Najobsežnejše Cankarjevo delo, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, avtor umetniško preoblikuje v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči.
Vsebina je razporejena v osem poglavij, v katerih se Franckina osebna zgodba razširi v narodno-socialno. Luč, prižgana na učiteljevem oknu, daje upanje na svetlejšo prihodnost.
Pripoved spada v Cankarjevo zrelo pisateljsko obdobje, ko se je posvečal socialnokritični problematiki, in sicer pod vplivom osebnih izkušenj, literarnega naturalizma in socialnodemokratskih marksističnih idej. V delih tega obdobja je ohranil prvine realizma in naturalizma, prepoznavne v podobah proletarske revščine, motivih alkoholizma, prikazu telesnih in duševnih bolezni ter smrti in razkrajanja, v prizorih nasilja.
Uvodna študija Petra Kolška podrobneje prikaže dogajanje in Cankarjevo življenje in delo okrog leta 1900, nastanek romana, njegove temeljne like, motive, teme in ideje ter zgradbo in slog.
»Sredi dežja in vetra, v neprijazni samoti, kjer ni bilo človeka od nikoder, se je je polastila velika brezupnost. Temnilo se je, lilo je zmerom bolj, veter ji je odvezaval ruto in jo je suval s ceste proti jarku. Hodila je kakor pijana, ko bi noge omahnile samo za trenutek, bi se zgrudila brez volje in brez strahu, vdana v grozno usodo. Brez koristi je, če se človek upira, življenje gre dalje svojo pot in se ne da izpremeniti.«