njegovo starostjo in zmožnostjo vključujemo, da je kot njen član aktiven. Takoj ko zmore, naj sodeluje pri gospodinjskih opravilih, sprva povsem lahkih (na primer razvrščanje jedilnega pribora v predalčke, odnašanje smeti, obešanje perila, razvrščanje perila za pranje, zalivanje vrta). Nalog mu ne delegiramo zato, ker bi mu bile všečne ampak zato, ker jih je ne glede na to, ali so ti všeč ali ne, potrebno opraviti. Ko otrok dobi neko nalogo, postane njegova in če je ne zmore opraviti iz takšnega ali drugačnega razloga, se mora za pomoč drugega družinskega člana zahvaliti.

2. Za to kar zate naredi drug član skupnosti, se je potrebno zahvaliti. To, da ti sošolec posodi svinčnik, da ti nekdo priskoči na pomoč, ko se ti na primer stresejo stvari iz torbe, da se na tvoji postelji znajdejo dišeča in lepo zložena oblačila ali da je pred teboj na mizi krožnik dišeče juhe, vse to ni samo po sebi umevno. Treba se je zahvaliti. Kajti če tega ne bi storil nekdo drug, bi moral narediti sam. Se vam otrok zahvali, ko ga na primer pripeljete na trening ali krožek? Le razmislite, ali »hvala« slišite, predvsem pa to, ali ga sploh še pričakujete in ste morda, kot se žal pogosto zgodi, prepričani, da je to vaša dolžnost.

3. Opravila ki so v zvezi s skrbjo za samega sebe, kot je na primer skrb za osebno higieno, pospravljanje postelje, čiščenje čevljev, opravljanje šolskih obveznosti in podobno opravi vsak sam in to sam od sebe. Tako je treba otroka naučiti čimprej in tako mora biti. Tu ni prostora za daljše razprave.

4. Odrasli (še posebej mame) smo naravnani tako, da znamo vse najbolje. Ko naredi to drug (partner, otrok, morda sodelavec), ga začnemo hitro popravljati, ker mislimo, da vse naredimo mi pač najbolje. Saj morda je to res, toda če bomo vedno vse nadzorovali, dopolnjevali in popravljali prav gotovo ne bomo veliko doprinesli, da bi se tudi drug naučil nalogo opraviti tako dobro kot mi. Če želimo nekoga drugega pridobiti k sodelovanju moramo biti do določene mere zahtevni, da se naloga opravi dobro. Kar pomeni v skladu s sposobnostmi, morebitni perfekcionizem pa vsekakor ne bo koristil.

5.Ustvarjanje rutin pri dejavnostih, ki jih nihče ne opravi rad, morajo pa ne glede na to biti opravljene, je vedno dobrodošlo. Na primer da se otrok navadi, da takoj po opravljeni domači nalogi preveri, če je potrebno izprazniti koš zasmeti in po potrebi to tudi naredi. Da na primer po večernem umivanju zob zamenja hišnemu ljubljenčku vodo, da na primer zjutraj pred zajtrkom naredi nekaj vaj za razgibavanje telesa in 10 počepov, ker je vsakdo odgovoren tudi za to, da naredi kar je v njegovi moči, da ohrani svoje zdravje, seveda. Spet ponavljam pravilo: 3 tedne, 21 ponovitev in postalo bo rutina.

6. Če otrok naredi napako ali zaide v probleme, mu starši sicer stojimo ob strani, toda iz nastale situacije naj se izvleče sam, ne glede na to, ali bo zadostovalo zgolj opravičilo ali bo potrebno storiti kaj večjega in bolj kompleksnega, kot je na primer poplačilo škode ali kaj takega. Tudi z učenjem iz napak, se učimo odgovornosti.

7. Otroci počasi postajajo »imuni« ali celo gluhi za navodila odraslih in jih z lahkoto preslišijo. Zato bo bolje, če namesto da bi otroku rekli: »Odnesi smeti,« namignemo, da nečesa še ni opravil. Naj sam razmisli, kaj je to. Tako bo bolj pri stvari.

Tako. Nanizali smo sedem nasvetov. Za konec bom dodala še enega:

Ne dovolite otrokom, da vas preslišijo. Če mu naročite naj odnese smeti zdaj, potem se to mora zgoditi. Vztrajajte. Naj otrok ve, da poveste enkrat in da ste mož beseda. Otroci se zlahka navadijo na to, da trikrat ponovite in na koncu naredite sami. Za božjo voljo, tega pa res nikar ne počnite.