Kaj pomeni učenje na pamet danes?

Ko otrok doma pove, da se mora nekaj naučiti na pamet, se pri starših pogosto odpre vprašanje, ali je to sploh še smiselno. V času, ko so informacije vedno dostopne, se zdi, da pomnjenje izgublja vrednost. Pojavi se tudi dvom, ali ni pomembneje, da otrok razume, namesto da si zapomni.

V resnici pa učenje na pamet ni izginilo, spremenila se je njegova vloga. Starši vidimo, da otrok za razmišljanje potrebuje gradnike. Potrebuje znanje, ki ga lahko hitro prikliče, brez iskanja in brez odlašanja. To so osnovni pojmi, dejstva in povezave, na katerih gradi razumevanje.

Hkrati pa vemo, da pomnjenje brez razumevanja ne vodi v trajnost. Otrok si lahko nekaj zapomni za kratek čas, a če tega ne razume, tega ne zna uporabiti. Ko določene vsebine osvoji na ravni avtomatizma, na primer poštevanko ali osnovne pojme, se sprosti prostor za zahtevnejše razmišljanje. Če pa učenje ostane pri ponavljanju brez razumevanja, vsebine hitro izzvenijo. Zato ne gre za izbiro med pomnjenjem in razumevanjem. Otrok potrebuje oboje. Znanje, ki ga nosi v sebi, in sposobnost, da ga uporablja, povezuje in nadgrajuje.

V čem je razlika med zapomniti si in razumeti?

Pogosto slišimo stavek, da se otrok uči več ur, pa si nič ne zapomni. Ta občutek ni redek. Doživljajo ga učenci in tudi odrasli, ko se ponovno srečajo z učenjem.

Starši hitro pomislimo, da je težava v času ali trudu, a v resnici je pogosto v načinu učenja. Veliko otrok se še vedno uči tako, kot smo se učili mi. Berejo, podčrtujejo, ponovno berejo. Vidimo, da pri tem vložijo čas, učinek pa ni takšen, kot bi pričakovali.

Kako otrok gradi razumevanje?

Otrok lahko definicijo pove brez napake, ponovi postopek in prepozna primer iz učbenika. Ko pa ga vprašamo drugače, se pogosto ustavi. Starši tukaj jasno vidimo razliko med tem, da si je nekaj zapomnil, in tem, da zares razume.

Razumevanje pomeni, da otrok vsebino preoblikuje. Da jo zna povedati s svojimi besedami, jo poveže z že znanim in uporabi v novi situaciji. Do tega pa ne pride ob enkratnem branju ali poslušanju razlage. Gre za proces, ki vključuje razčlenjevanje, povzemanje in povezovanje.

Učbeniki so strukturirani v odstavke in podnaslove, vendar otrok pogosto bere brez ustavljanja. S tem izgubi stik z bistvom. Zato ga spodbujamo, da se ustavi. Ko prebere odstavek, naj razmisli, kaj je najpomembnejše. To naj pove s svojimi besedami, v eni povedi ali celo v eni besedi. Tak zapis ni prepis, temveč odraz razumevanja. S tem si otrok gradi lastne zapiske, ki imajo zanj večjo vrednost kot besedilo v učbeniku.

Eden najmočnejših načinov, kako podpreti ta proces, je zelo preprosto vprašanje Kako bi to razložil meni?. Ko otrok razlaga, pokaže, kaj razume, in svoje razumevanje tudi poglablja.

Starši lahko pri tem pomagajo z usmerjenimi vprašanji: Kaj je tukaj bistveno? Kako bi to poimenoval? Kaj se ti zdi najpomembnejše? Takšna vprašanja otroka ne vodijo k ponavljanju, temveč k razmišljanju.

Ko se učenec uči pesem za deklamacijo, ni nujno, da gre le za učenje na pamet. Lahko si pomaga tako, da ob posamezne verze riše preproste sličice, ki ponazarjajo pomen besedila. Na ta način si ustvari “miselno pot” skozi pesem. Ob risbah lahko zgodbo tudi pripoveduje s svojimi besedami, išče povezave med verzi in razmišlja, kaj pesem sporoča. Tako se ne uči le zaporedja besed, temveč razume vsebino, kar mu omogoča bolj suvereno in smiselno deklamacijo.

Miroslav Košuta LESTEV IN SIRČEK Mala miška išče lestev, da bi zlezla do neba, ker vabljivo luna-sirček se tam gori ji smehlja.   Pa so lestve vse prekratke, previsoko je nebo ­– žalostno zmajuje z glavo: s tistim sirčkom nič ne bo.

Kaj otroku pomaga prepoznati bistvo?

V vsaki učni vsebini obstaja omejeno število pojmov, ki nosijo bistvo razumevanja. Te ključne besede pa otrok ne prepozna vedno. Pogosta napaka je, da otrok poskuša zapomniti preveč informacij hkrati. Tak pristop vodi v preobremenjenost in hitro pozabljanje. Veliko bolj učinkovito je, da prepozna nekaj ključnih pojmov in jih temeljito razume.

Uporabna strategija so kartice. Na eno stran zapiše pojem, na drugo razlago v svojih besedah. Tak način omogoča hitro preverjanje razumevanja in ponavljanje. Za starše je pomembno, da spodbujajo razlago, ne prepisovanja definicij. Če otrok zna pojem razložiti, pomeni, da ga razume. Če ga zna le ponoviti, razumevanje še ni vzpostavljeno.

Kako si otrok nekaj zapomni?

Učenje vključuje tudi sposobnost organiziranja informacij. Posamezne informacije dobijo pomen, ko jih otrok poveže v smiselno celoto. Vizualni prikazi, kot so miselni vzorci, tabele ali skice, pomagajo videti odnose med pojmi. Tako se razumevanje poglobi, pomnjenje pa postane lažje. Vizualizacija prispeva k preglednosti. Otrok naj prikaže, kaj je povezano, kaj je pomembnejše, kaj je vzrok in kaj posledica. Pomembno je, da tak prikaz ustvari sam.

Zakaj učenje v zadnjem trenutju nima smisla?

Veliko otrok se uči tik pred ocenjevanjem znanja. Več ur skupaj, pogosto pozno v noč. Starši vidimo vložen trud, učinek pa je kratkotrajen. Možgani si bolje zapomnijo, kadar se učenje razporedi. Ko se k isti vsebini vračamo več dni zapored, se spomin postopoma krepi. Zato spodbujamo krajša, redna učenja, ne dolgih maratonov. Ob tem pa je pomembno upoštevati tudi spodnja dva dejavnika.

1. Odmori so eden najbolj podcenjenih delov učenja.

Ko otrok spi, možgani urejajo in shranjujejo informacije. Če spanja ni dovolj, se ta proces ne izvede. Tudi med učenjem so odmori nujni. Kratek sprehod, raztezanje ali menjava dejavnosti ponovno vzpostavi koncentracijo. Otrok, ki se uči več ur brez premora, si zapomni manj kot tisti, ki učenje prekinja z vmesnimi odmori.

• Prostor vpliva na zbranost.

Možgani se odzivajo na okolje. Nered na mizi pogosto pomeni tudi nered v mislih. Telefon, obvestila in glasba motijo koncentracijo. Otrok potrebuje prostor, kjer se lahko umiri. Če se uči vedno na istem mestu, to pomaga pri osredotočenosti.

Kako so v procesu učenja razdeljene vloge?

Otrok se lažje uči, kadar vidi smisel v tem, kar počne. Smisel izhaja iz občutka napredka. Starši vidimo, kako pomembno je, da otrok doživi, da zmore. Zato spodbujamo proces. Opazimo trud, napredek in načine, ki jih uporablja. Učenje postane učinkovito takrat, ko so vloge jasne. Starši vidimo, da ni naša naloga, da otroku razlagamo učne vsebine namesto učitelja. Hkrati pa tudi ni naloga učenca, da se sam uči nerazložene vsebine brez podlage in smisla. In prav tako ni naloga učitelja, da le opazuje, kako otrok ne napreduje. Učenje je skupen proces, v katerem vsak prispeva svoj del. Ko so vloge jasne, ima tudi učenje več smisla in boljše učinke.

Kje ima učenje na pamet svoje mesto?

Učenje na pamet ima v sodobnem učenju svoje mesto in jasno podporno vlogo. Omogoča hiter priklic osnovnih informacij, ki so potrebne za tekoče razmišljanje, ter s tem ustvarja pogoje, da se lahko otrok osredotoči na zahtevnejše naloge razumevanja in povezovanja. Vendar pa samo po sebi ne zadostuje. Če ni povezano z razumevanjem, ostane omejeno na kratkoročno pomnjenje in hitro izgubi svojo vrednost. Ko pa se poveže z razlago, povezovanjem in uporabo, postane močno in učinkovito orodje učenja.

Cilj učenja je, da otrok razume, uporablja in nadgrajuje svoje znanje. Prav v tem okviru dobi tudi učenje na pamet svoj smisel. Tak pristop omogoča razvoj trajnega znanja, samostojnosti in zaupanja v lastne sposobnosti. Hkrati pa vpliva tudi na odnos do učenja. Učenje ni več napor brez smisla, temveč postane proces, v katerem otrok raste, napreduje in postopoma prevzema odgovornost za svoje znanje. Starši, učitelji in učenci pri tem sodelujejo vsak v svoji vlogi in skupaj ustvarjajo pogoje za učenje, ki ima dolgoročno vrednost.

Viri:

• Scruggs, T. E., Mastropieri, M. A. (2000). The effectiveness of mnemonic instruction for students with learning and behavior problems: An update and research synthesis. Journal of Behavioral Education, 10(2–3), 163–173.
• Swanson, H. L. (2016). Word problem solving, working memory, and serious math difficulties: Do cognitive strategies really make a difference? Journal of Applied Research in Memory and Cognition, 5(1), 1–16.