Branje ni samo spretnost prepoznavanja črk, ampak je kompleksen miselni, čustveni in socialni proces, s katerim otrok odkriva svet, gradi besedišče, razmišlja, povezuje in razume sebe ter druge. Otrok postane učinkovit bralec šele, ko bere tekoče, z razumevanjem, z užitkom in samostojno. Vloga odraslega, tako starša, vzgojitelja ali učitelja, je v procesu učenja ključna.

Vsi imamo dobre in manj dobre izkušnje z učitelji. Prav tako imamo vsi predstavo o tem, kaj pomeni poučevati in kako bi to moralo izgledati. Toda tako kot se razvija družba, se razvija tudi poučevanje.

Gibanje je naraven del odraščanja. Danes otroci vedno več časa preživijo sede, v vrtcu, šoli in doma, pogosto pred zasloni. Rezultat? Premalo gibanja, kar ogroža njihov telesni in duševni razvoj.

Pametni telefoni, tablice in računalniki so postali nepogrešljivi del našega vsakdana, tudi otrokovega. Zdi se, da tipkovnice in zasloni izpodrivajo svinčnik in papir. Nekateri se celo sprašujejo, ali pisanje z roko sploh še potrebujemo.

Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da imamo danes vse informacije na voljo na spletu in da knjižnice niso več potrebne. A to ne drži. Knjižnice so urejeni sistemi, ki hranijo knjige, hkrati pa pomagajo uporabnikom, da v množici vsebin najdejo točno to, kar potrebujejo. Zato imajo knjižnice ključno vlogo pri spodbujanju splošne pismenosti in informiranosti.

Organizacijske spretnosti so del samoregulacije, saj vključujejo načrtovanje, usmerjanje pozornosti in spremljanje nalog. Raziskave kažejo, da zgodnje razvite samoregulacijske veščine pomembno napovedujejo poznejši učni uspeh in sposobnost obvladovanja obveznosti (Braund in Timmons, 2021).

Začetek novega šolskega leta je vedno prelomnica. Otroci vstopajo v razrede z mešanico navdušenja, pričakovanj in tudi negotovosti. Starši imajo izjemno moč: s svojo prisotnostjo, odnosom in zgledom lahko otroku pomagajo, da šolo doživlja kot prostor rasti, ne zgolj kot obveznost.