Otroci in sproščanje

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 15.1.2019

Če primerjam svoje otroštvo z otroštvom, ki ga preživljajo otroci danes, bi prisegla na tisto, ki smo ga živeli mi, ki smo zdaj že odrasli. Ker ni bilo vsega na pretek, sem se znala bolj razveseliti drobnih stvari, mnogo več časa sem preživela v naravi in čas je tekel precej počasneje. Seveda sem tudi jaz v šoli preživljala lepe in težke trenutke, toda kadar so pritekle solze, je mama imela čas, da me je objela, potolažila in povedala kakšno modro misel o življenju. Zdaj je precej drugače. V knjigi Budizem za prezaposlene (Založba Karantanija, 2011 – stran 12) piše naslednja misel: Naša družba zdaj uživa v ravneh izobilja, spričo katerih bi naši stari starši ostali brez diha – toda naše omarice z zdravili še niso bile tako natrpane s pomirjevali in z antidepresivi, in to zgolj zato, da se nam pomagajo zabubiti v zapredek, ki nas ograjuje od naše sodobne, »izboljšane« resničnosti. Na voljo imamo še nikoli prej videne naprave, ki nam prihranijo veliko dela – toda še nikoli nam ni bilo treba tako dolgo ostajati v službi.

Lahko samo prikimam.

Zadnje čase se veliko govori tudi o depresivnih otrocih in mladostnikih, pa o izgorevanju le-teh včasih teče beseda. Vedno več otrok potrebuje pomoč psihologov in pedo-psihiatrov.  Ker sem dnevno v stiku z otroki in mladimi tudi v praksi opažam, da se otroci ne znajo umiriti. Ne prenesejo tišine in miru. Njihov svet je tako prežet z zvoki, vizualnimi efekti in drugimi dražljaji, da se jim tišina zdi moreča in da nežni in prijazni dražljaji sploh ne pridejo do njih, ker so nemalokrat prešibki, da bi jih sploh zaznali. Prav zanima me, koliko je takih, ki se bo zjutraj navsezgodaj, ko spet pride pomlad, zavedala ptičjega petja na bližnjem drevesu. Tudi odrasli imamo podobne težave, le da imamo več možnosti, da se odločimo, da bomo bolj čuječi, da bomo bolj sproščeni in da bomo sebi namenili del dnevnega časa, da se poglobimo vase in umirimo svoj nemirni notranji svet oz. um nore opice, kot ga imenuje avtor prej omenjene in citirane knjige, David Michie. Otroke je potrebno tega naučiti. Tudi oni potrebujejo trenutke, ko se njihov um umiri, ko globoko in z vsemi pljuči vdihnejo in izdihnejo.

Zato v tokratnem članku nekaj predlogov za sproščanje.

Počivanje

Otrok leži na hrbtu. Roke so ob telesu, noge iztegnjene. Oči zaprte. Sproščeno diha. Nato desno roko položi na trebuh ter šteje, kolikokrat se njegov trebuh dvigne in spusti. Po dvajsetih vdihih in izdihih roko spet položi ob telo in sproščeno diha. Sledi spet štetje dvigov in spustov trebuha do dvajset. Cikel sproščenega dihanja in štetja dvigov in spustov trebuha ponovi 3x. Pri mlajših otrocih vdihe oz. izdihe z umirjenim glasom štejejo starši.

Ko se otrok vaje in občutka umirjenosti navadi, štetje ni več potrebno in obe fazi izmenjuje po občutku.

Mačji hrbet

Vaja bo poleg sproščanja krepila še otrokovo hrbtenico. Otrok poklekne na kolena in se upre na roke.  Glava je sproščen podaljšek telesa. Ko otrok vdihne ulekne hrbet in dvigne glavo, kot da bi poskušal pogledati strop. V tem položaju šteje do tri, nato ob izdihu potegne trebuh navznoter, naredi grbo in skloni glavo, kot da bi hotel pogledati svoj popek. Vajo ponovi trikrat. 

Opozorilo! Otrok naj bo še posebej previden, ko zvrača glavo nazaj, da pri tem ne bo sunkovit in da z zvračanjem glave ne bo pretiraval.

Trebušno dihanje

Trebušno dihanje ugodno vpliva na boljšo predihanost. Dihalna vaja za sproščanje poteka takole. Otrok sedi v turškem sedi, hrbtenica je zravnana, glava je podaljšek hrbtenice, pogled je usmerjen naravnost naprej. Otrok zapre oči. Začne z vdihom skozi nos. Ob tem šteje do 4. Nato vdih zadrži in pri tem šteje do 2. Nato izdihne skozi usta. Pri tem si predstavlja, da bo upihnil svečko na rojstnodnevni torti. Izdih traja enako dolgo kot vdih, torej do 4.

Za vas sem na spletu našla dve knjigi z vajami joge za otroke, vendar bo za začetek dovolj, če bo otrok izvajal opisane tri vaje. Saj veste, kako je s tem, če imamo vsega preveč in začnemo pretiravati. Ko bo otrok osvojil opisane tri vaje in začel ob njih uživati, šele dodajte kakšno novo. Naš cilj naj ne bo, da otrok nekajkrat opravi 100 različnih vaj, temveč da velikokrat opravi le nekaj vaj in se jih vedno znova in znova veseli.

In ne pozabite se otroku pridružiti, saj bodo vse opisane vaje blagodejno vplivale tudi na vas in vas odmaknile od vsakodnevnega stresa.

http://www2.arnes.si/~gschmi/studenti/joga%20za%20solske%20otroke.pdf

https://duhovnost.eu/brezplacna-e-knjiga-joga-za-deklice/

Dinamično sproščanje

Nekateri otroci pa tudi odrasli težko zdržimo pri miru in ko ležemo na tla in se poskusimo umiriti, nas začne gristi na stotine namišljenih drobnih živalic in treba se je popraskati enkrat po glavi, enkrat po levem komolcu in tam okrog gležnja. Tudi sama se pogosto težko umirim in zelo sem si oddahnila, ko sem izvedela, da obstaja tudi tako imenovana dinamična meditacija. To je sproščanje s ponavljajočimi se oblikami gibanja, kot je recimo vrtenje z iztegnjenimi rokami. Pri tem je pomembno, da si izberemo eno točko v višini našega pogleda in ob vrtenju poskušamo na njej čim več časa zadržati pogled. Vmes tudi zamenjamo smer  vrtenja. Druga metoda, ki pri meni najbolj učinkuje je hoja. Še najbolje takšna, ki pelje kratek čas v hrib, se nato izravna, pa se spet vzpne in spet preide v položno. Pri takšni hoji se čisto naravno izmenjuje hitro in plitvo dihanje z globokim in počasnejšim. In prav takšna hoja je pri meni najbolj učinkovita za umiritev nore opice v moji glavi. Kar naenkrat ugotovim, da je skupaj z mojimi izdihi zbežala in da ob hoji ne mislim na nič. Na nič! Zato tudi vam staršem in vašim otrokom predlagam čim več gibanja v naravi, kakšen popoldanski sprehod na bližnji grič.

Odrasli radi povemo, kako radi delamo na vrtu. Jaz celo rada likam. Ob delu, ki ne potrebuje miselnega napora, namreč z lahkoto odklopim možgane in enakomerni potegi likalnika po gladki likalni mizi nekako nadomeščajo izgovor znamenitega zloga OOOOMMMM. Podobno se dogaja tudi ob barvanju in čečkanju. Recimo barvanje mandale ali preprosto čečkanje s svinčnikom po listu, še bolje z debelim pisalom po veliki površini. Otrokom bo kaj od tega zagotovo všeč. 

Za konec še tole navodilo iz knjige Joga za šolske otroke avtorice Gordane Schmidt.

OSNOVNO PRAVILO: Ni nasilja nad telesom, vadimo kolikor nam telo dopušča, usmerjeni smo na položaje, dihanje in občutke v telesu.