Kako se z otrokom pogovarjati o šoli?

Način, kako starši doživljajo in predstavljajo šolo, ima velik vpliv na otrokovo doživljanje prehoda in šole.

Preden otrok začne obiskovati prvi razred, je zelo koristno, da starši poudarjajo pozitivne vidike šole. Na primer, otroku lahko rečejo: »V šoli boš spoznal različne risarske tehnike. Preizkusil boš lahko mnogo inštrumentov in slišal, kako zvenijo.« Pomembno pa je tudi, da otrokom na slikovit in realističen način pojasnijo, kaj šola sploh je in kako poteka dan v šoli. Otrokom je vedno zanimivo poslušati izkušnje svojih staršev – kako je izgledal njihov prvi šolski dan, kako so spoznali nove prijatelje, kaj so se igrali med odmori, kakšna je bila njihova učiteljica ipd.

Tudi starši naj ozavestijo svoja čustva, povezana z vstopom otroka v šolo, saj jih nehote prenašajo na otroka. Če starši izražajo negotovost, strah ali pretirano zaskrbljenost, bo otrok te občutke zaznal in ponotranjil – ne glede na to, kako dobro jih skušajo starši skriti. Zato je ključno, da otroku izrazijoo podporo, zaupanje in veselje ob njegovem novem koraku. Tako bo prehod v šolo potekal bolj umirjeno in brez večjih stisk.

V pogovorih o šoli pred vstopom v šolo se starši pogosto osredotočajo predvsem na učenje branja in pisanja. A poudariti je treba, da je učenje branja in pisanja naloga šole. Za starše je zato bolj koristno, da se osredotočijo na vprašanja, ki jih imajo otroci glede šole (npr. »Zakaj moram hoditi v šolo?«) in jim nanje odgovorijo, da si bodo otroci lahko ustvarili svojo predstavo o šoli in se ob tem tudi nekoliko pomirili.

Tako se z otrokom pogovarjajmo o:

• pomenu šole za njegovo rast in učenje,
• pričakovanjih in vsakdanjih nalogah učenca,
• spremembah, ki jih šola prinaša v družinsko rutino.

Včasih starši uporabijo izjave, kot so: »Boš videl, ko boš šel v šolo, tam boš moral veliko delati in ne bo več toliko igre!« ali »V šoli boš moral ubogati učiteljico!« Takšne izjave otroku ne služijo, saj mu sporočajo, da je šola neprijeten kraj, zaradi česar se lahko počuti negotovega, prestrašenega in zaskrbljenega. Takšne izjave lahko sprožajo nelagodje in občutek, da je šola nekaj neprijetnega in strašljivega.

Otroci hitro zaznajo, če starši šolo jemljejo zaničljivo ali jo kritizirajo, kar lahko negativno vpliva na otrokovo doživljanje šolskih obveznosti. Odrasli imajo ključno vlogo pri oblikovanju otrokovega pogleda in odnosa do šole. Tako vzgojitelji kot starši. Spoštljiv, realen in pozitiven odnos do učiteljev, šolskega okolja in učenja prispeva k boljši prilagoditvi in večji motivaciji za šolsko delo.

Zato velja priporočilo, da starši:

• o šoli govorijo spodbudno,
• predstavljajo zgled z lastnim odnosom do znanja in učenja,
• pokažejo zanimanje za otrokove izkušnje in ga pri tem aktivno podpirajo.

Ko otrok začne obiskovati šolo, se naj starši zanimajo za vse vidike otrokovega šolskega življenja. S tem niso mišljene le ocene in sporočila, ki jih dobivajo preko elektronskega sistema obveščanja, temveč tudi to, kako se je otrok v šoli počutil, kaj mu je bilo najbolj všeč, kaj mu ni bilo všeč, kdo so njegovi vrstniki, s kom se najraje druži, katera dejavnost ali učitelj mu je najbolj pri srcu in zakaj, kaj mu predstavlja največjo težavo v povezavi s šolo ter še veliko drugega.

Prvo leto šole je polno novosti – za otroke in za starše. Ko prvošolec ob prihodu domov postavi torbo ob vhodna vrata in zmagoslavno oznani “Nič se ni dogajalo! ali »Dobro je bilo!”, sledi večni starševski izziv: Kako izvleči iz otroka več kot eno besedo? Priporočljivo je, da starši otroku pokažejo iskreno zanimanje za njegovo delo, da mu postavljajo prava vprašanja in seveda, da si vzamejo čas. Osveščen starš prvošolca ni popoln. Je pa pozoren.

Osveščen starš se ne pretvarja, da ima vse odgovore, a:

• iskreno z otrokom govori o čustvih, učenju, prebranem in tudi o neuspehih,
• postavlja jasne, a ljubeče meje (npr. “Domača naloga se naredi na dogovorjenem mestu«),
• se pogovori z otrokom o ocenah – tudi če preverjanje ni bilo v celoti pravilno rešeno;  
• spremlja otrokovo ravnanje z digitalnimi napravami;
• ponuja priložnosti za samostojnost in razvoj odgovornosti (npr. otrok sam nosi torbo).

Namesto da starši postavijo vprašanje: “Kako je bilo v šoli?” (kar pogosto rodi odgovor: “Dobro.”), lahko poskusijo z bolj odprtim pristopom:

• “Mija, kaj je bilo danes najbolj zabavno?”
• “Vid, kaj ti je bilo danes najtežje?”
• “Blaž, si danes vprašal kaj zanimivega?.

Z namenom je v vsakem vprašanju izpostavljeno otrokovo ime. S tem starši vzpostavljajo pristen stik. Ob tem otroka gledajo v oči, ga pohvalijo za trud (ne le rezultat), ga objamejo. Včasih je to vse, kar otrok potrebuje, da odpre svoj mali svet.

Čarobne besede, ki nikoli ne gredo iz mode:

• “Tija, verjamem vate.”
• “Taj, ponosen sem nate.”
• “Jan, vidim, da si se potrudil.”
• “Vika, vsi delamo napake – in to je okej.”
• “Jon, rad te imam.”

Otrok ne potrebuje starša, ki ve vse o šolskem sistemu, ampak nekoga, ki ga posluša, mu postavlja prava vprašanja, nekoga, ki razume, da ocena ni otrokova vrednost in zna reči: “Pridi, greva se igrat.”