Mame na Caminu ali zakaj mame tako rade kompliciramo?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 19.3.2019

Leta 2015 sem prehodila svoj prvi Camino. 800 kilometrov. Razdaljo, ki jo običajen človek običajno premaguje z letalom ali kakim drugim prevoznim sredstvom sem, ker očitno nisem običajen človek, premagovala kar peš. Temu podvigu je leto kasneje sledila portugalska pot. Prav na tej poti sem srečala nekaj mam, katerih pripovedi in zgodbe so mi dale misliti in sem jih zapisala v svoji drugi knjigi, ki še nastaja.

Materinstvo je egoizem

Že prvi dan sem srečala Rito, hostiljero v albergu, prvem za Lisbono. Nastal je tale zapis:

»Ko sem vse uredila, se je začel maratonski klepet z Rito. Ta mi je pripovedovala o tem, kako je peščica »caminoljubcev« najela in s prostovoljnim delom uredila albergo in kako lepo so se povezali z domačini. Tudi Rita se išče in to je najina skupna točka. Očitno mnoge ženske okrog petdesetega leta iščejo nov smisel življenja in veliko razmišljajo o tem, kaj bi sploh rade. Sicer pa je Rita nekoč delala v tobačni industriji, kjer je bilo delo zelo napeto zaradi pričakovanj vodstva povezanih s prodajnimi učinki. Potem je uvidela, da takšno pehanje za uspehom ni bistveno za življenje, kakršnega si je v resnici želela. Zdaj sicer dela manj pomembno in seveda tudi manj plačano delo v papirnici, vendar hkrati najde čas tudi za to, da občasno dežura v albergu in sodeluje pri ostalih akcijah povezanih s Caminom, kot sta na primer označevanje poti in iskanje donatorjev. Pove mi, da zdaj živi mirnejše, predvsem pa srečnejše življenje.

Rita ima 17 let starega sina edinca. Tudi ona je imela težave s tem, kako otroka vzgajati, koliko ga čuvati in varovati pred nevarnostmi ter do katere mere mu v določenem trenutku dopuščati samostojnost.«  Pravi, da je najbolj egoistična stvar na svetu biti mama, ker si potem avtomatično prisvajaš otroka in se do njega obnašaš, kot da bi bil tvoja lastnina.

Važno je, da je Maja dobro

Najbolj pa mi bo s portugalske poti ostala v spominu drobcena a odločna Hrvatica Maja, ki je pot premagovala na kolesu. Takole se spominjam najinega druženja: »Ko sem končno začela spremljati tekmo, sem s hodnika zaslišala, da se je v sosednji sobi naselil še nekdo. Šla sem k vratom ter jih pogumno odprla, da bi sosedo ali soseda vprašala, če je tudi romar. Izkazalo se je, da je moja nocojšnja soseda tudi sicer naša soseda, saj je doma s Hrvaške. Rekla mi je, da se bo oglasila pri meni, ko opravi najnujnejše in res je čez kakšne četrt ure potrkala na vrata moje sobe in me povabila na pivo v lokal pod penzionom.

Maja je 37-letna ločenka, ki je doma pustila 5-letnega sina. Zanj v času njene odsotnosti skrbi njegov oče. Maja je mnenja, da je s tem, ko je odšla na pot, da bi uresničila svojo željo, dala sinu zgled, da je treba sanje uresničevati. S tem naredi zanj veliko več, kot če bi bila ves čas ob njem z občutkom, da je za nekaj prikrajšana. Če bi ostala doma, bi tudi sina ne mogla naučiti, da je treba slediti svojim sanjam, ne pa se žrtvovati in odpovedovati in biti potem nesrečna. Bravo, Maja! Pa smo spet pri tistem, kako pomembno je, da je mama dobro. In  Maja je bila dobro. Kar žarela je. In kaj vse bo lahko pripovedovala, ko se bo prav takšna vrnila domov k svojemu sinu.

Ali otrok res potrebuje vse, kar mi mislimo, da potrebuje?

Ta, ki vam jo bom povedala zdaj, pa ni s Camina. Doživela sem jo na ladji, ki je mojo družino, že precej let nazaj vozila od Benetk proti Grčiji. Dokazala je, da so izgovori staršev: »Saj bi tudi mi šli, toda ko so otroci majhni se pač ne da. Treba bo počakati da odrastejo,« le prazne marnje. Kaj bi človek čakal? Da bo otrok dovolj velik? Kdaj pa bo dovolj velik? Takrat, ko bo postal tisti najstnik, ki s »tastarimi« pa že ne bo hodil na morje in na izlete in mu bo družba vrstnikov pomenila mnogo več kot družina in »starci«, kot jih bo poimenoval, da bi na prijatelje naredil vtis. Bo dovolj star, ko bo imel punco ali ženo, morda že tudi svoje otroke? Morda pa je pravi trenutek takrat, ko so otroci manjši? Takrat so pravzaprav še precej nezahtevni, le mi si delamo utvare, da ne zmorejo in da potrebujejo mnogo več, kot potrebujejo v resnici. To je dokazala tudi »mama« v podobi očka, ki je z dvema majhnima deklicama potoval z isto ladjo povsem sam.

Naj začnem na začetku. Odkar je naša družina začela potovati, potujemo skromno in ne privoščimo si prav velikega luksuza, saj ga tudi ne potrebujemo. Tako smo navajeni. Ugotovili smo, da je, kljub temu da je včasih neudobno, veliko bolj zanimivo in ponuja več doživetij. Veste kakšna je razlika med palubnim potnikom in potnikom, ki ima na ladji svojo kabino? Palubni potnik je ves čas v dogajanju. Kar naprej doživlja kaj novega. Medtem ko se potnik s kabino za večino časa zapre v svoje začasno bivališče in le od časa do časa pokuka na plano, medtem pa zamudi marsikaj zanimivega. Tudi spanje v albergih ti na Caminu ponudi čisto drugačne izkušnje kot bivanje v zasebnih sobah. In v tem je, vsaj po mojem mnenju, največji čar. Razlika je, če spiš vsako noč z množico novih ljudi ali pa če se zapreš v sobo in gledaš ves čas en in isti obraz – v ogledalu, pa še to le zvečer in zjutraj ali pa bledi odsev le-tega na zaslonu telefona ko na medmrežju iščeš zanimivosti, medtem ko pravo življenje teče mimo tebe. Na palubah in skupnih ležiščih albergov in planinskih koč ni tako udobno, se pa vedno kaj dogaja in nabere se množica spominov, tudi tistih povsem nepozabnih.

No, naj nadaljujem. Naša družina je torej z otrokom starim 8 ali 9 let prvič potovala v Grčijo. Bili smo palubni potniki. S seboj smo imeli le spalne vreče in hladilno torbo s hrano in pijačo za vseh 32 ur, kolikor je trajala plovba. Ko smo se zvečer spravljali k počitku na tleh, sem opazovala očeta ki je potoval z dvema čisto majcenima deklicama, ki sta po moji oceni šteli okrog štiri ali pet let. Ko je bil čas za počitek, jima je napihnil plastični blazini, ju pokril s kopalnima brisačama, pritisnil še poljubčke za lahko noč in punčki sta, kot da je vse samoumevno, legli k počitku in takoj zaspali Pa čeprav so se mimo nas ves čas sprehajali ljudje in bili precej hrupni. Oče pa je sedel ob blazine, na katerih sta mirno spala »angelčka« in se posvetil branju knjige. Čez nekaj časa se je še sam zleknil na svojo brisačo, se pokril z jopico in zaspal. In vse je bilo vsem trem povsem normalno. Potem sem v spalni vreči zaspala še sama in skozi misli mi je šlo: »Le kje so zdaj vsi tisti, ki jokajo in stokajo, česa vse ne morejo narediti zaradi otrok, ko bi v resnici morali reči, da so razlog oni sami in njihovi strahovi in predsodki?« 

In potem so kar šle

Eva Remškar mi je pred kakšnim mesecem poslala drobceno knjižico z naslovom In smo šle – mame in hčerke na Caminu, ki me je navdušila. Zato bom svoj današnji prispevek zaključila s knjigo, ki so jo »s svojimi nogami« napisale 4 dame, dve najstnici in dve mami. Ali, kot je napisala ena od soavtoric: »Ena marypoppins in tri drobne veščice v pelerinah,« ki so v deževnem dnevu ena z lahkim črnim dežnikom in tri v pelerinah začenjale svojo prvo Jakobovo pot v Irunu, na izhodišču Camina del Norte. Ko sem knjigico brala, sem razmišljala, da Mojca in Eva ne bi mogli bolje in lepše predstaviti, kako je to, ko se odpraviš pešačit po tako dolgi poti. In to z otrokoma. Tudi njihova zgodba sporoča podobno misel kot tista z ladje: Da se dá, če se hoče. Takole zapiše Eva: »Punci na poti izkazujeta neverjetno zbirko kakovosti, ki v domačem okolju nimajo prave priložnosti zasijati. Sta samostojni (pusti, bom svoj ruzak sama rihtala), spoštljivi (ti imej taboljšo spalko, saj si mama), vzdržljivi (tule na vrhu vas čakava že eno uro), zreli (mami, ne moreš vpričo desetih ljudi viseti na fejsbuku) in odprti za čudeže se premikata skozi špansko deželo kot mladička divje vrste, ki se jima je prvič odprl svet zunaj ograde. Iskreno in iskrivo navdušenje nad psi, konji, polži, gosenicami in čisto pravimi orli, ki krožijo nad nami, odpravo res pogosto upočasni, a prižiga hkrati notranji ogenj vsem pričam čarobnih najdb. V polnosti pride na račun materinska želja po nepriganjanju otroka, tako prisotna v ozadju vseh časovno občutljivih dejavnosti. Čudenje pa nehote postane najljubši izbirni predmet v tej dobrotljivi učilnici v naravi.«

Potem je napisanih še nekaj res lepih povedi, ki opisujejo bistvo Camina, toda zaključek je tisti, ki bo morda razblinil občutke mnogih staršev, da se z otrokom marsičesa ne da. Takole je zapisano: »A ni nujno potovati v španska prostranstva, čeprav so vredna našega časa. Ustavimo se za hip, tukaj in zdaj, ozrimo se okrog sebe in morda ugotovimo, da ob nas raste najboljša družba za potovalne avanture. Kar se tiče mene, sem namreč domov pripeljala čisto drugega otroka: mogočno bitje, ki stoji na svojih nogah in ga nosi lastna hrbtenica. S krepkim telesom, bistrim umom, izostreno intuicijo. In z velikim srcem.

To pa so sanje vsake dobre mame, kajne?«

Jaz pa bi za konec še dodala, da mame pa res znamo komplicirati. Očetje so pri tem običajno malo manj spretni. Vsekakor pa niti za ene niti za druge zapletanje nezapletenega ni niti smiselno, niti koristno.

Pa da ne bo pomote – nuditi otroku izkušnje preprostega življenja ne pomeni zanemarjanja otroka in njegovih potreb. Kakor nadstandard in luksuz ne pomenita zadovoljevanja otrokovih najpomembnejših potreb, kot starši pogosto zmotno mislimo.

Zgodbo o tem, kako je socialni delavec Peter na Camino odpeljal najstnika z vedenjskimi težavami in je »izgubil« pravo smer, pa o tem zakaj imajo moški manj gub kot ženske in kako si oni naredijo nežni kožni piling in  še kakšno drugo, pa boste našli v moji prvi knjigi o Caminu.