Starši na govorilne ure in roditeljske sestanke vstopamo kot soustvarjalci otrokove poti. Šola in dom sta dva prostora, ki se morata povezovati, če želimo, da otrok napreduje v znanju, v samozavesti, odnosih in odgovornosti. Sodelovanje med šolo in starši dokazano vpliva na uspešnost in dobrobit otroka, zato ima naš prihod na govorilne ure in roditeljske sestanke jasno vlogo in smisel (Grafenauer Ekart idr., 2022).
Pomembno je, da kot starši razumemo tudi svojo odgovornost. Starši imamo pravico in dolžnost sodelovati pri izobraževanju svojega otroka, kar pomeni, da aktivno prevzemamo svojo vlogo v sodelovanju. To vključuje vprašanja, preverjanje razumevanja in skupno iskanje rešitev, kadar se pojavijo težave. Če to razumemo, se spremeni tudi naš odnos do teh srečanj.
Kako se pripravimo na srečanje?
Preden pridemo na govorilno uro ali roditeljski sestanek, se ustavimo in razmislimo o svojem otroku. To je prvi korak, ki ga pogosto preskočimo, pa je ključen. Pomislimo, kako otrok doživlja šolo, kaj o njej govori doma, kdaj je sproščen in kdaj napet. Vprašajmo se, ali se otrok učenja loteva sam ali potrebuje veliko spodbude. Prepoznajmo, kje mu gre dobro in kje se mu zatika.
Razmislek lahko še poglobimo. Vprašajmo se, v katerih situacijah otrok odneha, kako reagira na napako, ali razume navodila ali jih samo izvede. Pozornost namenimo tudi otrokovi čustveni izkušnji: ali se počuti uspešnega, ali ga je strah, ali se primerja z drugimi. Strokovna literatura poudarja, da so prav čustva in odnos do učenja ključni del pogovora, ne samo dosežki (Novak, 2018) .
Svoje misli si je smiselno zapisati. Na primer, kaj otrok reče, ko pride iz šole ali kako reagira pri domači nalogi. Takšni konkretni primeri bistveno izboljšajo kakovost pogovora z učiteljem oz. učiteljico.
Kaj vprašati na govorilni uri?
Na govorilni uri aktivno iščemo odgovore in usmeritve. Kaj to v praksi pomeni? Naša vprašanja naj bodo konkretna in odprta. Namesto splošnega vprašanja, kako gre otroku, raje vprašamo, kako se otrok vključuje v razred, kako reagira, ko naloge ne reši uspešno, kaj najrajši počne, kako sprejema povratno informacijo.
Dodamo še vprašanja o tem, kako otrok razume cilje učenja, ali ve, kaj se od njega pričakuje, ali zna preveriti svoje delo. Zelo koristno je tudi vprašati, kako se otrok nečesa uči v šoli, da bi mu znali pomagati doma. Tako bomo otroka tudi lažje podprli v pogovoru o tem, kako je prišel do rešitve.
Ključno je, da vprašamo tudi, kaj konkretno lahko naredimo doma. Ne splošno kako pomagati, ampak kaj naj doma delamo drugače. Naj preverjamo, naj sprašujemo, naj pustimo več samostojnosti. Takšna vprašanja omogočajo, da dobimo uporabne napotke in ne samo opis stanja (Petrič, 2018) .
Kako komuniciramo na govorilni uri?
Način, kako govorimo, je enako pomemben kot to, kaj povemo. Če pridemo z obrambno držo ali z željo po dokazovanju, se pogovor hitro zapre. Ko govorimo mirno, konkretno in spoštljivo, ustvarjamo prostor za sodelovanje. Lahko bi rekli, da uporabljamo t. i. opisno komunikacijo, ki pomeni, da govorimo o tem, kaj opažamo, ne kaj mislimo o otroku. Na primer povemo, da otrok doma pogosto odlaša z nalogo ali da hitro obupa. S tem omogočimo učitelju, da poda strokovni pogled, ne da bi se pogovor spremenil v »sojenje« otroku.
Na govorilni uri ima pomembno vlogo tudi aktivno poslušanje. To pomeni, da slišano povzamemo in preverimo razumevanje. Ko nam učitelj poda svoja opažanje, lahko preverimo, ali smo prav razumeli povedano. Na primer, rečemo lahko »Če prav razumem, Tjaša razume vsebino, njena težava je v vztrajnosti.« Tak način komunikacije zmanjšuje nesporazume, ki so v praksi zelo pogosti zaradi različnega razumevanja istih informacij (Petrič, 2018).
Pogosto na govorilno uro pridemo nepripravljeni in zato ne vprašamo bistvenega. Druga pogosta napaka je, da se osredotočimo samo na ocene in spregledamo proces učenja. Tretja pa je, da se ob težavah postavimo v obrambno držo. Pri tem ne smemo minimalizirati težav ali kriviti drugih. Takšne reakcije zapirajo prostor za sodelovanje. Literatura opozarja, da so to tipične komunikacijske ovire, kot so prekinjanje, zmanjševanje pomena težav in različna interpretacija informacij (Petrič, 2018).
Kako v pogovor vključimo otroka?
Mnoge šole prakticirajo govorilne ure, kjer je prisoten tudi otrok. Če je le mogoče, to izkoristimo kot priložnost za njegovo aktivno vlogo. Otroka že doma pripravimo tako, da se z njim pogovorimo o treh stvareh, kaj mu gre dobro, kaj mu je težko in kaj si želi izboljšati. Na govorilni uri otroku ne skačemo v besedo in ne popravljamo vsake njegove izjave. Tu je ključno, da ga res poslušamo. Če se zmoti ali ne zna povedati, mu pomagamo z vprašanjem, ne z odgovorom.
Primeri iz prakse kažejo, da tak način pogovora otroka uči samorefleksije in odgovornosti za učenje. Učenec postopno postane sposoben voditi pogovor o svojem učenju, kar ima dolgoročne učinke na njegovo samostojnost (Petrovič in Žinko, 2019).
Kaj pa roditeljski sestanek?
Roditeljski sestanek je oblika sodelovanja šole s starši, ki je namenjen spoznavanju širšega konteksta, v katerem naš otrok preživi del dneva. Na roditeljski sestanku dobimo vpogled v celoten razredni kontekst, odnose, pravila in pričakovanja. Ne poslušamo samo tistega, kar se neposredno tiče našega otroka, ampak tudi dogajanje v razredu kot celoti.
Na sestanku smo pozorni na to, kakšne so skupne težave razreda, kako učenci sodelujejo, kakšna pravila veljajo. To nam pomaga razumeti vedenje našega otroka v kontekstu skupine. Dobre prakse kažejo, da je sodelovanje učinkovitejše, kadar starši razumejo širši kontekst, ne samo individualne informacije (Petrovič in Žinko, 2019).
Aktivnost pomeni, da razmišljamo, sodelujemo in prispevamo. Ko nekaj ni jasno, vprašamo. Pri tem ne sprašujemo le za svojega otroka, ampak tudi za razred kot celoto. Če postavljamo vprašanja, naj bodo to vprašanja, ki odpirajo razmislek. Na primer, kako lahko doma podpremo razvoj samostojnosti ali kako lahko pomagamo pri organizaciji učenja. Aktivnost pomeni tudi, da smo pripravljeni sprejeti odgovornost. Če dobimo predlog, da otrok potrebuje več vaje ali strukture, to vzamemo kot izhodišče za delo doma.
Kaj naredimo po srečanju?
Ko se vrnemo iz govorilne ure ali roditeljskega sestanka, je ključno, da informacije pretvorimo v konkretna dejanja. Doma si zapišemo eno ali dve stvari, ki jih bomo spremenili. Z otrokom se pogovorimo tako, da ga vključimo. Ne povemo, kaj je bilo rečeno, ampak ga vprašamo, kako on vidi situacijo. Nato skupaj določimo en majhen cilj. Na primer, da začne z nalogo sam ali da dokonča začeto delo. Tak pristop temelji na formativnem spremljanju, kjer je poudarek na majhnih korakih napredka in sprotnem spremljanju (Novak, 2018).
Sodelovanje kot odnos
Sodelovanje med šolo in starši presega posamezne govorilne ure in roditeljske sestanke. Gre za odnos, ki se gradi postopoma in zahteva aktivno vlogo obeh strani. Takšno sodelovanje ni prepuščeno naključju ali osebni izbiri, temveč je opredeljeno tudi na ravni zakonodaje, ki staršem daje pravico in dolžnost sodelovati pri izobraževanju svojega otroka. Prav v tem odnosu otrok doživlja, da odrasli okoli njega sodelujejo, ga razumejo in ga podpirajo na njegovi poti učenja.
Literatura
- Grafenauer Ekart, Ž., Vršnik Perše, T., Ekart, A. (2022). Pravni vidik sodelovanja med šolo (učitelji) in starši v osnovni šoli. Vzgoja in izobraževanje, 53(3–4), 55–58.
- Hattie, J. (2018). Visible learning: A synthesis of over 800 meta-analyses relating to achievement (updated ed.). Routledge.
- Novak, N. (2018). Kako z otrokom govoriti o šoli, učenju in ocenah. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
- Petrič, M. (2018). Učinkovita komunikacija – sodelovalni odnos in komunikacija s starši. Posvetovalnica za učence in starše Novo mesto.
- Petrovič, K., Žinko, A. (2019). Sodelovanje s starši in glas učenca. Vzgoja in izobraževanje, 50(2–3).
- Zakon o osnovni šoli (ZOsn). Uradni list RS, št. 12/96 s spremembami. Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13, 46/16 – ZOFVI-K, 76/23, 16/24 in 54/25
