Kdo ali kaj se skriva za črkami A, D, H, D?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 15.2.2022

 

Za nekatere otroke odrasli radi rečemo, da so kot živo srebro. Ves čas so v gibanju in se težko umirijo ter osredotočijo na dogajanje. Aktivnosti se hitro naveličajo, potrebujejo veliko pozornosti s strani odraslih, so nemalokrat moteči. Večkrat zaidejo v težave v odnosih z odraslimi, pa tudi z vrstniki, saj so impulzivni in nepotrpežljivi.

Težave se začnejo kazati že v predšolskem obdobju in nadaljujejo v obdobju šolanja.

 

V šoli tak otrok naleti na veliko zahtev, ki jih zaradi svojih posebnosti ne more izpolniti, saj težko sedi na mestu. Le s težavo je pri miru in le kratek čas vztraja pri dejavnosti, zaradi česar moti pouk. Pozornost tega otroka je omejena in kratkotrajna. Otroke z odkrenljivo pozornostjo hitro zmotijo dražljaji iz okolja.

 

Danes bomo govorili o otrocih in mladostnikih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo oziroma ADHD. Kratica ADHD ima angleške korenine in pomeni Attention Deficit Hyperactivity Disorder. Za tiste posameznike ki niso hiperaktivni, imajo pa občutne primanjkljaje pozornosti, pa pravimo, da imajo ADD, Attention Deficit Disorder.

 

Hiperaktivni otrok

Hiperaktiven otrok ne nagaja namenoma, pač pa se neprestano giba, ker gibanje potrebuje. Videli ga bomo, kako teka naokoli, skače gor in dol, na in z/s … ter spleza kamor se le da.  Poleg tega je ta otrok običajno težko tiho, saj bi ves čas govoril. Pri govorjenju veliko gestikulira in maha z rokami, se prestopa, potresava. Tudi čakanje, na primer v koloni,  je zanj zelo naporno. Ko bi moral biti pri miru v šoli, kulturni ustanovi in podobno, tega preprosto ne zmore. Pri pouku prekinja učitelja in sošolce, zapušča svojo klop ter moti pouk. Pri igri ne zna počakati, da bo prišel na vrsto in običajno ne upošteva pravil igre.

 

Če bomo pri tem otroku pričakovali, da bi bil dalj časa tiho ali pri miru, bomo zagotovo hitro »dobili sive lase«.

 

Impulzivni otrok

Impulzivni otroci ne premislijo, kadar kaj rečejo ali storijo. Njihov odziv na dražljaje je hipen. Težko presojajo ali predvidijo posledice svojega ravnanja. Pri pouku povedo, kar jim prvo pride na misel. Na vprašanja odgovarjajo brez predhodnega razmisleka, običajno še preden posamezno vprašanje slišijo ali preberejo do konca. Neredko so v slabih odnosih z vrstniki in odraslimi, saj okolica le težko razume in sprejme njihovo zaletavost, neposrednost in nepredvidljivost.

 

Otrok s primanjkljaji na področju pozornosti

Otrok oziroma mladostnik s primanjkljaji na področju pozornosti ima še posebej veliko težav pri šolskem delu. Razlog tiči v tem, da se slabše organizira, hitro ga kaj zmoti in še posebej težko opravi naloge, ki so zahtevne in dolgotrajne in pri katerih je treba vztrajati. Ne opazi detajlov, ker nanje preprosto ni pozoren. Pogosto imamo občutek, da nas sploh ne posluša. Tudi kadar mu kaj govorimo neposredno, je z mislimi drugje. Pogosto izgublja in pozablja svoje stvari.

 

Ali otrok z ADHD v resnici potrebuje mirno okolje?

Kadar imamo odrasli opravka s hiperaktivnim otrokom in vidimo, kako hitro ga kaj zmoti, smo sprva prepričani, da bo za tega otroka dobro, če odstranimo večino motečih dejavnikov in mu omogočimo čim več miru. Vendar to drži le za nekatere otroke. Pri drugih bo bolj zaleglo, če jim bomo zagotovili več dogajanja in omogočili gibanje. Možgani teh otrok potrebujejo več dražljajev, da bi se lahko na neko aktivnost ali dogajanje osredotočili. Njihov nemir in neprestano gibanje kažejo na to, da iščejo dražljaje, ki jih potrebujejo. 

 

Morda vam bo pri razumevanju hiperaktivnega otroka v pomoč moj prispevek v Biltenu društva Bravo (letnik I, številka 1). Na 8. in 9. strani boste našli moj prispevek z naslovom Vsaki dve uri naj jedo, vmes pa telovadijo in žvečijo žvečilni gumi, ki sem ga pred skoraj dvajsetimi leti napisala po pogovoru z dr. Stephenom Violo.

 

Najdete ga na naslednji povezavi:

https://drive.google.com/file/d/0B7MnkoJaLpDiTS1EMEhvek5fT1U/view?resourcekey=0-5v38CSRQDiwuipDI3u-4Jw

 

Kako lahko pomagamo otroku z ADHD?

Na prvem mestu sta predvsem razumevanje in potrpežljivost. Ko ozavestimo, da otrok vsega tega kar počne, ne počne namenoma, lažje sprejmemo otrokove posebnosti in iščemo načine, kako mu bomo pomagali, da bo zadovoljeval potrebo po gibanju in hkrati ne bo moteč za okolico.

Sama pri pouku otroku ponudim na primer teniško žogico, ki jo prestavlja iz roke v roko ali kotali po mizi. Zelo primerna je tudi masažna žogica ali gumijasti cofek. Seveda se preden otrok dobi žogico ali cofek, z njim dogovorim, kako bo predmet uporabljal, da ne bo pri tem motil drugih otrok. In tudi mene, seveda. Sami lahko izdelamo še en pripomoček in sicer balon, ki smo ga napolnili z moko in skrbno zavezali, da moka ostane tam, kjer mora biti. Tudi žvečilni gumi ni slaba ideja, če ob tem otrok ne cmoklja ali glasno žveči in ne napihuje in poka balončkov.

 

Moja nekdanja sodelavka, izkušena elementarka, je imela v razredu vedno dve ali tri gimnastične žoge. Nanje je posedla otroka, če je postal med poukom nemiren. Otrokove drobne mišice so začele delati, da se je obdržal na žogi in tako zadovoljile njegovo potrebo po dražljajih in miganju. Nekateri otroci so namesto na stolu sedeli na veliki žogi ali skokici tudi celo dopoldne.

 

Nemirnega otroka lahko tudi posedimo na gugalnik, v zadnjem času pa so še posebej trendovske kinestetične mize in kinestetični stoli, ki jih najdemo tudi že v kakšnem razredu naših šol.  

 

Nekateri otroci lažje delajo ob glasbi. Enim ustreza poslušanje nežne, klasične glasbe, drugim energična glasba z močnim ritmom in izraženimi basi. Če ugotovimo, da glasba nanj deluje blagodejno in da se ob poslušanju glasbe lažje zbere, zagotovimo otroku slušalke.

 

Za nemirnega in hiperaktivnega otroka ni vseeno kje v učilnici sedi. Če ga z najboljšim namenom posedemo v prvo vrsto, potem pa ugotovimo, da se ves čas obrača okrog, bo za otroka bolje, če sedi v zadnji vrsti, kjer ima več pregleda nad dogajanjem. V zadnji vrsti mu tudi lažje zagotovimo večjo delovno površino in mesto, kjer bo sedel sam.

 

Prehrana je pri otroku z ADHD zelo zelo pomembna

Sodobna hitra prehrana ter dostopnost sladkarij in sladkih pijač otrokom z ADHD nista v prid. Obstajajo tudi teorije, da so konzervansi v hrani, sintetična barvila, ojačevalci okusov, stabilizatorji in antibiotiki v hrani eni od možnih povzročiteljev hiperaktivnosti. Tudi sicer so te snovi škodljive za otroke, zato jim ponudimo čimbolj naravno in čim manj predelano hrano.

 

Sladke pijače ter sladke in mastne slaščice ali prigrizki (krofi, žepki s polnili ipd.)  so za nemirne in hiperaktivne otroke prepovedani!

 

V dopoldanskem času so za otroka primerna živila polnozrnati kruhi, koščki sadja ali zelenjave, sir, oreščki. Jedo naj večkrat po malem, da ne pride do eksplozije energije, kot se to zgodi, če na primer pojedo krof ali popijejo kozarec nektarja oziroma pijače z mehurčki.

Za pijačo je še najprimernejša voda, nesladkan ali rahlo oslajen čaj, presni sadni ali zelenjavni sokovi brez dodanega sladkorja in razredčeni z vodo.

 

Ali obstaja zdravilo za ADHD?

Če zaradi hiperaktivnosti in nemira otrok ne more slediti pouku in je zelo moteč zase in okolico, je potrebna pedopsihiatrična obravnava. Zdravnik lahko otroku predpiše zdravila, ki mu bodo v pomoč, da se bo lažje umiril in zbral. Ta zdravila so precej učinkovita, vendar pa se morajo starši in otrok držati zdravnikovih navodil.

V praksi se namreč velikokrat dogaja, da se starši kar sami odločajo, koliko zdravila bodo dali otroku in kdaj, ali pa na lastno pest opustijo jemanje predpisanega zdravila. Zdravila ki jih zdravnik predpiše hiperaktivnemu otroku, imajo svoje zakonitosti delovanja, ki jih laiki ne poznamo. Zato je pomembno, da se starši pred vsako spremembo zdravljenja hiperaktivnosti in težav pri pozornosti z zdravili, predhodno posvetujejo z zdravnikom, ki je otroku zdravilo predpisal.

 

Za konec

Naj današnji prispevek zaključim s tole malce hudomušno mislijo angleškega pesnika Johna Wilmonta: Preden sem se poročil, sem imel šest teorij o vzgoji otrok. Zdaj imam šest otrok in nimam teorije.

Je že tako, da je vsak otrok drugačen.