Pametni lenuhi

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 4.5.2021

Ko sem hodila v osnovno šolo, so me učitelji pogosto primerjali z mojo sestro. Mami so na govorilnih urah večkrat povedali, da je škoda, da nisem tako pridna kot moja sestra, saj bi lahko bila z malo več truda in natančnosti z lahkoto odlična. Tako pa sem bila zgolj prav dobra. Sama sem bila s svojim učnim uspehom čisto zadovoljna, saj v spričevalu nisem imela trojk, le štiric je bilo malo preveč, da bi v rubriki učni uspeh pisalo odličen. V njihovih očeh sem bila »pameten lenuh«, pri čemer besedi pameten in  lenuh v tokratnem članku uporabljam kot pogovorni besedi, s katerima pogosto opredeljujemo otroke mimo vseh znanstvenih in pedagoških doktrin in spoznanj.

Po mnenju odraslih sem bila dovolj pametna, nisem pa bila dovolj pridna za vstop v svet odličnjakinj in odličnjakov. Ko pogledam nazaj, pa menim, da sem imela eno pomembno lastnost. Znala sem presoditi, kdaj se je potrebno potruditi in če sem bila dovolj motivirana, sem resnično znala dati vse od sebe. Na primer v četrtem letniku srednje šole, ko sem letnik vendarle zaključila z odličnim uspehom in bila zaradi tega v skladu s takratnimi predpisi oproščena opravljanja mature.

V tokratnem članku bomo spregovorili o tistih otrocih, ki z lahkoto in brez posebnega truda dosegajo dobre ali celo odlične učne rezultate. Mnogi od njih v zadrego spravljajo svoje starše, ki jih nikoli ne vidijo, da bi se zares učili, pa kljub temu prinašajo domov petice. Ti starši pogosto izražajo skrb, da ne vedo, kako daleč jih bo pripeljala ta ležernost in kako se bodo soočili z zahtevami srednje šole in kasneje tudi fakultete, ko bo vendarle potrebno imeti »zicleder« (*https://www.fran.si/192/janez-keber-frazeoloski-slovar-slovenskega-jezika/4218268/zicleder?Query=zicleder, vztrajnosti in razvijanja strategij za boljše in učinkovitejše pomnjenje). Že vnaprej jih skrbi, da na ta način ne razvijajo delovnih in učnih navad, ki bodo pogoj za uspeh na zahtevnejši stopnji šolanja. Skrbi jih, da otrok ne bo znal vnovčiti svoje pametnosti in zaradi lenobe ne bo dosegel tega, kar bi lahko. Kaj če ne bo inženir, čeprav bi to lahko postal, če bi se bolj učil?

»Pametni učenci« so pri pouku resnično prisotni

Težko je vnaprej napovedati, kako se bo razvijal naš otrok. Na njegove učne dosežke bodo sicer vplivale učne navade, vendar nikakor ne samo te. Večina »pametnih« učencev namreč hitro ugotovi, da se pri pouku splača poslušati in sodelovati. Namesto da bi pri pouku počeli vse kaj drugega, poslušajo razlago in so aktivni. Tako že od pouka odnesejo veliko znanja in jim za doma ostane zgolj domača naloga ali kakšne posebne zadolžitve. Ker so pri pouku zbrani in prisotni, ker razumejo učno snov, so nemalokrat tudi hitrejši in učinkovitejši od vrstnikov in uspejo tudi velik del naloge, ki je predvidena za domače delo, opraviti kar v šoli.

»Pametni učenci« znajo presoditi, kaj je vredno njihovega časa in truda

Pametni in iznajdljivi učenci večinoma tudi precej dobro razlikujejo med tistim, kar je potrebno narediti natančno in z veliko vloženega truda in katero nalogo lahko naredijo malo bolj z levo roko. Hitro namreč osvojijo rek Petra Druckerja, ki pravi: »Nič ni bolj nesmiselno kot učinkovita izvedba tistega, kar sploh ne bi bilo potrebno izvesti.«

»Pametni učenci« imajo kapital za uspeh

Pametni in iznajdljivi učenci imajo velikokrat bolj jasne cilje in če so dovolj motivirani, posedujejo vsa pomembnejša »orodja in sredstva« da to tudi dosežejo.

Praviloma imajo boljšo samopodobo, so dobro sprejeti s strani vrstnikov in tudi učitelji imajo o njih običajno dobro mnenje, četudi se jim kdaj zdi, da bi z boljšimi delovnimi navadami lahko dosegli še boljše rezultate. So tudi »dober material« za različna tekmovanja, raziskovalne naloge, če jih znajo k temu pritegniti.

Na otrokov uspeh na vplivata samo inteligenca in učne navade

To, kar otrok doseže na področju izobraževanja in kako uspešen bo, ni odvisno zgolj od tega, kakšen je njegov inteligenčni kvocient ter kakšne so njegove učne in delovne navade. Poznamo še vrsto različnih inteligenc, ki imajo pomemben vpliv na to, kako posameznik funkcionira in kako uspešen je. Na uspešnost otroka močno vpliva tudi družinsko okolje, v katerem otrok odrašča. Zgledi. Nekaj je odvisno tudi od srečne zvezde, pod katero je otrok bil ali ni bil rojen. Pa kulturno okolje v katerem odrašča. Sama sem v svoji praksi opazila, kako pomemben je spol. Deklice so nemalokrat uspešnejše zaradi svoje marljivosti, delavnosti, natančnosti, truda. Fantje pa bolje izkoristijo svoje naravne danosti in med njimi srečamo več »pametnih lenuhov«. Zadnje trditve temeljijo predvsem na mojih opažanjih in neformalnih klepetih s kolegicami in kolegi, ki prav  tako menijo, da je v tem zagotovo zrno resnice.

Pričakovanja staršev

Nihče izmed nas ne ve, kaj bo za posameznega otroka dobro, ko odraste. Kateri poklic ga bo izpolnjeval in kakšno delo ga bo osrečevalo. In kako si bo želel preživljati prosti čas in koliko takega časa bo sploh želel imeti. Morda pa ne bo želel postati manager ali zdravnik, ki je službi na voljo 24/7? Morda bo želel opravljati bolj svoboden poklic, ohraniti samostojnost in se poleg službe ukvarjati s kakšnim zanimivim konjičkom.

Pametni otroci so pogosto pod velikim bremenom pričakovanj staršev, ki so praviloma tudi sami intelektualci. Od svojih otrok pogosto pričakujejo da bodo šli po njihovih stopinjah. To se jim zdi samoumevno. Dogaja se tudi, da starši svoje otroke obremenjujejo s pričakovanji, da bodo oni dosegli to, česar sami iz takega ali drugačnega razloga niso mogli doseči. Če želimo otroku dobro, moramo opustiti takšna velika pričakovanja in jim dovoliti, da gredo po poti, ki jo bodo začrtali sami.

»Nenormalnosti« sodobnega časa

Carl Friderich Gauss, to je tisti gospod, ki je izrisal krivuljo normalne porazdelitve, se verjetno obrača v grobu, ko gleda »normalno« porazdelitev sodobnega časa. Povprečnost ni dobra. Dobra ocena je le še petica, vse kar je manj, je za mnoge starše, pa tudi otroke neuspeh. Poznam primer učenke, ki ni bila deležna nobene reakcije staršev, ko je poročala o svojih peticah. Bile so same po sebi umevne. Kadar se je iz šole vrnila s štirico, so starši prižgali alarm z vprašanji, če ima kakšne težave, če morda potrebuje psihološko pomoč ali inštrukcije.

Po drugi strani pa otroke pogosto tudi preveč zavijamo v vato in poskušamo preprečiti vsak njihov neuspeh ali soočenje s težavami. Toda izkušnje, tudi slabe, so lahko njihovi najboljši učitelji in včasih je potrebno otrokom dovoliti tudi napake in zmote.

Nikoli ni prepozno ali kako je Jan postal inženir

Jan je obiskoval srednjo elektro šolo. Poznam ga osebno še iz časov najstništva, ko ni mogel razumeti, kako to, da v šoli nimam težav in da se mi niti sanja ne, kako je biti blizu grožnje popravnega izpita. Verjetno sem bila v njegovih očeh takrat »piflar’ca«: Vsako šolsko leto je pridelal kakšnega »popravca«. Na maturi je »pogrnil« in tudi na drugem roku ni bilo nič drugače. Bil je brihten in bi srednjo šolo lahko brez večjih težav naredil, le učiti se mu ni ljubilo. Njegov oče je bil vpliven mož in očitno dovolj pameten, da je sinu »zrihtal« službo v bližnjem elektro podjetju v skupini, ki je na terenu polagala vodnike. Ker ni imel dokončane srednje šole, je opravljal naloge navadnega delavca in prejemal tudi takšno plačo.

Njegovo življenje je spremenilo tok nekega deževnega dne. Bilo je mokro in mrzlo in skupaj z drugimi delavci so vlekli kable, medtem ko je vodja v avtu lepo na suhem gledal v načrte in jim vsake toliko podal navodila za nadaljnje delo. Tistega dne se je Jan odločil, da želi biti na drugi strani, na toplem in suhem. V prvem možnem roku je naredil maturo in se že jeseni vpisal na fakulteto. Vse izpite je opravil v roku in diplomiral med prvimi v generaciji. Naj zaključim malo osladno, čeprav resnično, da Janu po diplomi ni bilo več treba hoditi na teren.

Ja, včasih je najboljši učitelj in svetovalec življenje in vse dobre in slabe izkušnje, ki jih le-to prinese.

Vsi moramo jesti

Ko sem ob pisanju tega članka malo pobrskala po spletu, sem naletela na forum, kjer je oče tarnal nad lenobo svojega pametnega sina in prosil za nasvete.

Eden od sodelujočih mu je odgovoril takole: »Kot pravi Maslow (*s tem je mislil Abrahama Maslowa, avtorja teorije hierarhije človekovih potreb), moramo vsi jesti in si postaviti streho nad glavo. Vaš sin bo odločil, kako to storiti. Morda ga bo spodbudilo, da bo bolj delal, ali pa se bo poročil s hraniteljico in sam poskrbel za stvari na domačem terenu. Ni nujno, da so najbolj izobraženi najsrečnejši in tudi nekateri lenuhi se v življenju prav dobro znajdejo.«

Niti dva otroka nista enaka

Delo z otroki s posebnimi potrebami me je naučilo sprejeti dejstvo, da niti dva otroka nista enaka. Da lahko v isti družini, istima staršema in pod enakimi pogoji »zrasteta« dva popolnoma različna otroka. In lepo je, če ljubeči starši otrokovo enkratnost in drugačnost spoštujejo in sprejmejo.

Jabolko menda res ne pade daleč od drevesa, zagotovo pa drži, da pod njegovo krošnjo ugledamo zelo različna jabolka. Iz enih, če jih malo obrežemo, naredimo kompot, druga so dobra za zavitek, tretja pa nas bodo s svojim izgledom kar vabila, da takoj zagrizemo vanje. Ampak, ko gre za jabolka, je pa vse skupaj tako lahko razumeti, kajne?

Za konec

Ob koncu se vam opravičujem, dragi starši, če sem si vaše otroke drznila kakorkoli primerjati z jabolki. Natresla sem vam nekaj opažanj, misli, zgodb in izkušenj, da bi vas spodbudila na današnjo temo pogledati širše. Opravičujem se vam, da vam nisem dala nasveta, naj svoje pametne lenuhe priganjate k učenju, jih kaznujete in nagrajujete. Ker vem, da je to lahko svetovati, veliko težje pa je prenašati nenehne bitke in pregovarjanje z otrokom, naj počne tisto in takšen način, kot mi mislimo, da je zanj dobro. Včasih je treba zaupati v to, da je mladost sicer norost, ki čez potok skače, kjer je most, a da se bo pri mladem čustveno zdravem in s strani staršev podprtem mladem človeku, prej ko slej oglasila tudi pamet.