Čas je za sočutje, skromnost in hvaležnost
Zapisala: Mojca Klug, profesorica
Datum objave: 14.12.2020
V Žireh, kjer živim, se je na začetku decembra pojavila mizica, ki je opremljena z napisom:
»Če imaš prinesi, če nimaš odnesi.« In nekdo je dopisal: »Naj bo božič lep za vse!«
Na mizici se izmenjujejo reči, ki bi lahko komu polepšale praznike. Od sladkarij in sadja do higienskih potrebščin, knjig in igrač. Na njej je nekaj časa domoval tudi plišasti medvedek z napisom Podarjam ti medvedka, naj te razveseli in prinese srečo. Podpisana je 7-letna Uma.
Ko sem malo pobrskala po medmrežju, sem ugotovila, da imajo takšne mizice tudi v nekaterih drugih krajih. In res lepo je videti, da so v dobrodelnost vključeni tudi mlajši.
Decembra smo bolj sočutni in dobrodelni
Decembrski prazniki so čas, ko naredimo kalkulacijo za nazaj in pri tem morda ugotovimo, da je bilo življenje do nas radodarno. To pa lahko storimo, če se zavedamo, da vsi nimajo take sreče.
Takole »čez palec« si upam trditi, da je december tudi najbolj dobrodelen mesec. Tudi otroci se srečajo z mnogimi priložnostmi, ko je na preizkušnji njihov odnos do šibkejših, revnejših, osamljenih in vseh drugih, ki potrebujejo sočutje in pomoč. Zakaj ne bi tega časa izkoristili tudi za to, da se z otroki pogovorimo, da ni vse samoumevno? Ni nujno, da se oziramo na tisto celino, ki jo običajno najpogosteje povezujemo z revščino in pomanjkanjem. Za to da spoznamo, da nam je dobro, je dovolj pogledati soljudi, ki jih srečujemo na domači ulici. Osamljeno gospo ali gospoda, brezdomca, koga, ki mu noge ne služijo več ali koga, ki več časa preživi v bolnišnici kot doma ali pa nekoga ki je pred kratkim izgubil človeka, ki mu je bil blizu. Otroke opozarjajmo, na take ljudi. Ne zato, da bi jih pogled nanje poveličeval: »Glej, kako mi gre dobro,« ampak zato, da bi jih opominjal na hvaležnost, da nam gre dobro in da sreča, zdravje, blagostanje, dobri prijatelji, družina niso nekaj samoumevnega. Ter da lahko prav zato, ker nam gre dobro, nekaj tega delimo tudi z drugimi.
Pod budnim očesom naših otrok
Otroci nas, kot smo že večkrat povedali, opazujejo in se od nas učijo. Če nas bodo videli, da v ključnih situacijah pogledamo stran ali dodamo kakšno pripombo, ki stisko človeka razvrednoti, bodo tako storili tudi sami. Če nas bodo videli, da človeku v stiski naklonimo vsaj nasmeh ali prijazno besedo, bodo tudi oni ravnali enako.
Sočutje ali empatija?
Na Youtubu je zanimiva risanka, ki prikazuje razliko med sočutjem in empatijo. Primerna je za odrasle in tiste, ki razumejo angleško. Najdete jo na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=1Evwgu369Jw
Ogled vam bo pomagal razumeti razliko, mnogi pa boste spoznali, da za pravo in globoko sočutje, kar v bistvu empatija je, ni potrebno veliko govoriti in tolažiti, dajati nasvetov in svojih mnenj, temveč je najbolj pomembno, da smo zraven in da znamo poslušati. Če bomo razumeli in ustrezno ravnali odrasli, se bo otrok preko reakcij, ki jih pri nas vidi, naučil tudi sam.
Recept za učenje sočutja
Priznati vam moram, da vam pri tej temi ne znam dati napotkov, ki bi jih preprosto oštevilčila in rekla: »Po teh korakih otroka naučimo sočutja.«
Moj napotek ima dve glavni točki:
- bodite vzor,
- pogovarjajte se.
Pogovor z otrokom naj bo priložnost, da govori predvsem otrok. Odrasli smo pri tem bolj spodbujevalci in poslušalci. Sočutja se lahko otrok nauči ob različnih resničnih situacijah, zgodbicah, pravljicah, slikah, filmih in kratkih posnetkih na medmrežju.
Prizore in občutke pa lahko tudi zaigramo, morda celo z lutkami.
Ali pa gremo kar h konkretnim dejanjem.
Pomoč tistim ki so v stiski, ko so v stiski
Ko se z otrokom pogovarjamo o sočutju in pomoči sočloveku, mu lahko zastavimo tudi vprašanje o tem, kdo iz naše okolice po njegovem mnenju potrebuje sočutje in pomoč in na kakšen način bi mu lahko pomagali. Lahko naredimo družinsko srečanje z nekakšnim brainstormingom in načrt, kaj bomo naredili za sočloveka. Ne samo decembra. Ampak skozi vse leto.
Iz lastne izkušnje vem, da nekateri ljudje res težko prosimo za pomoč, ker se nam zdi, da bi s prošnjo koga nadlegovali. Tudi ponujeno pomoč težko sprejmemo. Zato imam predlog.
Kaj ko bi družina sedla skupaj in za bližnjega, za katerega meni, da bi potreboval pomoč, pripravila kuponček za leto 2021? Na primer: 1x košnja trave ali 1x prevoz do trgovine oziroma zdravstvenega doma, ali 1x odstranjevanje snega ali 1x pogovor za preganjanje dolgega časa ali 1x kosilo na dom ali 1x pomoč pri …
Človeku, za katerega menimo, da bi potreboval tako pomoč, napišimo voščilnico in priložimo kupon. Vse skupaj dopolnimo s podatki, kam naj pokliče, ko želi kuponček vnovčiti in koliko časa prej bi radi, da nas o tem obvesti. In ali lahko kuponček uporabi za kakšno drugo pomoč ali uslugo, ki jo morda bolj potrebuje. Morda oseba podarjenega kupončka ne bo nikoli izkoristila, prepričana pa sem, da bo človeku v stiski, dal občutek, da je nekje nekdo, na katerega se lahko obrne, če bo težko.
Kaj menite o mojem predlogu? Ko bom stara, osamljena in betežna, si res želim, da bi v nabiralniku našla tak kuponček.
Malo o grabežljivosti in skromnosti
Seveda obstajajo tudi ljudje, ki želijo, ko jim ponudimo prst, vzeti kar celo roko. Nemalokrat se uresniči rek, da je dobrota sirota. Kaj pa storiti takrat?
Takrat čaka nas in našega otroka nova lekcija. Da ima vsako sočutje, predvsem pa empatija, tudi mejo ter da namesto drugih ne opravljamo stvari, ki jih brez težav zmorejo postoriti sami. Otroka moramo naučiti reči tudi: »Ne.« Ali: »Dovolj.« Tudi to je del vzgoje za življenje.
Ko bomo naredili naš načrt pomoči sočloveku, se bo otrok učil tudi to, da so darila, ki lahko človeku veliko pomenijo, tudi nematerialna. Ob tem lahko učimo otroke tudi razlikovati med grabežljivostjo in skromnostjo. Skupaj poglejmo, kaj lahko otroka ali nas osreči, četudi nima velike materialne vrednosti. Če se bomo pogovarjali o tem, bomo bolje spoznali tudi otroka, njegove resnične želje in potrebe, ki so velikokrat drugačne od tistih, ki jih zapiše v pismu Miklavžu, Božičku ali Dedku Mrazu.
Začnemo lahko tako, da list prepognemo po sredini. Na levo stran vsakdo napiše katero materialno darilo si želi, nato se o željah pogovorimo. Razmislimo, ali bi nas res osrečilo in za koliko časa. Na desno stran napišimo skromnejšo ali celo nematerialno alternativo, ki bi nas prav tako osrečila.
Na primer otrok na levo stran napiše, da bi rad imel neko igračko, ki počne nekaj nenavadnega, na primer kužka, ki hodi in laja. Zelo verjetno je, da bi bila taka igračka zanimiva nekaj dni, občutek zadovoljstva pa tudi bolj kratkega veka. Spodbudimo otroka, da poišče zamenjavo za to. Kaj skromnejšega in kaj takega, ki ga bo enako zadovoljilo. Zamenjava je lahko, da gremo, če doma nimamo kužka, v bližnje zavetišče za živali in se dogovorimo za sprehajanje psa ali »posvojimo« eno od živali in zavetišču poklonimo hrano zanjo. Na spletni strani zavetišča spremljamo prihajanje in odhajanje zapuščenih živali in se veselimo, ko katera od njih najde dom.
Tudi odrasli lahko ob tej aktivnosti na primer spoznamo, da bi nakup novega avtomobila, če je stari še dober in varen, raje nadomestili s tem, da bi imeli več časa za družino in šli pogosteje na skupni izlet ali potovanje.
Letošnji december nam glede na situacijo v kateri smo se znašli skupaj z nebodigatreba virusom, res ponuja veliko možnosti, da smo sočutni, skromni in da se osredotočamo na vse tisto, za kar smo resnično lahko hvaležni.
