Kako lahko kot starši spodbudimo svojega otroka k likovnemu izražanju?
Ustvarjalnost v zgodnjem obdobju vpliva na kognitivni razvoj, čustveno inteligenco in samozavest otroka. Odrasli[1] imajo pri tem ključno vlogo, saj lahko s pravim pristopom pomagajo otroku razviti ljubezen do likovnega izražanja (npr. risanja, slikanja, oblikovanja iz različnih materialov) in likovne umetnosti (npr. ogledi galerij in muzejev, javne plastike). Eisner (1978) poudarja pomen razvoja zaznavnih in miselnih sposobnosti skozi umetnost – otroci skozi likovno ustvarjanje pridobijo zmožnost zaznavanja sveta na globlji, čutno-estetski način (prav tam). Na kaj torej moramo biti pozorni? Potrebno je razumeti, da je likovno delo otroka vedno povezano z njegovim doživljajskim svetom in stopnjo njegovega likovnega razvoja. Likovno delo se rodi iz potrebe po izrazu nečesa kar nastane v otroku samem. Eisner (1978) opozarja, da so umetniške dejavnosti pomembne, ker razvijajo sposobnost presoje, zmožnost reševanja problemov in občutek za subtilnost.
Pri likovnem ustvarjanju tako mlajših otrok kot tudi mladostnikov in odraslih so stranpoti – opuščanje idej, spremembe načrta ali »napake« – naravni del procesa. Otroci pogosto začnejo z eno zamislijo, nato pa jo med ustvarjanjem spremenijo ali opustijo. To ni znak neuspeha, temveč dokaz fleksibilnega mišljenja in sposobnosti prilagajanja (Eisner, 1978). Ko otrok opusti prvotni načrt, se uči, da je sprememba del ustvarjalnega procesa. S tem razvija miselno fleksibilnost, ki je ključna za inovativno mišljenje (Malchiodi, 2012). Prav tako so napake dragocena priložnost za učenje, saj se z njimi uči premagovanja konfliktov in reševanja problemov. Namesto da starši napako popravijo, naj otroka spodbudijo k vprašanju: »Kaj lahko narediš iz tega?« Tak pristop krepi domišljijo in samozavest (Lowenfeld & Brittain, 1961). Zato je pri otroku, ki raziskuje svet skozi likovne dejavnosti pomembno pohvaliti trud ter zmožnost iskanja idej in rešitev, ne le končni rezultat.
Poglejmo si nekaj usmeritev za odrasle, ki lahko pomembno prispevajo k boljšemu razumevanju otrokovega ustvarjalnega procesa ter spodbudnemu in varnemu ustvarjalnemu okolju.
[1] Ko govorimo o odraslih mislimo predvsem na starše in stare starše, ki z otrokom preživljajo prosti čas ob likovnih dejavnostih.
1. Uporaba raznolikih materialov
|
Otroci se učijo skozi raziskovanje, zato jim omogočite dostop do različnih materialov: barvic, flomastrov, temper, kolaž papirja, gline ali celo naravnih materialov, kot so listi, vejice, storži ali kamenčki. Raznoliki materiali spodbujajo različne senzorične izkušnje in razvijanje motoričnih spretnosti. Ni nujno, da ima otrok veliko materialov na voljo, saj ga to lahko zmede – pomembno pa je, da otrok lahko izbira in preizkuša. |
 |
2. Ustvarjanje spodbudnega fizičnega in socialnega okolja
|
Otroci potrebujejo prostor, kjer se počutijo varno in svobodno. Postopek oblikovanja likovnega dela prinaša s seboj nered – barve na rokah in oblačilih, papir na tleh – in to je povsem običajno. Nereda se ni potrebno ustrašiti ali ga urejati, saj je pri otroku povezan z občutkom svobode in spodbuja ustvarjalnost. Če otrok ve, da ga ne boste grajali zaradi razlitih barv ali neustreznih idej ter rešitev, bo pripravljen tvegati in eksperimentirati (Dewey, 2005). Ustvarjalni kotiček doma, kjer so materiali vedno dostopni in kjer ni strahu pred napakami, je idealen za spodbujanje interesa za likovne dejavnosti. Takšno okolje krepi občutek, da je likovna dejavnost proces raziskovanja, ne popolnosti. |
 |
3. Opazovanje kot pristop spoznavanja in razumevanja sveta
|
Otroci se učijo z opazovanjem odraslih. Ni potrebno da sami rišete, slikate ali kiparite da bi navdušili vašega otroka nad samim likovnim izražanjem. Pri predšolskih otrocih se likovna umetnost razvija in izraža skozi različna področja človekovega delovanja in ne le skozi likovno ustvarjanje. Tak primer je npr. skupna priprava hrane, kjer skupaj z otrokom raziskujete lastnosti materialov, spoznavate barve, preizkušate nove recepte ipd. Ko otrok vidi, da se tudi vi zabavate, dobi občutek, da je raziskovanje nekaj naravnega in prijetnega. Skupne dejavnosti krepijo vez med odraslim in otrokom ter spodbuja pogovor o idejah, barvah in občutkih. Bodite radovedni in sprašujte. S tem pokažete, da cenite njegov pogled. |
 |
4. Poseganje v likovno delo otroka?
|
Če otrok nariše vijolično sonce ali brata s prevelikimi očmi, to ni napaka, temveč izraz stopnje likovnega razvoja. Poseganje v otroško likovno delo lahko povzroči strah pred likovnim delom ter potrjuje občutek, da obstaja zgolj en sam »pravilen« način. Namesto tega spodbujajte otroka z vprašanji, ki usmerjajo otrokovo pozornost: »Kakšne barve je po tvojem mnenju sonce?« ali »V čem so človeške oči podobne živalskim in v čem se razlikujejo.«. Takšna vprašanja razvijajo kritično mišljenje in samozavest. Likovna dejavnost je vedno subjektivna dejavnost, zato je pomembno da otrok razume, da ima pravico do lastne interpretacije. Ko starši sprejmemo otrokov pogled, mu damo občutek, da je njegova ideja vidna in vredna. |
 |
5. Opazujte skupaj in se pogovarjajte
|
Ob obisku npr. mesta, parka, gozda ali galerije povabite otroka k opazovanju barv, oblik in tekstur. Pogovorite se o tem, kaj vidi in kaj mu je zanimivo. Nato ga spodbudite, da npr. opazovano po spominu prenese v likovno delo. Takšne izkušnje razvijajo sposobnost opazovanja. Vprašanja, kot so »Kaj vse opaziš?« ali »Kako bi izgledalo drevo, če bi bilo drugačne barve?«, spodbujajo domišljijo in mišljenje. |
 |
Zaključek
Likovno ustvarjanje pri otrocih ni le estetska dejavnost, temveč proces, ki spodbuja kognitivni, čustveni in socialni razvoj. Starši in ostali odrasli imajo pomembno vlogo pri tem, da otroku omogočijo varno in spodbudno okolje, kjer so napake, stranpoti in opuščene ideje razumljene kot naravni del ustvarjalnega procesa. Prav v teh trenutkih se otrok uči prilagodljivosti, reševanja problemov in razvijanja domišljije – veščin, ki so ključne za življenje. Namesto da stremimo k popolnosti, naj bo naš cilj spodbujanje radovednosti, raziskovanja in veselja do likovnega izražanja.
Reference:
- Dewey, J. (2005). Art as experience. Tarcher/Penguin.
- Eisner, E. W. (1978). What do children learn when they paint?Art Education, 31(3), 6–10.
- Lowenfeld, V., & Brittain, W. L. (1961). Creative and mental growth (3rd ed.). Macmillan.
- Malchiodi, C. A. (2012). Understanding children’s drawings (2nd ed.). Guilford Press.
