Je lepopisju odklenkalo - 2. del

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 13.10.2020

Pred kratkim sem se srečala z učencem na prehodu z razredne na predmetno stopnjo, ki pri pouku še vedno vztrajno piše z velikimi tiskanimi črkami. Ko sem ocenjevala njegovo funkcioniranje, sem ugotovila, da pri grafomotoriki ni posebnih odstopanj, zaradi katerih bi imel težave pri pisanju. Ko sem ga vprašala, zakaj piše s tiskankami, je odgovoril, da mu pisane črke ne gredo najbolje in da je počasen, če piše z njimi. Ugotovila nisem niti težav pri priklicu oblike malih pisanih črk niti pri rabi velikih začetnic, razen tega, da se nekaterih velikih pisanih črk ni spomnil. Takoj mi je bilo jasno, da je počasen predvsem zaradi tega, ker pisanih črk pri zapisu ne uporablja in pisanje s pisanimi črkami ni avtomatizirano. Če povem bolj po domače, je nad pisanjem s pisanimi črkami prehitro obupal. Seveda je pri marsikaterem otroku razlog, da obupa sam nad seboj, hitrost. Dovolj dolgo že delam v šolstvu, da vem tudi to, da je program prenatrpan in nemalokrat preveč tog in uniformen. Zaradi tega se pri pouku včasih preveč hiti. Hitenje pa ni dobro še posebej takrat, ko se utrjujejo pomembne veščine in funkcije. Zagotovo najpomembnejše so: pisanje, branje, predstave o številih ter računanje.

Vrnimo se k začetni zgodbi.

Med pogovorom sem na fantovo razlago, da mu pisanje s pisanimi črkami ne gre, odgovorila s primerjavo, naj si predstavlja šiviljo, ki začne preizkušati nov šiv. Prvi šivi so vedno bolj nerodni in čudni in kar nekaj časa traja, da šivilja postane spretna. »Si predstavljaš, da bi, še preden se je izurila v tem posebnem šivu, rekla, da ji taki šivi pač ne gredo najbolje. Če pa pridno vadi, šivanje osvoji, šivi so vedno lepši in tudi šiva vedno hitreje. Pomembna je vaja, predvsem pa to, da takoj ne obupaš.«

Deček je primerjavo »kupil« in dogovorila sva se, da odslej piše s pisanimi črkami in že po dveh tednih je bil opazen velik napredek. Za nama je september in tretjina oktobra in vesela sem, da se je nehal zatekati k velikim tiskankam in da ga lahko pohvalim, da je njegov zapis s pisanimi črkami zdaj že skoraj povsem avtomatiziran in tudi čitljiv.

V praksi se vedno pogosteje srečam z otroki in mladimi, ki pišejo samo s tiskanimi črkami in povedo, da jim pisanje s pisanimi črkami ne gre. Postavlja se strokovna dilema, v katerih primerih in kako hitro dovoliti oz. omogočiti šolarju, da namesto v zvezek piše na računalnik. Seveda so primeri otrok z izrazitimi težavami, katerim je potrebno zagotoviti ustrezne prilagoditve, tudi pisanje na računalnik. Pri ostalih pa je po mnenju mnogih strokovnjakov prav vztrajati, da pišejo na roko.

Dr. Frank R. Wilson, nevrolog in avtor knjige The Hand poudarja, kako uporaba rok zaposluje možgane in opozarja na sodelovanje rok, misli, govora in globokih čustev.

Sama se zavzemam, da sta, kadar otrok bodisi bere bodisi piše, vedno na mizi obe roki, saj so mi izkušnje pokazale, da to pozitivno vpliva na kakovost pisanja in branja. Če ste pri svojem otroku opazili, da njegova nepišoča roka pri pisanju počiva v naročju ali če sta med branjem v naročju obe, spodbudite otroka, da bo imel pri branju in pisanju na mizi obe roki.

Popolnoma jasno je, da je tipkanje na tipkovnici drugačen proces kot pisanje z roko. Pisanje z roko je praviloma bolj zahtevno, saj mora pišoči obliko posamezne črke najprej priklicati in nato še izvesti potezo/poteze, medtem ko pri tipkanju črko izbere tako, da jo prepozna med 24 ostalimi, če se osredotočim na slovensko abecedo.

Dr. William R. Klemm, profesor nevroznanosti na teksaški univerzi A&M ugotavlja, da je pisanje pisanih črk hitrejše od tiskanih in da učenci tako razvijejo svoj osebni slog pisanja in neponovljivost svoje pisave.

Pisanje z roko ugodno vpliva tudi na spomin in zapomnitev tistega, kar napišemo.

Vsakodnevno gibanje na svežem zraku

Kakšno zvezo pa ima gibanje na svežem zraku, se boste vprašali. Vsakršno gibanje in pridobivanje gibalnih izkušenj je pomembno za vzpostavljanje nevroloških povezav in razvoj velike in drobne motorike. Oskrba možganov s kisikom in stopnja sprostitve, ki jo lahko dosežemo le, ko imamo veter v laseh in se v očeh nariše odsev sončnega žarka, to je neprecenljivo in koristno za celostno funkcioniranje. Tudi nam bo koristilo, da se odklopimo od vsakodnevnih pritiskov, hitenja in skrbi v službi in doma. Toplo priporočam intenzivnejši polurni sprehod, ki naj, če je le mogoče, postane naša dnevna rutina. Je problem čas? Preverite, če ga ne porabljate za mnogo manj pomembne ali celo povsem nepomembne stvari in kolikim »kradljivcem časa« dovolite, da vam kradejo neprecenljive trenutke z otroki.

Prednapisovalne vaje

Za nekatere aktivnosti se je potrebno sprostiti in ogreti. Povsem razumljivo se nam zdi, da se pred tekmo ali nastopom ogrevajo športniki, ter da uporabljajo različne tehnike, ki jih sprostijo in razbremenijo. To na primer počnejo tudi televizijski voditelji. Pred nastopom se šobijo, blebetajo, telovadijo z jezikom in ustnicami ter izgovarjajo razne lomilce jezika, kot so Perica reže raci rep, Pešci čez cestišče, Brezov Brezec brizga bezgovo brozgo … Delajo tudi razne dihalne vaje.

In katere vaje so dobre pred pisanjem?

Čečkanje, risanje vzorčkov in pisanje po veliki površini. Sama uporabim kar rolo zaščitnega papirja za pleskanje, ki ga kupim v tehnični trgovini. Vlečenje črt, krogov, črk …po zraku, po mivki ali pesku, s prstom ali paličicami različnih debelin. Lahko pa na večji pladenj ali pokrov kakšne škatle nasujemo zdrob, po katerem otrok vleče poteze, črke. Lahko nam piše ogromne črke na površino našega hrbta in že se igramo kviz z naslovom Katera črka je to ali Kaj sem napisal.

Izboljšanje čitljivosti pisanja

Pri otrocih, ki so že osvojili pisanje z malimi pisanimi črkami, pa ne oblikujejo črk tako, da bi bile ustrezne v pomembnih detajlih oz. čitljive (npr. pari črk: a/o, m/n, v/u, k/h, …) si pogosto pomagam z listi z grafomotoričnimi vajami. Pogosto uporabljam snopič, ki ga lahko najdete na povezavi društva Bravo: http://bravo.splet.arnes.si/publikacije-in-izdelki/knjizna-gradiva/priprava-na-ucenje-pisanja-grafomotoricne-vaje-hane-tymichove-m-bogdanowicz/

Jaz delam na naslednji način. Učenec izbere motiv, ki mu je všeč in ga enopotezno prevleče s tremi barvicami, ki jih izbere sam. Nato v črtovje, ki mu ga pripravim, zapiše pet asociacij na izbrani motiv. Nato pet zapisov točkujem glede na pravilnost zapisa in ustreznost oblike črk. Točke seštejeva in jih vpiševa v preglednico, tako da ima pregled nad lastnim napredkom in da tekmuje zgolj s samim seboj.

Kracajoči najstniki

Starši kracajočih najstnikov verjetno napeto čakate kakšno čudežno formulo. Kot smo povedali v prvem delu prispevka, ki ga najdete na povezavi https://www.kopija-nova.si/klub-ajda/koristne-in-uporabne-vsebine/pisemo/je-lepopisju-odklenkalo-1-del, je korekcija za nazaj zelo težka in s težavo bomo dosegli spremembo pri najstniku, ki je že dokončno oblikoval pisavo in že »piše kot kura«. V svoji najstniški samovoljnosti tudi niso motivirani, da bi svojo pisavo spreminjali in bodo na naše prigovarjanje, naj bolj čitljivo pišejo, odgovorili z uporništvom ali pa bodo preprosto skomignili z rameni rekoč, da je tako čisto dobro oziroma da ne znajo bolje.

Mislim, da je pri mladostnikih najpomembnejše, da razlikujejo situacije, ko se je treba nekoliko bolj potruditi. To je zagotovo takrat, ko bodo morali njihovo »kracanje« prebrati drugi. Kar se tiče zapiskov učne snovi, pa je najpomembneje, da se v njih znajdejo sami in da so sposobni samokorekcije. Predlagam dogovor, da tisti, ki precej nečitljivo zapisujejo učno snov, doma čimprej (po možnosti še isti dan) preberejo, kar so zapisali v šoli ter ključne besede berljivo zapišejo nad besede, ki so zapisane manj čitljivo. Morda celo s kakšno drugo barvo. Predlagam tudi, da se dogovorite, da vsak dan napišejo vsaj nekaj povedi ali del domače naloge v »lepopisu«, da ohranijo znanje »čitljivopisa«. Tako bodo lahko na veščino obče čitljivega pisanja preklopili, ko oziroma če bo to potrebno.

Za konec

Mnogi otroci danes so prezaščiteni. Seveda starši poskušamo zaščititi naše otroke in prav je, da skrbimo za njihovo dobrobit. Kdo pa bo, če ne mi? V dobri veri tako  starši velikokrat prehitro popustimo in dovolimo otroku da piše s tiskanimi črkami ali iščemo načine, da bo »prišel« do prilagoditev tudi tam, kjer bi lahko napredoval brez njih in bil samostojen. Kadar ima otrok pri pisanju izrazite težave, se posvetujte s strokovnjakom, ki bo ocenil ali gre pri vašem otroku za specifične učne težave ali zgolj počasnejše opismenjevanje ali kaj tretjega in vam svetoval glede pomoči in prilagoditev. Vsekakor je pri hudih težavah v procesu opismenjevanja pomembno izključiti tudi morebitne okvare sluha in vida.