Vzgoja za empatijo in sočutje
Zapisala: Mojca Klug, profesorica
Datum objave: 5.11.2019
Ko sem začela razmišljati o vsebini članka, ki bi govoril o empatiji pri otrocih in mladostnikih, predvsem pa o tem, kako jo pri njih spodbujati, sem povsem naključno naletela na članek. Saj veste kako to gre, kar prikaže se na tvojem ekranu, ker včasih sodobna tehnologija ve več o nas, kot vemo sami o sebi. Članek je imel naslov Na Danskem se otroci pri posebnem predmetu učijo o empatiji. Glavni poudarek je bil na tem, da se otroci na Danskem vsak teden učijo vsebine, ki jih imenujejo "socialno učenje". Poudarjajo namreč, da je empatija nekaj, kar otrokom pomaga razviti občutek varnosti, spodbuja strpnost in sprejemanje ter zmanjšuje verjetnost nasilja.
Čeprav precej dobro poznam predmetnike naših osnovnošolskih programov, me je prispevek spodbudil, da sem naše predmetnike pogledala malo drugače. Zanimalo me je, koliko »socialnega učenja« pa premorejo naši predmetniki? Ugotovila sem, da ga najdemo v enem. Govorim o predmetniku za prilagojen izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. Ta progam ima socialno učenje od 1. do 6. razreda. Tu je še oddelčna skupnost (včasih smo jim rekli razredne ure) v vseh razredih po pol ure tedensko, v zadnjih dveh razredih pa še polovico več. Predmetnik osnovne šole pa socialnega učenja nima, ima pa predmet domovinska in državljanska kultura in etika po eno uro v 7. in 8. razredu, medtem ko se oddelčna skupnost pojavi šele v četrtem razredu in sicer po pol ure na teden, kar dejansko pomeni eno uro na 14 dni. Vse ostalo je odvisno od učitelja. Koliko socialnega učenja bo vključil v pouk je prepuščeno njegovi presoji, pa tudi snovalcem učbenikov in delovnih zvezkov.
Moj namen današnjega prispevka ni v tem, da bi kritizirala predmetnike osnovnošolskih programov, čeprav sem prepričana, da bi jih bilo potrebno temeljito prevetriti. Želela bi opozoriti, da se moramo starši zavedati, kako pomembno je, da se z otrokom pogovarjamo o čustvih in da se otroci in mladi »opismenjujejo« tudi na tem področju. Še posebej zato, ker je njihova neposredna medsebojna komunikacija zelo okrnjena, izražanje čustev pa nemalokrat omejeno na »emotikone«, ki so jim na razpolago v posameznem omrežju ali pa se poslužujejo raznih okrajšav. Z LOL (laughing out loud) povedo, da je kaj zelo smešno ali ROFL (rolling on the floor laughing), kadar je nekaj še bolj smešno. S kratico HAK (hugs and kisses) se objemajo in poljubljajo, izražajo ljubezen z ILY oz. ILU (I love you) ali z RTM (rad te 'mam) in se čudijo z OMG (oh my god). Morda vam bo, kljub temu, da nima dosti opraviti s čustvovanjem, prav prišlo poznavanje kratice PAW (parents are watching), kar pomeni opozorilo, da ste nekje blizu.
Tako pri sodobni generaciji otrok in mladih pogosto opažamo, kako neobčutljivi postajajo za druge, da želijo biti vedno v ospredju in prvi ter da so izraziti individualisti. Posledično so na preizkušnji tudi etične in moralne vrednote. Nikoli ne bom pozabila skupine otrok, ki sem jo vprašala, koliko bi jim pomenila zmaga, če bi do nje prišli s prevaro oz. goljufijo. Več kot polovica jih je menila, da je zmaga zmaga in da jim način, kako so prišli do nje, sploh ni pomemben.
In ne pozabimo na rek: Vse se vrača, vse se plača. Če boste vašega otroka vzgojili v egoista in individualista, če bo neobčutljiv na čustva drugega, se utegne zgoditi, da bo takšen morda postal tudi do vas. Vedno več ljudi, ko so stari in onemogli, priznava, da so osamljeni in da se počutijo zavržene, ker njihovim odraslim otrokom ni mar, kaj se z njimi dogaja.
Po drugi strani pa bi rada opozorila, da moramo hkrati otroke in mladostnike naučiti določene distance do čustev drugih. Sočutje je lahko namreč tudi škodljivo, ko človek prevzame nase težave in občutke drugega v tolikšni meri, da si celo naloži večjo odgovornost za stanje, kot odgovornosti zase prevzame tisti človek, ki je v težavah.
Ne igrajmo se s čustvi drugih, razen ko …
Razen, kadar gre za socialno didaktično igro.
Za danes sem vam pripravila igrico, ki bo spodbujala igralce k prepoznavanju čustev in situacij, ki močno vplivajo na čustveno doživljanje posameznika.
Za igro si narišemo poljubno pot za figurice. Polja pobarvamo. Nekatera polja pa označimo tako, da nanje narišemo srček. Teh naj bo približno 20%. Zdaj potrebujemo še sličice, na katerih osebe čimbolj prepričljivo (z izrazom obraza in govorico telesa) izražajo svoje občutke. Izrežemo jih iz različnih revij in tiskanih reklam. Sličice nalepimo na kartončke, ki naj bodo vsi enako veliki, na primer 10 cm x 10 cm. Uporabimo lahko karton različne embalaže, da bomo bolj ekološki. Na slikah spodaj lahko vidite primere takih sličic, ki sem jih iz revij izrezala že pred mnogimi leti za prikaz primerov na mojih predavanjih. Zbirko sličic lahko dopolnjujemo in vsakič, preden zavržemo kakšno revijo, iz nje izrežemo še kakšno zanimivo sliko.
Potrebujemo še figurice ter kocko s pikami in potovanje po čustvenem svetu se lahko začne. Pravila so enaka kot pri vseh tovrstnih igrah, dodatna pa dogovorimo pred začetkom (npr. ali je pogoj za začetek igre vržena šestica ali ne in ali je lahko na istem polju več figuric hkrati ali pa se bomo igrali tako, da se mora igralec vrniti na začetek, ča ga na istem polju ujame drug igralec). Posebnost igre je le v tem, da mora igralec, ki pride na polje s srčkom, vzeti z narobe obrnjenega kupa slik čustev kartonček, si ogledati osebo in odgovoriti na 3 vprašanja:
- Kaj se je osebi na sliki zgodilo?
- Kako se zaradi tega počuti?
- Kaj bo oseba storila?
Ob tem lahko igralca izzovemo še z vprašanjem, če se je tako že kdaj počutil in zakaj.
Spodbujajmo otroka, da o svojih čustvih čim več govori. To naredimo tudi tako, da pripovedujemo o tem, kako smo se mi počutili v določenem trenutku ali ob določenem dogodku in zakaj. Izogibajmo se temu, da bi pripovedovali zgolj o tako imenovanih negativnih čustvih. Govorimo tudi o veselih in spodbudnih dogodkih in naših odzivih nanje. S tem bomo otroka učili, da ni dobrih in slabih čustev. Le na ustrezen način jih je potrebno izraziti.
