Otroci in mladostniki med avtoriteto in svobodo

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 12.1.2021

 

Svoje današnje pisanje začenjam z italijanskim pregovorom, ki pravi: Gorje deželi, kjer ima vsakdo vajeti v roki. Pri tem vas za hip povabim, da si zamislite življenje v družbi, v kateri ni nikakršnih pravil. Vsakdo lahko v imenu osebne svobode počne, kar želi. Voznik se lahko sam odloči, kako hitro bo vozil in ali bo upošteval prometne znake in prometno signalizacijo. Otroci hodijo v šolo, kjer ni nobenih pravil. Industrija lahko izdeluje brez omejitev, ne glede na to ali s tem škodi okolju in ljudem. »Čudoviti svet« v katerem je vsakomur dovoljeno vse. V imenu svobode posameznika.

 

Po tem kratkem potovanju po izmišljeni družbi brez pravil in omejitev sem sama začutila strah in občutek ogroženosti, saj mi je popolnoma jasno, da vsaka družba in vsaka skupnost za svoje nemoteno delovanje potrebuje zakone, pravila in v določeni meri tudi omejitve osebne svobode posameznikov. Saj vsi vemo, da ima svoboda posameznika tudi mejo, kajne? Chantal Delsol na primer pravi, da je meja posameznikove svobode začrtana tam, kjer se začne njegova odgovornost.  ( "Freedom of a person ends where his responsibility begins.").

Mejo svobode enega posameznika pa lahko nariše tudi meja drugega posameznika. Tisto, kar se intenzivno dogaja na tem stiku, pa je dogovor in kompromis, ki ga posameznika neprestano iščeta in sklepata. Ker pa posameznik nikoli ne meji zgolj na enega drugega posameznika ampak mnoštvo le-teh, potrebujemo jasna določila, pravila, zakone in omejitve. Kompromisov in meja pač ni mogoče postavljati za popolnoma vsak primer in odnos sproti in neizbežno je, da za splošne primere obstajajo neke »šablone« teh meja in avtoritete, ki skrbijo, da meje niso prekoračene. Le tako, lahko nemoteno deluje širša družba, pa tudi manjše skupnosti, kot so na primer delovne organizacije, šole, razredi, razne interesne skupnosti in nenazadnje tudi družine.

 

Avtoriteta v šoli

Iz predhodno zapisanega je jasno, da tudi v šoli mora obstajati avtoriteta in vsi vemo, da v resnici obstaja. Obstaja tudi hierarhija avtoritet in vsaka avtoriteta je pomembna za nemoteno delovanje tako kompleksnega ustroja, kot je šola z vsemi učenci, strokovnimi delavci, tehničnim osebjem in zunanjimi deležniki, med katerimi so zagotovo najpomembnejši starši.

 

Kako sem gradila svojo avtoriteto

V dveh desetletjih poučevanja sem se poleg metodičnih in didaktičnih pristopov za čim uspešnejše poučevanje nenehno učila, kako pred učenci nastopati kot avtoriteta, da bi zagotavljala nemoteno delo v razredu in ustrezno vedenje učencev v šoli, njeni okolici in na lokacijah, kjer so se izvajale drugačne oblike pouka. Ker sem po naravi zabavljač in obožujem dober humor, sem to svojo strast vtkala tudi v poučevanje, saj sem prepričana, da se otroci in mladi raje in lažje učijo v sproščenem okolju ob smehu in s pomočjo zabavnih domislic. Razvijanje občutka za dober humor in razumevanje le-tega pri otrocih po mojem prepričanju veliko doprinese ne zgolj k učinkovitejšemu osvajanju znanja pač pa tudi celostnemu funkcioniranju posameznika.

Toda …, kako pri otrocih vzpostaviti ravnovesje med temi sproščenimi trenutki in zabavno učiteljico ter tisto učiteljico, ki mora v učilnici in na šoli skrbeti tudi za red, disciplino, upoštevanje pravil ter vzdrževanje ustreznega razmerja med pohvalo, kritiko ali grajo in kaznijo.

 

Že kmalu na začetku kariere sem se poleg tega, da bom pri poučevanju v največji meri uporabila svoj odlični smisel za humor, smeh, sproščenost, odločila tudi za to, da bom pri svojem delu z učenci karseda dosledna in pravična. Doslednost pomeni, da poskušam vedno videti in odreagirati na prav in na narobe, pravičnost pa, da med otroki ne delam razlik in da enako zavzeto pohvalim vsakogar, za katerega menim da si pohvalo zasluži in da grajam in kaznujem neprimerno vedenje vključno z odnosom do vrstnikov, odraslih in dela. Pogosto sem zavzela avtoritarno držo in odločno izkoristila pozicijo moči, če je šlo za kršitve jasno postavljenih pravil in otrokom dobro znanih etičnih in moralnih načel. Učencem je hitro postalo jasno, da obstajajo pravila, ki jih je potrebno upoštevati brez diskusije. Morda so se me v takih trenutkih nekateri med njimi tudi malo bali, na splošno pa je med učenci veljalo, da je učiteljica Mojca zelo stroga ampak »fajn« in da je pri njej pouk prava zabava. Velikokrat sem se spraševala, če nisem morda prestroga  in v določenih situacijah preveč brezkompromisna. Vedno sem po taki samoanalizi prišla do odgovora, da je učencem pravzaprav všeč, da znam narediti red in mir in predvsem to, da se lahko zanesejo name. Nekje sem prebrala, da avtoriteta ni nekdo, ki se ga drugi bojijo, temveč je avtoriteta tisti, ki ljudem daje občutek varnosti in mu le-ti zaupajo.

 

Priročnik za to kako si graditi avtoriteto, ne obstaja in vsak učitelj se s to res težko nalogo spopada na svoj način, pri čemer mora v vsaki skupini oz. oddelku upoštevati specifiko in se prilagajati vedno novim situacijam in izzivom.

 

Avtoriteta staršev

Tudi starši morajo v odnosu do otroka izgrajevati svojo avtoriteto. Vsakdo se mora znajti po svoje in veliko je odvisno od dinamike in vrednot družine, pa tudi od osebnostnih lastnosti posameznih članov družine. Nekemu otroku bo mama samo enkrat rekla, naj odnese smeti, pa bo narejeno. Nekemu drugemu otroku pa bo zahtevo ponavljala v nedogled in zelo verjetno na koncu sama odnesla smeti. Zakaj je tako? Težko bi našteli prav vse razloge, ki vplivajo na to, ali otrok materino navodilu sliši in upošteva ali sliši in ga presliši. Ali pa ga morda že na samem začetku sploh ne sliši. Vsekakor sem prepričana, da so vzgojno uspešnejši tisti starši, ki z vzgojo začnejo že zelo zgodaj in otrokom v ranem otroštvu dajo vedeti, da niso samo starši ampak tudi avtoriteta in da so pri tem dosledni. Začne se pri prvem »ne«, ki je premišljen, izrečen odločno in je ob tem poskrbljeno, da je tudi udejanjen. Seveda če starši nadaljujejo z doslednostjo in kontinuiteto in ne čakajo, da bodo začeli z vzgojo, zapovedmi in prepovedmi, ko bo otrok dovolj velik, da bo razumel.

Otroci staršev, ki imajo izgrajeno dobro avtoriteto tudi nimajo težav s spoštovanjem avtoritete v šoli.

 

Česa nas je o avtoriteti naučila korona?

V času obdobij razglašene epidemije »korone« se je bilo iz napak odločevalcev mogoče marsičesa naučiti o tem, kako se izgrajuje in kako razgrajuje avtoriteta.

Izpostavila bi pet značilnosti, ki zagotovo »krhajo« avtoriteto odločevalcev:

  • določanje nesmiselnih ali kontradiktornih pravil,
  • vztrajanje pri nesmiselnih pravilih,
  • nenehno in hitro menjavanje pravil,
  • nejasna pravila ter
  • neustrezno razmerje med pohvalo in grajo oziroma nagrado in kaznijo.

Iz teh napak se zagotovo lahko veliko naučimo tudi starši in šolniki.

Več o tem ne bom pisala, ker so naša ušesa že tako preveč polna izrazov povezanih z epidemijo in ker nas je le-ta tudi preveč polarizirala.

 

Za konec

Za konec bi rada poudarila, da avtoriteta nima vedno prav. Zato se mora znati tudi dogovarjati, pregovarjati, prisluhniti. Skratka biti mora fleksibilna in vedno znova iskati pravo razmerje med argumentom moči in močjo argumenta. Avtoriteto posamezniki dobijo šele, če kljub moči, ki jim jo daje položaj, uporabijo tehtne, stvarne argumente, kadar postavijo trditev, zahtevo ali prepoved. In, seveda, znajo sprejeti tehtne nasprotne argumente. Verjemite ali ne, človeku menda prinese največ avtoritete, če zmore v pravem trenutku izreči stavek: "V tem primeru imate vi prav."