Otrokova radovednost

Radovednost je ena najdragocenejših človeških lastnosti. Otrok se rodi kot raziskovalec, ki z vsemi čutili preizkuša svet okoli sebe. Vodi ga naravna želja po tem, da bi vedel, razumel in odkrival. Kot poudarja Krnel (2013), otroka pri raziskovanju vodi spontana želja po lastnem odkrivanju, tudi kadar to traja dlje časa ali prinese napake. Prav to je bistvo učenja in temelj ustvarjalnega mišljenja.

V zgodnjem otroštvu se radovednost izraža skozi čudenje, opazovanje, poskuse in vprašanja:

Raziskave (Bregant, 2013) kažejo, da se ustvarjalnost in radovednost razvijata postopoma. Okrog desetega leta otrok šele začne izražati resnično ustvarjalnost, saj prej prevladuje naključna radovednost. V tem obdobju pa se lahko zgodi, da jo okolje začne dušiti. Zato je vloga staršev ključna: radovednost ni nekaj, kar moramo otroke učiti, temveč nekaj, kar moramo ohranjati.

Kaj je radovednost?

Kot jo je že leta 1896 opisal Govekar, pomeni radovednost željo »vedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti«. Gre torej za notranjo motivacijo, ki presega koristnost in vodi človeka k raziskovanju neznanega. Mršnik in Novak (2014) navajata, da se interakcija med otrokom in okoljem začne prav z radovednostjo, nato pa ta interakcija radovednost še krepi.

Otrok skozi opazovanje, spraševanje in raziskovanje gradi svoje znanje v sodelovanju z ljudmi, predmeti, snovmi in živimi bitji. Šorgo (2012) poudarja, da je radovednost gonilna sila razvoja, saj spodbuja otrokovo spraševanje o naravi, družbi in svetu, ki ga obdaja. Otrok, ki mu dovolimo spraševati, ne gradi le znanja, temveč razvija tudi samozavest in občutek, da so njegova vprašanja pomembna.

Zakaj je radovednost pomembna?

Radovednost spodbuja otrokovo mišljenje, ustvarjalnost in motivacijo za učenje. Dumont in Istance (2013) sta v raziskavi OECD poudarila, da so učna okolja prihodnosti tista, ki omogočajo sodelovanje, izkušnje in raziskovanje. Učenje, ki temelji na radovednosti, vodi k trajnemu razumevanju pojmov in procesov, saj otrok sam odkriva povezave med dogodki. Kot navaja Marentič Požarnik (2006), otrokovo znanje postane globlje in bolj trajno, kadar temelji na njegovi lastni izkušnji. Radovednost tako ni le začetni korak v učenju, temveč trajen proces, ki povezuje spraševanje, raziskovanje in razumevanje.

Starši so otrokovi prvi učitelji in sopotniki pri raziskovanju. Njihova vloga ni dajanje odgovorov, temveč postavljanje pravih vprašanj, ustvarjanje priložnosti za raziskovanje ter opazovanje otrokovega razmišljanja. Spodaj so predstavljeni konkretni načini, kako lahko starši spodbujajo radovednost doma, tudi skozi preproste dejavnosti iz vsakdanjega življenja.

Opazujmo svet skupaj z otrokom

Otrok se uči s pogledom, dotikom, vonjem in poslušanjem. Vzemimo si čas, da skupaj z njim opazujemo naravo, domače živali ali preproste predmete. Lahko začnemo z vprašanji:

• Kaj vidiš, če pogledaš to stvar z različnih strani?
• Kako bi jo opisal? Kaj se zgodi, če jo premaknemo, potresemo ali zamenjamo prostor?

Takšna vprašanja spodbujajo opazovanje, primerjanje in sklepanje, kar je temelj naravoslovnega mišljenja (Mršnik in Novak, 2014).

Dejavnosti ob različnih situacijah doma:

Takšne dejavnosti ne zahtevajo posebnih pripomočkov, a otroka učijo raziskovanja z vsemi čutili, kar po Šorgu (2012) predstavlja bistvo radovednosti.

Vprašanja, vprašanja, vprašanja

Namesto da otroku takoj podamo odgovor, se ustavimo in vprašanje vrnemo:

Rupnik Vec (2009) poudarja, da takšna vprašanja razvijajo divergentno mišljenje, to je sposobnost razmišljanja v več smereh in iskanja izvirnih rešitev. Starši se izogibamo zaprtim vprašanjem, na katera otrok lahko odgovori le z »da« ali »ne«, in raje uporabijo odprta, ki vodijo v pogovor in raziskovanje.

Igra

Nevodena ali prosta  igra je dragocen čas, v katerem otrok svobodno preizkuša svoje ideje. Igra z naravnimi materiali, vloga “majhnega raziskovalca” v naravi ali preprosti poskusi s svetlobo, vodo in zvokom so dejavnosti, ki gradijo raziskovalne spretnosti. Doma lahko skupaj preizkusimo: …

Napake so del radovednosti

Otroci posnemajo vedenje odraslih. Ko starši pokažejo zanimanje, raziskujejo in se čudijo svetu, s tem otroku sporočajo, da je učenje vrednota. Keller (v Mršnik in Novak, 2014) opozarja, da radovednost pri otrocih najlažje zamre, ko okolje vrednoti le rezultate in daje ocene. Če pa se odrasli sami sprašujejo, berejo, raziskujejo in priznajo, da česa ne vedo, otrok vidi, da je spraševanje nekaj pozitivnega.

Ko otrok raziskuje, potrebuje prostor, kjer so napake dovoljene. Kritizerske pripombe, primerjanje in stalna kontrola dušijo notranjo motivacijo (Žagar, 1992). Namesto popravljanja otrokovih idej lahko vprašamo:

S tem starši otroku dajemo povratno informacijo, ki spodbuja razmišljanje, ne pa strahu pred napako. Radovednost se krepi, kadar otrok vidi smisel. Doma lahko povežemo vsakdanje dogodke z raziskovanjem:

• ob kuhanju se pogovarjamo o tem, zakaj voda zavre,
• ob sprehodu opazujejo sence in razmišljajo, kako se spreminjajo,
• ob pranju perila raziskujemo, kaj pomeni “topiti se” ali “mešati”.

Takšne izkušnje učijo, da je znanje povsod in ne le v učilnici ali knjigi. Po Hattieju (2009) prav izkustveno učenje najbolj vpliva na trajno znanje in notranjo motivacijo. Ko se otrok loti raziskovanja ali igre, je pomembno, da se starši osredotočimo na pot, ne na cilj. Ni nujno, da vse “prav” izvede ali da pride do pravilnega odgovora. Veliko pomembnejše je, kako razmišlja, kako preizkuša in kako se odziva, ko raziskuje svet okoli sebe.

Poskusite opazovati nekaj preprostih stvari:

• Kako naš otrok pristopi k nalogi? Ali se najprej loti opazovanja, sprašuje, ugiba, preizkuša?
• Ali otrok poskuša na več načinov? Morda nekaj ne uspe takoj, ali poskusi znova, na drug način?
• Kako se odzove, ko mu ne uspe? Namesto da ga popravljamo, ga lahko vprašamo:
  Kaj si opazil? Kaj bi lahko naredil drugače? Kaj misliš, zakaj se je tako zgodilo?
• Kako otrok pripoveduje o tem, kar je odkril?
  Spodbudite ga, da opiše, kaj je videl, slišal ali občutil: Kako je zvenelo? Kako je izgledalo? Kako se je počutil?

Pomembno je, da starši med dejavnostjo ne popravljamo, ne ocenjujemo in ne prehitevamo otroka z odgovori. Dovolj je že, da smo ob njem, ga poslušamo, postavljamo vprašanja in se iskreno zanimamo za to, kar sam odkriva. Otrok tako začuti, da njegovo raziskovanje šteje in da se njegovo razmišljanje splača deliti.

Od radovednosti do ustvarjalnosti

Radovednost je osnova ustvarjalnosti. Šorgo (2012) ustvarjalnost opredeljuje kot sposobnost razvoja novih, enkratnih in uporabnih idej. Po Whitingu, Amabileju in Woodmanu (v Trstenjak, 1981) gre za kognitivni proces, ki privede do novih rešitev in teorij. Če otrok ohrani radovednost, se nauči postavljati vprašanja, iskati razlage in ustvarjati nove ideje, to pa je bistvo ustvarjalnega mišljenja.

Otroci so od nekdaj navdušeni nad tem, kako svet deluje in kdo stoji za velikimi odkritji in izumi. Beseda izumitelj v njih pogosto prebudi občutek skrivnosti, čudenja in vprašanj: Kdo je izumil avto? Kako je nastal računalnik? Kaj pa sendvič, je res tudi to izum?

Dejavnost lahko izvedemo kot pogovor, skupno raziskovanje ali branje. Izberemo lahko nekaj izumov s seznama (npr. žoga, avtomobil, robot, svinčnik) in otroku zastavimo vprašanja:

Nato skupaj poiščite odgovore v knjigi, enciklopediji, na spletu ali ob obisku knjižnice. Otroku pomagajte poiskati slike, morda celo stare izume v domačem okolju (stari metrski trak, pisalni stroj, uro na navijanje …). Tako raziskovanje ni učenje dejstev, ampak spodbuda za razmišljanje o človeški domiselnosti, potrpežljivosti in ustvarjalnosti.

Dejavnost spodbuja opazovanje, raziskovanje, spraševanje in ustvarjalno mišljenje, vse tisto, kar vodi do poglobljenega razumevanja in trajne radovednosti. Rupnik Vec (2009) pravi, da ustvarjalni posamezniki kažejo originalnost, občutljivost za probleme, sposobnost preoblikovanja in povezovanja idej. Vse to se začne s preprostim vprašanjem: »Zakaj?«

Viri

• Bregant, T. (2013). Mejniki v razvoju divergentnega mišljenja in ustvarjalnosti. (Ni podatka o založbi).
• De Bono, E. (1980). Lateral thinking: Creativity step by step. Harper & Row.
• Dumont, H., & Istance, D. (2013). O naravi učenja: Uporaba raziskav za navdih prakse. OECD Publishing.
• Govekar, F. (1896). Radovednost in znanje.
• Hattie, J. A. C. (2009). Visible learning: A synthesis of over 800 meta-analyses relating to achievement. Routledge. Google Books
• Marentič Požarnik, B. (2020). Psihologija učenja in pouka. DZS.
• Mršnik, S., Novak, N. (2014). Razvoj ustvarjalnosti in ohranjanje radovednosti. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
• Rupnik Vec, T. (2009). Creativity in schools in Europe: A survey of teachers. European Commission.
• Šorgo, A. (2012). Stebri izobraževanja od vrtca do univerze. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Trstenjak, A. (1981). Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica.
• Žagar, D. (1992). Razvijanje ustvarjalnosti učencev. 39–55.