Opisno ocenjevanje je oblika ocenjevanja, pri kateri je z besedami izražen učenčev dosežek. V opisni oceni je izraženo, kaj učenec zna in obvlada, česa morebiti še ne obvlada in kaj mora še narediti, da bo morebitne pomanjkljivosti odpravil (Razdevšek Pučko, 1999). Opisno ocenjevanje temelji na besednem opisu učenčevega znanja, napredka in dosežkov glede na učne cilje in standarde znanja. Njegov namen ni primerjanje otrok med seboj, temveč spremljanje posameznikovega napredka in usmerjanje nadaljnjega učenja.

Branje pravljic v družinskem okolju je eden najpomembnejših dejavnikov pri razvoju otrokovega jezika, mišljenja in odnosa do učenja. Raziskave na področju bralne pismenosti kažejo, da otrok branja ne razvija sam, temveč v odnosu z odraslim, ki mu omogoča varno, spodbudno in smiselno izkušnjo z besedilom (Pečjak in Gradišar, 2012). Pravljica ima v tem procesu posebno mesto, saj s svojo simbolno zgradbo, ponavljanjem in jasno pripovedno strukturo otroku omogoča razumevanje sveta na način, ki mu je dostopen.

Prehod v novo leto je za odrasle pogosto simboličen mejnik. Povezujemo ga z zaključevanjem, refleksijo in načrtovanjem prihodnosti. Za otroka pa novo leto ni nujno prelomnica v istem pomenu. Otroško dojemanje časa je drugačno – bolj telesno, izkustveno in vpeto v vsakdanje ponavljajoče se dogodke. Razumevanje, kako otrok dojema čas, je ključno, če želimo, da so obdobja prehoda zanj varna, smiselna in podporna, ne pa zgolj ritualna dejanja, ki jih prevzame od odraslih

Glasba je pri tem eden najmočnejših in hkrati najbolj naravnih dejavnikov razvoja. Ne zahteva posebnih pripomočkov ali strokovnega znanja, temveč predvsem našo prisotnost, čas in pripravljenost, da z otrokom delimo glasbene izkušnje. Habe (2018) poudari, da je »glasba ena redkih dejavnosti, ki hkrati aktivira skoraj vsa možganska področja, zato deluje kot celosten trening za otroške možgane.«

Otroci začnejo svoje besedišče graditi zelo zgodaj. Večina izgovori prvo besedo med 12. in 20. mesecem starosti, pri približno 18 mesecih pa uporablja 25 do 50 besed. Prve besede so podobne pri vseh otrocih in se nanašajo na družino, predmete, živali, hrano, telo, rutine in preproste ukaze (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001, v Marjanovič Umek, 2007).

Pripovedovanje zgodb je ena najstarejših človeških dejavnosti in hkrati ena najbolj naravnih oblik sporazumevanja. Že majhni otroci prek zgodb odkrivajo, kako svet deluje, kako ljudje razmišljajo in zakaj se stvari zgodijo tako, kot se zgodijo. Zgodbe so njihovo prvo okno v svet, prvi stik z razumevanjem odnosov, čustev in vzrokov ter posledic.

V zadnjih desetletjih se je otroštvo spremenilo. Telefon, televizija, digitalne platforme in družbena omrežja niso več zgolj vir zabave, temveč tudi prostor učenja, oblikovanja identitete in socializacije. Otroci so z mediji obdani leta pred tem ko lahko sploh razumejo, kako mediji delujejo. Mediji tako niso le pripomočki ali igračke, ampak pogosto dejavni akterji v otrokovem razvoju.

V slovenskih osnovnih šolah je prehrana učencev skrbno načrtovana in temelji na sodobnih strokovnih smernicah, ki zagotavljajo uravnotežene, kakovostne in raznolike obroke. Jedilniki so oblikovani tako, da podpirajo optimalen telesni in duševni razvoj otrok, hkrati pa šolski obroki niso namenjeni le potešitvi lakote. 

Če pomislimo na svoje šolske dni, imamo pred očmi podobno sliko: učitelj razloži snov, mi zapisujemo, se učimo na pamet, nato pa pri preizkusu znanja ali ob ustnem spraševanju »pokažemo, koliko znamo«. Redko nas je kdo vprašal, kako se učimo, kaj nas res zanima ali kako bi sami razložili, kaj znamo.

Ko danes starši slišimo besedno zvezo šolske počitnice, pomislimo na čas oddiha, prostih dni in načrtovanja družinskih izletov. A nekoč počitnic v današnjem pomenu sploh ni bilo. Pred uvedbo obveznega šolanja je bilo šolskih dni malo, počitnic pa še manj, saj so bili otroci tudi del delovne sile na kmetijah. Šola se je v celoti prilagajala vremenu, letini in opravilom na polju. Šolske počitnice danes razumemo kot čas oddiha od učenja, namenjen prostočasnim dejavnostim in počitku. To je čas, ki je s šolskim koledarjem vnaprej določen.

Otroci svet spoznavajo z izkušnjami. Šele ko nekaj otipajo, vidijo, premaknejo ali razložijo, začnejo graditi prave predstave o številih, količinah in oblikah. V prvih treh letih osnovne šole otroci razvijajo občutek za števila skozi praktične izkušnje. Pri učenju števil uporabljajo  različne konkretne materiale, slike in didaktična sredstva, ki otrokom pomagajo, da števila razumejo, ne le, da si jih zapomnijo. Za razvijanje občutka za števila lahko uporabljamo različne materiale z različnimi lastnostmi, saj mora otrok usvojiti povezavo med številom in količino, torej abstraktne odnose, ne pa povezave števila z lastnostmi predmeta oziroma s posameznim predmetom (Kavkler 2019).

Branje ni samo spretnost prepoznavanja črk, ampak je kompleksen miselni, čustveni in socialni proces, s katerim otrok odkriva svet, gradi besedišče, razmišlja, povezuje in razume sebe ter druge. Otrok postane učinkovit bralec šele, ko bere tekoče, z razumevanjem, z užitkom in samostojno. Vloga odraslega, tako starša, vzgojitelja ali učitelja, je v procesu učenja ključna.

Vsi imamo dobre in manj dobre izkušnje z učitelji. Prav tako imamo vsi predstavo o tem, kaj pomeni poučevati in kako bi to moralo izgledati. Toda tako kot se razvija družba, se razvija tudi poučevanje.

Gibanje je naraven del odraščanja. Danes otroci vedno več časa preživijo sede, v vrtcu, šoli in doma, pogosto pred zasloni. Rezultat? Premalo gibanja, kar ogroža njihov telesni in duševni razvoj.

Pametni telefoni, tablice in računalniki so postali nepogrešljivi del našega vsakdana, tudi otrokovega. Zdi se, da tipkovnice in zasloni izpodrivajo svinčnik in papir. Nekateri se celo sprašujejo, ali pisanje z roko sploh še potrebujemo.

Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da imamo danes vse informacije na voljo na spletu in da knjižnice niso več potrebne. A to ne drži. Knjižnice so urejeni sistemi, ki hranijo knjige, hkrati pa pomagajo uporabnikom, da v množici vsebin najdejo točno to, kar potrebujejo. Zato imajo knjižnice ključno vlogo pri spodbujanju splošne pismenosti in informiranosti.

Organizacijske spretnosti so del samoregulacije, saj vključujejo načrtovanje, usmerjanje pozornosti in spremljanje nalog. Raziskave kažejo, da zgodnje razvite samoregulacijske veščine pomembno napovedujejo poznejši učni uspeh in sposobnost obvladovanja obveznosti (Braund in Timmons, 2021).

Začetek novega šolskega leta je vedno prelomnica. Otroci vstopajo v razrede z mešanico navdušenja, pričakovanj in tudi negotovosti. Starši imajo izjemno moč: s svojo prisotnostjo, odnosom in zgledom lahko otroku pomagajo, da šolo doživlja kot prostor rasti, ne zgolj kot obveznost.