Kaj mora otrok znati/vedeti/obvladati pred vstopom v šolo?

SPOZNAJTE NAJU, V ŠOLO GREVA.

Gibalni razvoj in drobni gibi otroka Pričakuje se, da ima otrok ob vstopu v šolo razvite nekatere motorične oz. gibalne sposobnosti, kot so pravilno držanje svinčnika, risanje preprostih oblik ali stiženje s škarjami. Poleg tega sta pomembni tudi telesna vzdržljivost za sodelovanje pri celodnevnih dejavnostih ter osnovna samostojnost pri higienskih opravilih (umivanje rok, brisanje nosu, odhod na stranišče, vezanje vezalk, oblačenje). V šoli bo to osnova za razvijanje grobe in fine motorike. Otrok se bo počasi učil pisati v vedno ožji prostor, držati razmik med črtami ali črkami, vidno slediti nekemu vzorcu. Ker je otrok v času prehajanja v šolo stalno v gibanju in raje dela stoje kot sede, bo v šoli deležen učenja skozi gibanje in gib, pogostejših gibalnih odmorov in minutk za gibanje. Delo v prvem razredu ne bo potekalo v strogi tišini. Postopno se bo otrok učil izvesti nalogo v določenem času in skrbeti za to, da naloge kvalitetno konča.
	Čustveno doživljanje in izražanje Otrok, ki je pripravljen na učenje, se zmore pogovarjati in sodelovati z vrstniki, upoštevati pravila in primerno izražati svoja čustva. Ključna je čustvena regulacija, ki otroku pomaga, da se sooča z vsakodnevnimi izzivi – npr. med čakanjem na vrsto ali sprejemanjem neuspeha. V šoli bo otok deležen individualnih spodbud in učenja strategij za obvladovanje izbruhov, pritoževanja, pretirane tekmovalnosti.
Motivacija za učenje in miselni razvoj Otrok prihaja v šolo z delno razvitimi predopismenjevalnimi spretnostmi – to so spretnosti, ki jih otrok razvije še pred učenjem branjem in pisanja (npr. prvi in zadnji glas v besedi, prepoznavanje črk, razumevanje povezave med črko in glasom) – ter »predmatematičnimi« spretnostmi, kot so štetje, prepoznavanje velikosti in oblik. Učitelji v šoli bodo najprej ugotovili, v kolikšni meri otrok že obvladuje te spretnosti, nato pa jih bodo otroci nadgrajevali skozi igro, delo s konkretnimi pripomočki, ustvarjanje, raziskovanje, pripovedovanje in poslušanje zgodb.
	Zgodnja pismenost in govorni razvoj Otrok, ki je pripravljen na učenje, zna verbalno izraziti svoje misli, potrebe in vprašanja ter razume ustna navodila. Te spretnosti so ključne za uspešno komunikacijo z učitelji in vrstniki.

Ko se bliža prvi šolski dan, marsikateri starš v glavi premleva vprašanja: Ali že zna brati? Ali že zna pisati svoje ime? Kaj pa računati do deset?

Pravzaprav šola ni sprejemni izpit za »male strokovnjake«, ampak varen prostor za rast, raziskovanje in učenje v otrokovem ritmu. Kar otrok resnično potrebuje, so t. i. opravilne funkcije – torej življenjske, vsakdanje veščine, ki mu omogočajo samostojno delovanje v šolskem okolju.

Skrb zase

Otrok naj zna sam odložiti svojo jakno, si obuti copate, odpreti šolsko torbo in poiskati zvezek brez beganja po razredu. A če ne zna – nič hudega. Glavno je, da prosi za pomoč, kadar jo potrebuje.

Skrb za potrebščine

»Kam sem dal svinčnik?« – vprašanje, ki ga učitelji pogosto slišijo. Učitelji  je, da zna otrok prepoznati svoje stvari, jih pospraviti in nositi v šolo tisto, kar potrebuje. Še bolj kot »Ali zna pisati?«, je pomembno: »Ali zna zložiti in urediti svojo peresnico?«

Sporočanje potreb

Otrok naj zna povedati, če ga kaj boli, če je lačen, če mora na stranišče ali če nekaj ne razume. Izraziti potrebe in postaviti vprašanje, je v prvem razredu zelo dragoceno.

Ni treba znati brati, pisati ali računati!

Po učnem načrtu za slovenščino (2018), učenci usvajajo tekoče branje do konca drugega razreda – kar pomeni, da je prvi razred namenjen postopnemu opismenjevanju. Seveda nekateri pridejo v šolo že s sposobnostjo tekočega branja in razumevanja prebranega, spet drugi poznajo le nekaj črk. In to je povsem v redu!

V šoli poteka individualiziranem opismenjevanju – to pomeni, da se učenje branja in pisanja prilagodi vsakemu otroku, glede na to, kaj že zna, in kaj še razvija. Tisti, ki že berejo, ne bodo zaspali ob črki I, tisti, ki še ne ločijo med črko O in krogom, pa bodo deležni vseh potrebnih korakov za napredovanje do tekočega branja.

In zakaj tak pristop?

Ker so razlike med prvošolci ogromne – v besedišču, pozornosti, zbranosti, logičnem sklepanju … celo do nekaj let razvojnega razpona. Učitelji oz. šole zato ne tekmujejo, kdo bo prej znal brati ali kateri razred bo hitreje spoznal vse črke, ampak skrbijo, da vsak otrok napreduje iz svoje izhodiščne točke – ob pravem času, na pravi način, z ustrezno spodbudo.

K temu procesu lahko starši največ prispevajo s tem, da otroku pokažejo, da ga podpirajo, da ga spodbujajo pri skrbi zase, za potrebščine, da mu postavljajo vprašanja, ki vzbujajo zanimanje (na primer: Kaj misliš, da bo danes v šoli novega?). In da ne pozabijo na objem otroka ter veliko mero zaupanja – to je najboljša popotnica za prvi razred.