V zadnjih desetletjih se je otroštvo spremenilo. Telefon, televizija, digitalne platforme in družbena omrežja niso več zgolj vir zabave, temveč tudi prostor učenja, oblikovanja identitete in socializacije. Otroci so z mediji obdani leta pred tem ko lahko sploh razumejo, kako mediji delujejo. Mediji tako niso le pripomočki ali igračke, ampak pogosto dejavni akterji v otrokovem razvoju.
Zato je vloga staršev izjemno pomembna: ne le nadzorovati, ampak otroke spremljati, voditi in učiti razumevanja medijskih vsebin. Še posebej, ker otroci medijski svet pogosto doživljajo kot enakovrednega resničnemu.
V tem prispevku se bomo osredotočili na medijsko pismenost, na to katere medije otroci danes sploh uporabljajo, kaj pomeni medijska pismenost, kje naj starši poiščemo strokovne smernice, nato pa se bomo osredotočili predvsem na konkretne situacije in pogovorne napotke za starše.
Mediji kot “nevidni učitelji”
Ena prvih znanstvenih študij iz leta 1933 je ugotovila, da “film predstavlja avtentično izkušnjo učenja”, saj otroci iz njega prevzemajo ideje o odnosih, vedenju, čustvovanju in svetu. Danes otroci preživijo več časa z mediji kot v šoli (Dill, 2009). To pomeni, da del njihovega učenja poteka v prostoru, ki ga ne nadzirajo starši, učitelji ali strokovnjaki, temveč industrije zabave, oglaševanja in algoritemskega priporočanja. Mediji delujejo kot “neformalni, nevidni učitelji” (Čakmazović, 2021):
- otroke učijo, katere vrednote so pomembne,
- kakšen naj bi bil videz telesa,
- kakšne so “pravilne” reakcije v konfliktih,
- kdo so junaki in kdo zlikovci.
Ker otrok vsebino pogosto dojema kot realen svet, je odrasel spremljevalec ključnega pomena, da pomaga razločiti dejstva od fikcije in oblikovati kritično distanco.
S katerimi mediji in tehnologijami se srečujejo otroci?
Če želimo otroka podpreti, moramo najprej razumeti širino medijskega okolja. Mediji niso samo YouTube ali telefon; so vse oblike sporočanja, ki jih otrok srečuje že od rojstva.
| »Tradicionalni« mediji | Digitalni mediji | »Pametne« naprave in hibridni mediji |
| televizija, radio, tisk (časopisi, revije, slikanice), plakati in oglaševalski panoji. | pametni telefoni in tablice, aplikacije in spletne strani, YouTube, TikTok, Instagram, videoigre, streaming platforme (Netflix, Disney+). | pametne igrače, VR in AR okolja, digitalni pomočniki, pametne ure. |
| Ti mediji prenašajo zgodbe, čustva, vrednote in podobe, ki se vtisnejo v otrokovo doživljanje sveta. | Digitalni mediji so interaktivni, privlačni in močno personalizirani, saj algoritmi otroku prikazujejo vsebine, ki hitro pritegnejo pozornost in vzbujajo močna čustva. | Otroku lahko dajejo vtis “živosti”, zato je pomembno, da mu odrasli pomagamo razumeti razliko med tehnologijo in resnično osebo ali odnosom. |
Kaj pomeni biti medijsko pismen?
Starši pogosto domnevamo, da so vešči uporabe tehnologije, ker se hitro znajdejo. Toda: pomembno je vedeti, da digitalna pismenost ni samo uporaba naprave, predvsem pomeni, da znamo tehnologijo uporabljati varno, odgovorno in pametno, tako za iskanje informacij, komunikacijo, ustvarjanje, zaščito podatkov, skrb za digitalno dobrobit in reševanje težav v digitalnem svetu.
Obenem pa digitalna pismenost ni enaka medijski pismenosti. To, da otrok zna uporabljati ekran, ne pomeni, da razume:
- kdo je ustvaril vsebino,
- zakaj je bila ustvarjena,
- ali je resnična,
- kakšno čustvo želi vzbuditi,
- ali mu želi kaj prodati.
Center za medijsko pismenost je oblikoval pet temeljnih vprašanj, ki jih lahko uporablja tudi otrok (Center for Media Literacy, 2014):
Primer iz vsakdanjega življenja
Otrok gleda televizijo, pojavi se oglas za sladkarije, v katerem je zelo vesel otrok, svetle barve in glasna glasba. Skupaj z otrokom lahko preverimo, s katerim od prej omenjenih petih vprašanj:
“Zakaj misliš, da je otrok tako vesel, zaradi bonbonov ali zato, ker želijo, da kupimo izdelek?”
“Kaj pa misliš, ali bi bil tudi ti tako vesel, če bi jih jedel vsak dan?”
Tak pogovor ni kritiziranje medijev, ampak spodbujanje razmišljanja in temelj prave medijske pismenosti.
Nekaj primerov:
SKUPEN ČAS PRED ZASLONOM
Skupaj z otrokom gledamo risanko. Ko se pojavi konflikt, vprašamo:
“Kaj bi se zgodilo, če bi to poskusili v resnici?”
“Kako bi lahko to rešili drugače?”
Otroci tako vadijo socialne veščine tudi prek z opazovanjem medijev.
PRIMERJAJTE RESNIČNOST IN MEDIJE
Skupaj z otrokom opazujemo lasten nos v ogledalu in nato na fotografiji, kar pomaga otroku razumeti razliko med objektom in njegovo reprezentacijo.
Primer: Doma posnamemo fotografijo jabolka in otroka vprašamo:
“Kaj lahko narediš z jabolkom v roki? Kaj pa s fotografijo?”
Na ta način otroci spontano spoznajo razliko med resničnostjo in simbolom.
JASNA PRAVILA
Pravila uporabe medijev delujejo le, če jih otroci razumejo in so vsak dan v uporabi.
Primeri pravil:
“Gledamo največ dve risanki, potem pa gremo ven.”
“Tablica se uporablja samo v dnevni sobi.”
“Pred spanjem ni ekranov.” Pravila naj bodo jasna in konsistentna, ne pa odvisna od našega razpoloženja.
Podpora staršem
Starši lahko veliko koristnih informacij najdemo v slovenskih strokovnih priporočilih. Nacionalni inštitut za javno zdravje ponuja jasna priporočila glede:
- primerne količine zaslonov po starosti,
- vpliva zaslonov na spanje in razvoj,
- pomena skupne rabe,
- podpore staršev v digitalnem svetu.
Prav tako pa Smernice Zdravniške zbornice Slovenije ozaveščajo o:
- pomenu zmernosti,
- varovanju vida, drže in spanja,
- izogibanju zaslonom pred spanjem,
- uravnoteženju digitalnih in nedigitalnih aktivnosti.
Obe instituciji izpostavljata, da tehnologija ni problem, problem je neusklajena, prekomerna ali nenadzorovana uporaba. Prav tako pa lahko mnogo uvidov v to, kako ravnati dobimo na spletni strani safe.si.
Spletni časopis Časoris je odličen portal za pogovarjanje z otrokom o aktualnih medijskih novicah. Jeodličen vir za krepitev medijske pismenosti, saj so:
- novice so prilagojene otrokom,
- vendar ostajajo aktualne in verodostojne,
- ob tem pa pogosto vsebujejo pojasnila, kontekst in rubrike, ki otroke učijo razumevanja sveta.
Starši lahko novice uporabljajo kot izhodišče za pogovor o družbi, tehnologiji, čustvih, odnosih ali globalnih dogodkih.
Nekaj konkretnih situacij in pogovornih napotkov
V nadaljevanju so opisane situacije, ki se pogosto zgodijo v družinah, ter predlogi, kako jih vodimo na način, ki krepi otrokovo razumevanje in varnost.
Situacija 1: Otrok gleda risanko ali video
Kaj naredimo?
Sedemo zraven in občasno nežno komentiramo.
Vprašanja, ki pomagajo:
“Zakaj misliš, da je ta lik takšen?”
“Kaj bi naredil ti, če bi se to zgodilo tebi?”
“Se to lahko zgodi v resnici?”
Zakaj je to pomembno?
Otrok se uči razlikovati fikcijo od realnosti in razvija čustveno razumevanje.
Situacija 2: Otrok vidi oglas za igrače ali sladkarije
Kako se pogovarjamo?
“Zakaj misliš, da je otrok v oglasu tako vesel?”
“Ali misliš, da bi bil vsak dan tako srečen, če bi imel te igrače?”
“Kaj želi oglas doseči?”
Zakaj je to pomembno?
Otrok prepoznava namen sporočila, kar je jedro medijske pismenosti.
Situacija 3: Otrok se prestraši vsebine
Ne minimiziramo z “nič hudega”, ampak priznamo čustvo.
Rečemo lahko:
“Vidim, da te je malo strah. Tudi odrasle kdaj prestrašijo filmi.”
“Poglejva skupaj, ali je to resnična stvar ali nekaj, kar so ustvarili za zgodbo?”
Zakaj je to pomembno?
Otrok se uči varnega čustvenega izražanja in razumevanja, kaj je realno.
Situacija 4: Prekinitev uporabe zaslona povzroči napetost
Namesto opozorila v zadnji minuti uporabimo predvidljivost.
Primer:
“Ko se ta risanka konča, greš na malico.”
“Igro zaključiš v naslednjih petih minutah.”
Ko je čas mimo pa:
“Zdaj je konec. Če želiš, ti pomagam ugasniti.”
Pravila morajo biti dosledna in razložena in ne kazen, ampak struktura.
Situacija 5: Otrok želi sam snemati videe
To je odlična priložnost za učenje. Otrok lahko s telefonom posname zvok vode, vetra, glasbe in jih primerja.
Predlogi:
– snemanje zvokov doma in v naravi,
– mini intervju z družinskim članom,
– fotografiranje istega predmeta iz različnih kotov,
– ustvarjanje varnih “oddaj” za domače občinstvo.
S takim pristopom starši usmerjamo, spremljamo in spodbujamo ustvarjalnost, saj otrok tako postane aktiven, ne pasiven uporabnik medijev.
Sklenimo …
Najboljši “filter” ni aplikacija, ampak starši. Otroci bodo o tveganjih, strahovih in zmedenosti spregovorili samo, če vedo, da jih bomo slišali brez kaznovanja. Medijska pismenost se namreč ne gradi s prepovedmi, temveč s pogovorom. Mediji bodo del otrokovega življenja, zdaj in v prihodnosti. Naša naloga ni, da jih izločimo, ampak da otroke naučimo razmišljati, prepoznavati namene, razločevati realnost od fikcije in graditi zaupanje, ki jih varuje pred tveganji.
S skupnim gledanjem, odprtim pogovorom, strukturiranimi pravili, ustvarjalnostjo in uporabo kakovostnih virov, starši pomembno prispevamo k temu, da bodo otroci postali kritični, samozavestni in odgovorni uporabniki medijev.
Viri:
- Center for Media Literacy. (2014). Five key questions that can change the world. https://www.medialit.org
- Čakmazović, A. (2021). Medijska pismenost za najmlađe: Multimedijski priručnik za djecu predškolske i rane školske dobi. Savez društava “Naša djeca” Hrvatske.
- Dill, K. E. (2009). How fantasy becomes reality: Seeing through media influence. Oxford University Press.
- Potter, W. J. (2016). Media literacy (8th ed.). Sage Publications.
- ČASORIS: https://casoris.si/
- Brankovič, J. (2024). Pretirana uporaba zaslonov res kvarno vpliva tako na telesni kot na duševni razvoj«: o negativnem vplivu rabe zaslonov v sodelovanju z RTV Slovenija. Isis, 33(3), 12.
- Brodnik, A., Krajnc, R., Kreuh, N., Demšar, J., Črepinšek, M., Pesek, I., Čotar Konrad, S., Majkus, D., Kermc, N., Anželj, G., Ocepek, U., Lampe, A., Krajnc, V., & Čampelj, B. (2021). Digitalne kompetence nas naučijo držati pero, računalništvo in informatika nas uči pisati zgodbe: poročilo strokovne delovne skupine za analizo prisotnosti vsebin računalništva in informatike v programih osnovnih in srednjih šol ter za pripravo študije o možnih spremembah (RINOS). Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. https://redmine.lusy.fri.uni-lj.si/attachments/download/3040/Porocilo_RINOS_7_5_21.pdf
