Kot starši smo danes bolj kot kadarkoli prej vključeni v šolsko življenje svojih otrok. Spremljamo njihove naloge, preverjamo ocene, komuniciramo z učitelji in pogosto aktivno sodelujemo v učnem procesu. Raziskave kažejo, da ima takšen način sodelovanja lahko zelo pozitiven vpliv, saj otroku daje jasno sporočilo, da je izobraževanje pomembno, obenem pa omogoča boljše razumevanje pričakovanj in zahtev šolskega okolja. Ko sodelujemo s šolo, ustvarjamo okolje, v katerem otrok prejema usklajena, konsistentna in razvojno spodbudna sporočila o vrednosti učenja, kar pomembno prispeva k njegovemu celostnemu razvoju (Scott-Jones, 1995). Hkrati nam takšno sodelovanje omogoča bolj poglobljen vpogled v učni proces, njegove zahteve ter načine, kako lahko otroku nudimo podporo, ki je skladna s šolskim delom (Stevenson in Baker, 1987). V strokovni literaturi se takšno sodelovanje opredeljuje kot temeljni dejavnik uspešnega izobraževanja, saj si starši in učitelji delimo odgovornost za otrokov razvoj in napredek (Kalin idr., 2009). Pri tem pa je ključno jasno razumevanje meja med podporo in prevzemanjem odgovornosti.
Vloga staršev
Vendar pa moramo kot starši priznati, da se je naša vloga v zadnjih letih bistveno spremenila. Vse pogosteje se ne ustavimo zgolj pri podpori, temveč posegamo v sam potek učenja in njegove rezultate. Kot ugotavlja Ule (2015), se starši v Sloveniji vse bolj vključujemo v izobraževalni proces otrok, kar lahko postane tudi dejavnik socialne diferenciacije, saj imajo otroci brez takšne podpore manj možnosti za uspeh. Takšna vključenost sama po sebi ni problematična, vendar postane vprašljiva v trenutku, ko presežemo mejo podporne vloge in začnemo prevzemati odgovornosti, ki pripadajo otroku ali učitelju. Raziskave kažejo, da se v takih primerih starši vmešavamo v strokovno delo učiteljev, presojamo njihove strokovne odločitve in skušamo neposredno vplivati na ocenjevanje znanja, kar vodi v konflikte in zmanjševanje njihove strokovne avtoritete (Ule, 2015). Podobno ugotavljajo tudi Oblak idr. (2019), ki opozarjajo, da se učitelji vse pogosteje soočajo z različnimi oblikami pritiska staršev, od kritiziranja do izpodbijanja strokovnih odločitev.
Kot starši pogosto delujemo iz skrbi. Želimo otroku olajšati pot, ga zaščititi pred neuspehom in mu zagotoviti najboljše možnosti za prihodnost. Vendar pa se moramo vprašati, ali s tem res pomagamo. Če otroku odstranjujemo ovire, mu odvzemamo priložnost za razvoj ključnih kompetenc, kot so samostojnost, odgovornost in vztrajnost. Avtorji (Fingerman idr., 2012) takšno ravnanje opisujejo s pojmom helikoptersko starševstvo, kjer starši pretirano nadzorujemo in usmerjamo otrokovo delovanje, tudi tam, kjer to ni razvojno smiselno. Na prvi pogled se tak pristop zdi podporen, vendar ima dolgoročno lahko negativne posledice, saj otrok ne razvije zadostne stopnje samoregulacije, notranje motivacije in sposobnosti samostojnega reševanja problemov.
Ocene in pritisk
Ob koncu šolskega leta se ta vprašanja še dodatno zaostrijo. To je obdobje, ko se ocene zaključujejo, pritisk na uspeh narašča, utrujenost otrok pa je vse izrazitejša. Kot starši pogosto postanemo še bolj osredotočeni na rezultate. Želimo si, da bi imel naš otrok čim boljše ocene, pogosto idealno povprečje 5,0, saj verjamemo, da bo to vplivalo na njegovo prihodnost. Pri tem pa pogosto spregledamo, da ocene niso cilj same po sebi, temveč kazalnik trenutne ravni znanja in razumevanja. Kot poudarjajo učitelji, bi bilo smiselno več pozornosti nameniti razvoju učnih strategij, notranje motivacije in razumevanja snovi, ne zgolj številčnim rezultatom.
Kot starši pogosto ravnamo drugače. Ko otrok dobi slabšo oceno, iščemo razloge, opravičila ali načine, kako bi rezultat izboljšali. Naloge preverjamo, jih popravljamo ali celo rešujemo namesto otrok. Sodelujemo v skupinah na družbenih omrežjih, kjer si izmenjujemo rešitve, ideje in že pripravljene projekte. S tem želimo pomagati, vendar otroku sporočamo, da je rezultat pomembnejši od razumevanja. Primeri iz prakse to jasno potrjujejo. Učenec, ki je bil nekaj dni odsoten, odda nalogo, ki je videti popolna, vendar sam prizna, da snovi ni razumel, saj je le prepisal rešitev, ki jo je njegova mama dobila od drugega starša. Na papirju je naloga brezhibna, vendar gre za navidezno uspešnost brez dejanskega znanja, kar dolgoročno vodi v vrzeli v znanju, zmanjšano učno učinkovitost in odvisnost od zunanje pomoči.
Podobno sporočilo dajemo tudi, ko otroku dovolimo, da ne opravi obveznosti, ker je utrujen. Utrujenost ob koncu šolskega leta je pričakovana, saj se kopičijo šolske obveznosti, zmanjšuje se koncentracija, hkrati pa upada tudi motivacija za delo. Kljub temu šolsko delo vključuje tudi razvijanje delovnih navad, vztrajnosti in sposobnosti soočanja z zahtevami. Če otroku omogočimo, da se izogne vsaki neprijetnosti, ne razvija psihološke odpornosti in delovnih navad. Raziskave kažejo, da se konflikti med starši in učitelji pogosto pojavijo prav takrat, ko starši ne sprejmemo realne slike otrokovega znanja ali vedenja in odgovornost prelagamo na šolo (Oblak idr., 2019).
Zelo zgovoren je tudi primer, ko starš slabo oceno sprejme na drugačen način. Ko otrok dobi enko in starš to razume kot opozorilo, ne kot katastrofo, otrok razvija bolj zdrav odnos do učenja. Nauči se, da ocena ne pomeni katastrofe, temveč povratno informacijo in priložnost za izboljšanje. Takšen pristop zmanjšuje strah pred neuspehom in spodbuja notranjo motivacijo. Nasprotno pa pretiran poudarek na ocenah vodi v stres, pritisk in izgubo smisla učenja.
Učitelji pogosto opažajo, da ocene bolj obremenjujejo nas starše kot otroke. To se kaže v naših pričakovanjih, pritiskih in načinu, kako reagiramo na rezultate. V nekaterih primerih takšno vedenje preraste tudi v neprimerne oblike komunikacije. Raziskava Oblak, Škerlj in Šubic (2019) kaže, da se učitelji pogosto soočajo z verbalnim nasiljem, grožnjami in vmešavanjem staršev v njihovo strokovno delo. Takšne situacije imajo resne posledice, saj vplivajo na učiteljevo počutje, motivacijo in kakovost dela. Učitelji poročajo o stresu, dvomih vase in celo o fizičnih posledicah, kot so utrujenost, nespečnost in tesnoba (Oblak idr., 2019). Kot starši se moramo zavedati, da naše vedenje vpliva na dinamiko odnosa med šolo, starši in učenci.
Proti koncu šolskega leta
Zadnji del šolskega leta je za otroke poseben izziv. Utrujenost se kopiči, koncentracija upada, obveznosti pa ostajajo. V tem obdobju je naša vloga kot staršev še posebej pomembna, vendar moramo razmisliti, kako jo uresničujemo. Namesto da prevzemamo naloge, lahko otroka usmerjamo in podpiramo. Pomagamo mu lahko pri organizaciji časa, ga spodbujamo k načrtovanju in ga učimo prevzemanja odgovornosti. Namesto da mu damo rešitev, ga lahko vprašamo, kako bi se sam lotil problema, ali razume snov in kakšen je njegov načrt za pripravo na preverjanje znanja.
Pomembno je, da otroku dovolimo samostojnost, tudi če to pomeni, da bo naredil napako. Prav napake so ključni del učenja. Prava podpora ne pomeni odstranjevanja vseh ovir, temveč učenje, kako jih premagovati. To pomeni, da otroku dovolimo, da se sooči z izzivi, da občuti razočaranje in da prevzame odgovornost za svoje obveznosti. Hkrati pa moramo ustvariti okolje, v katerem se otrok počuti varno, sprejeto in podprto, ne glede na rezultate.
Ni nujno, da ima otrok pri vseh predmetih najvišje ocene. Veliko bolj pomembno je, da napreduje glede na svoje zmožnosti, razvija delovne navade in gradi notranjo motivacijo za učenje. Kot poudarjajo strokovnjaki, so dolgoročno uspešnejši tisti učenci, ki razvijejo pozitiven odnos do učenja ter razumejo pomen truda, ne pa tisti, ki dosegajo visoke ocene brez razumevanja.
Na koncu se moramo kot starši vprašati, kakšno vlogo želimo imeti v šolskem življenju svojega otroka. Želimo biti tisti, ki naloge opravljamo namesto njega, ali tisti, ki ga podpiramo na poti učenja. Vemo, da ni lahko. Svet je zahteven, pričakovanja so visoka, želimo si najboljše za svoje otroke. Toda prav zato je pomembno, da ohranimo ravnovesje med zaščito in pripravo na realnost.
Če bomo kot starši prevzeli preveč odgovornosti, bomo otroku odvzeli priložnost za razvoj. Če pa bomo znali stopiti korak nazaj, mu bomo omogočili, da naredi korak naprej. Naša vloga ni, da hodimo po poti namesto njega, temveč da hodimo ob njem, ga usmerjamo, podpiramo in mu zaupamo. Prav v tem ravnovesju med podporo in samostojnostjo se skriva ključ do uspešnega razvoja otroka ter njegovega odnosa do znanja. Otroci namreč ne potrebujejo popolnih ocen, temveč priložnosti, da postanejo samostojni, odgovorni in sposobni učiti se iz lastnih izkušenj.
Literatura:
- Fingerman, K. L., Cheng, Y. P., Wesselmann, E. D., Zarit, S., Furstenberg, F., Birditt, K. S. (2012). Helicopter parents and landing pad kids.
- Kalin, J., Resman, M., Mrvar, M., Govekar Okoliš, M., Mažgon, J. (2009). Izzivi in smernice kakovostnega sodelovanja med šolo in starši.
- Oblak, T., Škerlj, G., Šubic, J. (2019). Ko starši vedo več kot učitelji – nasilje staršev nad učitelji.
- Scott-Jones, D. (1995). Parent-child interactions and school achievement.
- Stevenson, D. L., Baker, D. P. (1987). The family-school relation and child performance.
Ule, M. (2015). Vloga staršev v izobraževanju.
