Kako napisati šolski esej iz književnosti - 2. del

Zapisala: Mag. Barbara Rebolj, uni. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.

Datum objave: 30.4.2019

STISKE DRUŽINE IN POSAMEZNIKA NA ZGODOVINSKIH PRELOMNICAH

MAJA HADERLAP, ANGEL POZABE, 2011

(slovenska izdaja, Litera, 2018)

ANDREÏ MAKINE, FRANCOSKI TESTAMENT, 1995

(slovenska izdaja, Litera, 2018)

Glede na to, da se dijaki že celo šolsko leto pripravljate na maturitetni esej in da je le še nekaj dni pred pisanjem, bo tale zapis bolj nekakšna refleksija kot globoka analiza. V razmišljanju sem izpostavila tisto, kar se je meni pri branju najbolj vtisnilo v spomin in v zavest. Letošnji romaneskni izbor nudi tako literarno estetsko zadovoljitev kot zelo širok poligon premlevanj, razmišljanj in aktualnega ozaveščanja družbeno zgodovinske tematike

ROBNI ZAPIS O ZGODOVINSKI POZABI

 »Ta dežela je pošastna! Zlo, mučenje, trpinčenje in samopohabljenje so najbolj priljubljeni načini preživljanja prostega časa. In kljub temu jo ljubim? Ljubim jo zaradi njene absurdnosti. Zaradi njene pošastnosti. V tem vidim nekakšen višji smisel, ki ga nobeno logično razmišljanje ne more dojeti…«

(Makine, 165)

Strašno je, kako človeški spomin nikoli ne prisluhne zgodovinskemu spominu, kako se človeška zavest v vsaki novi generaciji na novo rojeva, namesto da bi se rokovala s preteklostjo. Pretresljive zgodbe, ki izhajajo iz človekove okrutnosti in brezmejne sposobnosti, da dela najhujše zlo, se bralca silovito dotaknejo in zaznamujejo. Podobe vojnega trpljenja, nasilja, požganih in obešenih mrtvih ljudi, podobe preživelih, ki ostanejo brez človeških delov, poškodovani, pohabljeni, s telesnimi in duševnimi brazgotinami, brez svojih družin, otrok, sorodnikov – vsa ta bolečina ne ostane samo v njih, širi se naokrog kot kuga, na vse bližnje, na rod, na generacijo, na narod.

»Vojna je zahrbten ribič, lovec na ljudi. Vrgla je svojo mrežo na odrasle in zdaj jih s črepinjami smrti, svojo spominsko navlako davi v svojem ujetništvu.«

(Haderlap, 68)

V obeh romanih so protagonisti nekakšni jezikovni izobčenci, pripadniki »Nikogaršnje zemlje«, jezik jih izloča in določa njihovo izgubljenost, tudi njihov boj, njihove žrtve in trpljenje ostanejo nerazumljeni. Posameznik ostaja sam, tako francosko-ruski pripovedovalec kot slovensko-nemška upovedovalka. Šele literatura ju naredi narodna, paradoksalno je, da sta obadva avtorsko sprejeta in nagrajena v narodu, katerega jezik ni njun materni jezik. Prvi je trideset let odraščal v ruski Sibiriji in piše v francoščini, avtorica pa, ki izhaja iz slovenskih koroških grabnov in grap, svoj prozni prvenec napiše v nemščini. Oba veže ljubezen do zemlje in ljubezen do življenja, in seveda ljubezen do jezika.

»Ta jezik-orodje, sem si govoril, ki ga uporabljam, pilim in izboljšujem, ni nič drugega kot literarno pisanje. /.../ Literatura se je izkazala za neusahljiv vir čudenja spričo jezikovne poplave, v kateri je tonil svet. Francoščina, moj »staro-materni« jezik, pa je bil, zdaj sem to videl, ta jezik čudenja v najboljšem primeru.«

(Makine, 216)

»Povsod sem polna jezika, slovenskih besednih tvorb, ki jih odlagam v praznino, ker ne vem, kaj bi z njimi. Stavki me obkrožajo kot soparni oblak, ki se iz knjig vzdiguje k meni. Stavki kot neprebavljene molekule, ki se prosto gibljejo, ki jih lahko izdahnem, jih spet odpošljem iz svojih pljuč. Stavki kot membrana, s katero se zavarujem pred vsem, česar bi se morda lahko dotaknila ali kar bi lahko izrekla, vendar ne s svojimi usti.«

(Haderlap, 106,107)

Lik babiceje tako pri Mekinu kot pri Haderlapovi jedrna literarna osebnost, ki je kljub vsem grozotam, ki jih je morala preživeti skozi vojno, neupogljiva, družinski steber, zibelka njunega jezika in vir literarnega navdiha. Francoska babica je izobražena, njena francoščina je aristokratska, med drugim bere Baudelaira, slovenska babica je nasprotno zelo ljudska, zaklinja, verjame vražam, je verna in piše v polomljeni slovenščini. Oba avtorja se napajata iz njunih besed, zapisov in fotografij ter iz njune pokončne življenjske drže. Babici predstavljata zgodovinski spomin, ena na strahoten način posiljena, druga poslana v vojno taborišče Ravensbrück, in opomin, naj se grozote ne ponovijo več.

Zgodovinaje tista, ki premetava in usmerja človeško usodo, vojne so tiste, od katerih se narod stežka opomore ,»v vojni vsi ponorijo, v vojni ni pravice, nikdar in nikoli« (Haderlap, 161). Edino družina poskuša ostati varno zavetje, čeprav v svojih poskusih ravno tako bije boj sama s seboj. Charlotte v Testamentu pokoplje svojega moža, svojo hčer in njenega moža, preden sama zapusti ta svet. V Angelu pozabe pripovedovalkin oče, ki je bil v času vojne med najmlajšimi med partizani in mučen s strani nemške policije, verjame v smrt, kajti smrt lahko tako kot nasilje spremeni vse, in s svojo živčno vojno zastruplja vse okrog sebe. Travme vojne udrihajo tudi po ljudeh, ki živijo okrog njih. Smrt je vseskozi prisotna. Družbena stvarnost po vojni jim ne da nobene utehe. Dvojna identiteta (francoska-ruska in slovenska-nemška) ali mučno življenje med dvema svetovoma  obeh pripovedovalcev, ki ju družbeno marginalizira, še bolj podžiga k nemiru, iskanju in  senzibilno strastnemu doživljanju nacionalne oz. kulturne biti. V svojem umiku in osamljenosti raziskujeta, bereta, brskata po literaturi, zgodovini in jeziku. Iz bolečine zraste nekaj, kar preraste v poslanstvo širše razsežnosti.

Jezikovni slog romana Francoski testament združuje briljantno tradicijo velikih imen ruske in francoske književnosti, prepletata se veličastnost ruske zemlje, ki jo avtor lirsko popisuje v mehkobnem in zaljubljenem tonu, in surovost ter grozodejstva, ki so posledica morilskega viharja Zgodovine 20. stoletja, o katerih piše na realistično objektiven način.

Ta ljubezen je predstavljala nenehno bolečino. Bolj ko se mi je Rusija, ki sem jo odkrival, razodevala kot mračna in črna, bolj brutalna je bila moja navezanost nanjo. Kot bi si moral iz ljubezni do nje iztakniti oči, si zamašiti ušesa in si prepovedati vsako mišljenje.

(Makine, 165)

V začetnih delih romana Angel pozabe je jezik okoren, naštevalen, neposreden, realistično preprost v popisu kmečkih opravil in kmečkega sveta, kot ga dojema pripovedovalka skozi oči majhne koroške deklice iz Lepene pri Železni Kapli. Tako kot deklica odrašča, tako raste polnost jezika in razumevanje, zakaj njen oče zapada v depresivne momente in alkoholno omamo, zakaj grozi, da bo vse pobil ali pa da se bo obesil v skednju, zakaj se v njeni okolici dogajajo čudni primeri smrti, zakaj je smrt še vedno tako živa, pa čeprav je vojne že dalj časa konec. Ko njeno otroško optiko zamenja odrasla izobražena ženska, postane njen pripovedni tok dokumentaren, oster in kritičen.

Konca obeh romanov se zaključita z dediščino obeh babic. Nepojasnjena fotografija mlade ruske ženske v podloženem suknjiču umazano sive barve in z moško šapko s spuščenimi naušniki, ki k sebi stiska otroka, zavitega v volnen zapredek, iz začetka pripovedi, se izkaže za mater moškega pripovedovalca Testamenta. Njegov izvor ni ruski, je pa francoščina že zdavnaj vraščena v njem. Prav tako je vraščena usoda babice v pisateljici Maji Haderlap, ki z obiskom taborišča pozabo spremeni v zgodbo.

Zgodovina je izoblikovala sedanjost, samo zavedanje o njej lahko izboljša prihodnost.

Želim vam uspešno pisanje.

Mag. Barbara Rebolj, univ. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.