Pripovedovanje zgodb je ena najstarejših človeških dejavnosti in hkrati ena najbolj naravnih oblik sporazumevanja. Že majhni otroci prek zgodb odkrivajo, kako svet deluje, kako ljudje razmišljajo in zakaj se stvari zgodijo tako, kot se zgodijo. Zgodbe so njihovo prvo okno v svet, prvi stik z razumevanjem odnosov, čustev in vzrokov ter posledic. Zato ni presenetljivo, da strokovnjaki pripovedovanje uvrščajo med temeljna področja zgodnjega kognitivnega in jezikovnega razvoja (Marjanovič Umek idr., 2020).
Zanimivo je, da otroke pripovedovanje pritegne na poseben način. Ko poslušajo zgodbo, ne sprejemajo zgolj informacij, temveč aktivno ustvarjajo notranje slike in lastne razlage. Pripovedovalec jim ponudi okvir, vendar otroška domišljija doda podrobnosti, ki jih naredijo edinstvene. Zgodba se tako rodi šele med poslušalcem in pripovedovalcem, kar pomeni, da je pripovedovanje vedno dialog, četudi otrok trenutno le posluša. Prav zaradi tega je vsak stik otroka z zgodbo priložnost za rast in učenje.
Pomembno je razumeti, da je pripovedovanje več kot le opisovanje dogajanja. Je dejanje povezovanja, razmišljanja in interpretacije. V sebi združuje sposobnost urejanja izkušenj, ustvarjanja smisla in prevajanja lastnih misli v jezik. Ko otrok pripoveduje, se uči prepoznati bistvene elemente dogajanja, urejati dogodke v pravilno zaporedje ter razumeti, kako so dogodki med seboj povezani. Poleg tega se uči, kako misliti o drugih ljudeh, kar predstavlja enega temeljev razumevanje sebe in drugih.
Kako pripovedovati otroku?
Zgodbo si lahko predstavljamo kot vožnjo z avtobusom. Na začetku potniki vstopijo, kar pomeni, da otrok predstavi lik, prostor in čas. V sredini se avtobus vozi skozi dogodke, ki oblikujejo glavni del zgodbe. Na koncu potniki izstopijo in zgodba se zaključi. Ta preprosta, a učinkovita metafora otroku pomaga razumeti, da imajo zgodbe jasen potek, in mu omogoča, da lažje oblikuje miselni načrt pripovedi. Ko otrok usvoji to strukturo, začne tudi težje zgodbe razumeti bolj celostno, kar je pomemben korak pri razvoju branja z razumevanjem.
Pripovedovanje ima za otroka številne koristi. Ena najpomembnejših je krepitev spomina. Med pripovedovanjem otrok izbira, katere informacije so bistvene, in se uči, kako jih oblikovati v smiselno celoto. Tak proces mu kasneje pomaga pri učenju, saj zmore v množici podatkov ločiti pomembno od nepomembnega. Razvija tudi logično mišljenje, saj mora razločevati vzroke in posledice ter razmišljati o tem, zakaj se je nekaj zgodilo. To so veščine, ki jih bo potreboval v šoli in življenju.
Pripovedovanje bogati otrokovo besedišče. Med poskušanjem opisati dogajanje išče nove besede, posluša izraze odraslih in spoznava, kako lahko jezik barva dogajanje. Uči se stavčnih struktur, povezovalnih izrazov in opisnih glagolov. S tem se pripravlja na tvorjenje zahtevnejših besedil in razvija občutek za jezik. Raziskave potrjujejo, da otroci, ki redno poslušajo zgodbe, razvijejo bogatejše besedišče in večjo jezikovno fleksibilnost (Marjanovič Umek idr., 2020).
Hkrati pripovedovanje omogoča otroku, da razvija socialne in čustvene spretnosti. V zgodbah prepoznava čustva likov in se uči postavljati v njihovo kožo. To pomaga razvoju empatije, kar je ključna sposobnost za odnose. Poleg tega se uči, kako izraziti lastne misli, strahove in želje. Pogosto otrok lažje spregovori o težavah, če jih opiše skozi zgodbo, saj mu ta nudi varno razdaljo in občutek varnosti.
Avtorica Paley (1990) poudarja, da se otroci v zgodbah vedno vidijo, tudi kadar govorijo o namišljenih likih. Če odrasli njihove zgodbe poslušamo resno, jim s tem priznamo pomembnost njihovih misli. Pripovedovanje otroku ponuja občutek vrednosti in slišanosti, ki sta temelj zdrave samopodobe. Ko otroku prisluhnemo brez prekinjanja, ga učimo, da so njegove zgodbe dragocene.
Kako lahko starši spodbujamo pripovedovanje doma?
Starši lahko pripovedovanje učinkovito spodbujamo doma. Ena najpreprostejših metod je pogovor po branju slikanice. Otroku lahko zastavimo vprašanja, ki mu pomagajo strukturirati pripoved. Namesto splošnega vprašanja, kaj se je v zgodbi zgodilo, ga lahko vprašamo, kdo je bil glavni lik, kje se je dogajanje odvijalo, kako se je lik počutil, kaj se je zgodilo najprej in kaj na koncu. Besede kot so najprej, potem, kasneje in na koncu otroku pomagajo urediti dogodke.
Odličen trenutek za pripovedovanje je tudi čas pred spanjem. Lahko otroka povabite, da svoj dan opiše kot zgodbo, od jutra do večera. S tem utrjuje občutek za zaporedje in se uči razmišljati o svojih izkušnjah. Pomaga lahko tudi risanje preprostih prizorov, ki jih otrok poveže v zgodbo. Vizualna podpora poveča jasnost in otroku omogoča, da se lažje spomni ključnih dogodkov.
Veliko lahko naredimo že s tem, da zamenjamo rutinska vprašanja. Če otroka vprašamo, kaj je delal, bo pogosto odgovoril zelo na kratko. Če pa ga vprašamo: Kako je nekaj izgledalo? Kdo je bil tam? Kaj se je zgodilo na koncu?, mu ponudimo izhodišče, ki spodbuja podrobnejše pripovedovanje.
Kako pripovedovati?
Pri pripovedovanju lahko odrasli uporabimo nekaj preprostih tehnik, ki zgodbo naredijo živahnejšo in privlačnejšo. Ko pripovedujemo, začnemo takoj. Po pravilu »sedmih sekund« kar »skočimo v zgodbo« in poslušalca takoj povlečemo vase. Namesto opisovanja občutkov uporabljamo akcijo, saj je veliko bolj živa: namesto »bila je nervozna« raje opišemo, kako so se ji tresle roke ali kako se je potila. Zgodbo oživimo tudi z dialogi, saj ti dajejo občutek prisotnosti in dinamike. Uporabljamo analogije in metafore, ki poslušalcu pomagajo začutiti dogajanje; na primer, da so otroci »poskakovali od pričakovanja in imeli v trebuščku čuden občutek veselja«. Pomaga pa tudi, če si zgradimo svojo »banko zgodb«, zbirko kratkih, osebnih ali znanih pripovedi, ki jih lahko kadar koli uporabimo ob pravem trenutku.
Še pomembneje pa je, da otroku damo priložnost, da sam postane pripovedovalec. Ko mu to omogočimo, mu damo možnost, da vadi samostojno mišljenje. Otroci, ki znajo pripovedovati, lažje berejo, bolje razumejo prebrano in kasneje uspešneje pišejo besedila. Pripovedovanje je tako ena najboljših naložb v otrokovo prihodnost, hkrati pa dragocen trenutek povezovanja med staršem in otrokom.
Kje še najdemo pripovedovane zgodbe?
Poleg pripovedovanja doma in v šoli lahko k spodbujanju otrokove domišljije veliko prispevajo tudi splošne knjižnice, ki pogosto organizirajo pripovedovalne urice, pravljične popoldneve ali družinske bralne dogodke. Izkoristimo te priložnosti za skupen obisk knjižnice, kjer otrok doživi zgodbo v živo, v prijetnem, umirjenem okolju in ob profesionalnih pripovedovalcih. Takšna izkušnja običajno močno okrepi otrokovo zanimanje za branje in njegove pripovedovalne sposobnosti.
Pripovedovanje pa lahko odkrijemo tudi na spletu. RTV Slovenijaponuja bogat izbor zgodb: med priljubljenimi so serije Pravljice na RTV 365, Pripovedke iz slovenskih krajev ter radijska oddaja »Lahko noč, otroci!«, ki jo najdemo v arhivu Radia Slovenija. Lahko pa se poslužimo spletnega pripovedovanje zgodb s pomočjo aplikacije Lahkonočnice. Na voljo so tudi številni kakovostni pripovedovalci na YouTubu (npr. Anja Štefan), ki izvajajo pravljične minute ali kratke zgodbe za najmlajše. Pri spletnem izboru pa starši pomagamo tako, da izberemo preverjene in kakovostne vsebine.
Odlična spodbuda za spontano domače pripovedovanje so tudi pripovedovalne kocke. Gre za komplet kock z ilustracijami (predmeti, liki, simboli, kraji), ki jih vržemo kot pri igri s kockami. Podobe na vrženih kockah služijo kot iztočnice, iz katerih otrok (ali odrasli) ustvari zgodbo. Ta preprosta igra spodbuja domišljijo, razvoj jezika, bogat besedni zaklad, tvorjenje povedi in pripovedovanje v zaporedju. Na spletu najdemo številne različice, tudi slovenske. Profesorica Barbara Baloh je ustvarila spletne pripovedovalne kocke, kjer lahko otroci kocke »vržejo« kar digitalno in prejmejo naključne slike, s katerimi sestavijo zgodbo. Te kocke so primerne tudi za domačo rabo, saj omogočajo zabaven način pripovedovanja, sodelovanja in ustvarjalnega mišljenja.
Pripovedovanje zgodb je stik z otrokom
S pripovedovanjem zgodb otroku podarimo svet, v katerem se lahko znajdejo, ga razumejo in soustvarjajo. Z vsako zgodbo, ki jo skupaj poveste ali poslušate, krepite vez, ki je temeljna za njihov čustveni in miselni razvoj. Naj zgodbe ostanejo del vašega vsakdana, saj oblikujejo otrokovo sposobnost razmišljanja, razumevanja in povezovanja: lastnosti, ki jih bo v življenju najbolj potreboval.
Vir:
- Marjanovič Umek, L., idr. (2020). Razvoj pripovedovanja in pomen narativne kompetence.
- Paley, V. G. (1990). The Boy Who Wanted to Be a Helicopter. Harvard University Press.
- Perrow, S. (2008). Healing stories for challenging behaviour. Hawthorn Press.
- Spletne pripovedovalne kocke: https://www.lahkonocnice.si/zbirke/serija-pravljic-o-spodbujanju-pripovedovanja
