Jaz, jaz, jaz 

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 30.3.2021

Starši se pri vzgoji svojega otroka soočamo z mnogimi dilemami in odločitvami. Kako torej vzgojiti našega otroka v odnosu do drugih, da bo prav?

To vprašanje si zastavljamo vsi starši. Kako ga vzgajati, da bo priljuden, pošten, pripravljen deliti, pomagati in da bo hkrati v določenih situacijah vendarle znal poskrbeti zase, se znajti in morda zaobiti kakšno veljavno normo ali predpis v svojo korist.

Ko se odločamo o vzgoji, si hkrati želimo, da bi bil otrok zvest sam sebi in da bi se znal postaviti zase in za svoje potrebe, po drugi strani pa tudi to, da bi bil s strani vrstnikov in drugih dobro sprejet in potrjen. To pa je v veliki meri odvisno tudi od tega, koliko se bo znal v določenih situacijah prilagoditi, podrediti, deliti.

Izbira vzgojnega sloga

Svetovanje o tem kako vzgajati otroka in katere vrednote pri otroku gojiti, pa ne more nikoli biti enoznačno in zna biti tudi za svetovalca precej nehvaležno delo. Vsak otrok je drugačen. Tudi starši se med seboj razlikujemo, tako kot se razlikujejo vrednote, na katere prisegamo. Seveda je tu še osebna izkušnja vsakega starša, ko na osnovi tega, kako so vzgajali njega, želi slediti vzorcu, po katerem so njegovi starši vzgajali njega ali pa na vsak način vzgajati drugače, kot so to počeli oni. Hkrati je med otroštvom in materinstvom še pomembno obdobje osebne zgodovine, ko smo izoblikovali svoje vrednote in etične norme. Ob tem se časi še tako hitro in korenito spreminjajo, da se z njimi hočeš nočeš poleg življenjskega sloga ves čas spreminjajo tudi vrednote posameznikov in celotne družbe.

Egocentrizem v zgodnjem otroštvu

Z eno od pomembnih dilem glede vzgoje otroka se starši srečamo v obdobju otrokovega egocentrizma. Egocentrizem je razvojna značilnost majhnega otroka in se kaže z znaki sebičnosti, ko se otrok kaj dosti ne ozira na druge, niti na vrstnike niti na odrasle, saj je nezmožen vi­deti situacijo iz perspektive drugega. Pri svojem strokovnem raziskovanju je Jean Piaget, švicarski psiholog, filozof in naravoslovec, razvil teorijo o razvoju človeške inteligence, ki opisuje stopnje kognitivnega razvoja. Znotraj ene od teh stopenj egocentričen otrok predvideva, da ostali ljudje vidijo, slišijo in čutijo enako kot on. 

Piaget je raziskovanje egocentrizma v zgodnjem otrokovem obdobju razvoja izvedel tako, da je otroke postavil pred maketo gore in jim ponudil, da med štirimi slikami izberejo pogled, ki ga bo videl on, Piaget oz. raziskovalec. Mlajši otroci pred sedmim letom so izbrali sliko pogleda, ki so ga videli sami, zato je sklepal, da jim manjka sposobnost prepoznati stališče, ki je drugačno od njihovega. Egocentrični otroci namreč domnevajo, da bodo drugi ljudje videli enak pogled kot oni sami. Od tu izhaja tudi otrokovo prepričanje, ki se pokaže pri zgodnjih igrah skrivalnic: Če jaz tebe ne vidim, tudi ti mene ne vidiš.

Pomoč pri spoznavanju čustev in občutkov drugega

Ko je otrok v razvojni fazi, v kateri še ne more razumeti čustev in občutij drugega, mu občutja o tem opisujemo mi, na osnovi našega znanja in izkušenj. Že res, da velja, da naj bi se do svojih uvidov otrok dokopal sam, da bo to zares učinkovito. Toda v nekaterih situacijah je treba otroku pokazati in predstaviti določene vzorce in strategije, če otrok ne zmore vpogleda v situacijo in abstraktnega uvida.

Se spomnite tistih besedilnih nalog, ki govorijo o tem, koliko časa se kuha pet jajc, če se eno kuha tri minute, s predpostavko, seveda, da jih istočasno kuhamo v istem loncu? Ali tiste, ki sprašuje, kako dolgo gorijo tri sveče, če ena gori uro in pol, spet s predpostavko, da smo vse tri sveče prižgali istočasno. Le nekateri otroci zmorejo takoj ugotoviti za kaj gre, drugim je pač potrebno predstaviti srž problema in način reševanja na enem primeru, potem pa bodo strategijo zlahka prenesli na podobne izzive in v nove situacije.

Prav tako bo otrok lahko našo razlago o občutjih drugih in razlogih za njihova čustva prenesel v druge situacije. Za to bi bila primerna kakšna igra prepoznavanja čustev. Nekakšno čustveno opismenjevanje otroka. Lahko si pomagamo z emotikoni, s pomočjo katerih otrok pokaže, kako se v določeni situaciji počuti sam in ubeseduje svoja čustva. Pokaže lahko tudi, kako se počuti vrstnik oz. med emotikoni pokaže vrstnikov izraz na obrazu in tako usmeri pozornost tudi na podrobnejše opazovanje njegove mimike in drugih izrazov občutij.

Igro lahko izdelamo sami tako, da iz časopisov in revij izrežemo slike oseb z različno obrazno mimiko, ki izraža smeh, jok, zaskrbljenost, žalost in podobno. Potem se gremo igro tako, da vsak igralec pogleda naključno izbrano sličico, opredeli občutke osebe in si izmisli razlog, zakaj se lik s sličice tako počuti. Igro lahko zastavimo tako, da igralno ploščo za igro s kocko in figuricami dopolnimo s polji s tako imenovanimi smejkoti in ko igralec prileze do tega polja, ima nalogo, da si ogleda vrhnji kartonček s sliko ter opredeli in opiše čustva osebe na tej sliki.

Kako se kaže egocentrizem?

Egocentrizem v zgodnjem otroštvu se najbolj izrazi takrat, ko je otrok skupaj z drugimi v skupini v vrtcu ali v učilnici, ko postane šolar.

Kaže se na primer pri govoru, ko se vsak otrok nahaja v svojem svetu in govor ni namenjen pravi komunikaciji z drugimi pač pa otroku bolj služi za to, da govori o sebi in ubeseduje svoje misli in doživljanje. V tem obdobju otrok ne prisluhne drugemu, ampak se na pripoved vrstnika odziva z jaz, moj in hipnimi mislimi, ki imajo s pripovedjo vrstnika bolj malo skupnega. Na primer, ko otrok pripoveduje, da je mama v bolnišnici, ker je dobil bratca, bo vrstnik morda odgovoril, da njegov brat trenira nogomet ali da je bil očka tudi v bolnici ali da je na izletu videl neko mamico z vozičkom. Drug primer ki kaže, da je otrok v tej razvojni fazi, je tako imenovana vzporedna igra. Le-ta se pojavlja okoli drugega ali tretjega leta otrokove starosti. Otroku je sicer všeč, da je skupaj z vrstniki, vendar sodelovanja z njimi še vedno ni zmožen. Otroci te starosti se torej še vedno igrajo vsak zase, vendar se že pojavljajo elementi posnemanja igre drugega in jemanje igrač drugemu. Za to obdobje so zato značilni pogosti konflikti med otroki in tudi fizična obračunavanja, katerim je najpogosteje vzrok to, da še nimajo zmožnosti razumeti drugega oziroma drugačnega stališča.

Predšolski otrok resnično ne ve, kako se počuti drug otrok, če mu vzame igračo. Ve le to, da je hotel to igračo, da si jo je vzel in da se zdaj dobro počuti. Zato tudi ne bo znal odgovoriti, če ga bomo vprašali, kako se počuti Mihec, ker je ostal brez igrače.

Egocentrizem mladostnika

Čeprav je večina raziskav, opravljenih na področju preučevanja egocentrizma, osredotočenih predvsem na zgodnji otroški razvoj, je bilo ugotovljeno, da se egocentrizem pojavlja tudi pri najstnikih. David Elkind, ameriški otroški psiholog, ki se je med prvimi posvetil raziskavam v tem obdobju odraščanja, je odkril prisotnost egocentrizma v adolescenci. Trdi, da se mladi mladostnik zaradi fiziološke metamorfoze, kateri je podvržen, ukvarja predvsem sam s seboj. Zato, ker ne razlikuje med tem, o čem razmišljajo drugi in lastnimi duševnimi preokupacijami, domneva, da so drugi ljudje obsedeni z njegovim vedenjem in videzom tako, kot je on sam.

To pojasnjuje na primer situacijo, ko mladostnik nikakor noče zlesti v kopalke ali obleče samo določen model le-teh, saj je sveto prepričan, da bodo na plaži vsi ves čas gledali prav njega.

Egocentrizem skozi adolescenco prispeva k razvoju samoidentitete. Ugotovljeno je bilo, da se razširjenost egocentrizma pri posameznikih zmanjšuje med 15. in 16. letom starosti. Ne izzveni pa popolnoma, saj so tudi odrasli dovzetni za egocentričnost ali reakcije oziroma vedenja, ki jih lahko označimo za egocentrične ali sebične. 

Zgled odraslih

Spet smo pri zgledu. Ozrimo se tudi vase in poglejmo, kakšno sliko o nas, našem vedenju in odnosu do drugih ljudi otrok vidi pri nas in to posnema. Se ustavimo in pomagamo neznancu, ko je to potrebno? Kako se vedemo, ko je treba počakati na vrstni red in kaj storimo, ko se je treba za kaj »pokomolčiti«? Kako komentiramo stiske drugih in kako se nanje odzovemo? Smo pripravljeni deliti? Se večina naših povedi morda začne z Jaz? Govorimo več, kot poslušamo?

Ne morem mimo korona situacije, ki je pokazala tudi to, koliko egoizma premoremo tudi odrasli. Trditev, da naj pač umrejo tisti, ki bodo na virus odreagirali z resnimi znaki zato, da bomo lahko vsi ostali mirno živeli naprej, me je ničkolikokrat razžalostila. Ja, lahko je govoriti, kadar ne umirajo ljudje ki so nam blizu in dragi. To pa je kazalec sebičnosti, ki ne sodi v nobeno od razvojnih obdobij človeka pač pa v razvojno obdobje nove družbe, v kateri vsakdo skrbi zgolj za lasten blagor. In v katerem odraščajo in nas opazujejo tudi naši otroci.

Za konec

Ne pozabimo, da bomo to, kako otroke vzgajamo danes in kako jim privzgajamo čut za sočloveka, njegovo blagostanje in kakšen zgled smo jim mi sami, nekoč občutili na svoji koži, ko bomo stari. Spodbujajmo v otrocih zdravo mero altruizma, dobrega in humanega, sicer gorje nam, če se takrat spet pojavi kakšna nadloga, ki bo »udarila« po starejših.