Ko govorimo o uspehu, pogosto najprej pomislimo na dosežke, ki jih lahko jasno izmerimo in pokažemo. Obletnice, priznanja, pomembni mejniki in rezultati nam dajejo občutek napredka, vztrajnosti in opravljenega dela Trideset let uspešne zgodbe založbe, ki že desetletja soustvarja prostor za učenje in podporo šolam ter družinam, je nedvomno pomemben dosežek. Ob takšnem jubileju pa se ponuja tudi širše vprašanje, ki ga pogosto postavljamo v družinah, ko spremljamo otrokovo šolsko pot. Kaj pravzaprav razumemo kot uspeh? In kaj pomeni šolski uspeh?
Mnogi starši ob tej besedni zvezi najprej pomislijo na ocene, spričevala, priznanja in primerjave z vrstniki. Takšno razumevanje je razumljivo, saj je šolski sistem v veliki meri organiziran okoli merljivih rezultatov. Ocene so vidne, konkretne in navidez objektivne. Hitro ustvarijo vtis, da povedo vse bistveno o otrokovem znanju in napredku. Vendar je šolski uspeh precej širši pojem. Ne zajema le tega, kaj otrok zna pokazati ob preverjanju znanja, temveč tudi to, kako se uči, kako se odziva na težave, kako sodeluje z drugimi, kako razume svoje napake in kako postopoma razvija odgovornost za lastno delo.
Šolanje ni zgolj proces pridobivanja podatkov in usvajanja učne snovi. Je pomembno razvojno obdobje, v katerem otrok oblikuje odnos do znanja, do sebe in do sveta okoli sebe. Ob tem razvija miselne sposobnosti, socialne spretnosti, delovne navade, čustveno odpornost in občutek kompetentnosti. Če šolski uspeh razumemo le skozi ocene, spregledamo velik del otrokovega razvoja, ki se odvija vsak dan in se pogosto ne odraža neposredno v številkah.
Ko ocena postane merilo otrokove vrednosti
Ocene imajo v šolskem sistemu svojo vlogo in tega ni smiselno zanikati. Otroku, staršem in učiteljem dajejo informacijo o tem, v kolikšni meri je otrok dosegel učne cilje in usvojil pričakovano znanje. Težava nastane, ko ocena postane edino merilo uspeha ali celo merilo otrokove vrednosti. Takrat šola hitro postane prostor presoje, ne pa prostor učenja.
Starši pogosto delujemo iz skrbi in z najboljšimi nameni. Želimo si, da bi imel otrok dobre možnosti za nadaljnje šolanje, da bi bil uspešen in da bi se izognil razočaranjem. Prav zaradi te skrbi pa lahko nehote ustvarimo pritisk, ki otroka oddaljuje od zdravega odnosa do učenja.
Če otroka ob prihodu iz šole najprej vprašamo, kakšno oceno je dobil, mu sporočamo, da je rezultat pomembnejši od procesa. Če ga vprašamo, kaj novega se je naučil, kaj mu je bilo zahtevno, kaj ga je presenetilo ali na kaj je ponosen, mu pomagamo razvijati bolj zrel odnos do znanja.
Otrok z odličnimi ocenami, ki se uči predvsem iz strahu pred neuspehom, pritiskom odraslih ali zaradi zunanjih pričakovanj, morda navzven deluje zelo uspešno, vendar ob tem ne razvija nujno zdrave motivacije ali notranjega občutka kompetentnosti.
Notranja motivacija in pasti nagrajevanja
Pri vprašanju šolskega uspeha se hitro dotaknemo motivacije. Starši želimo otroke spodbuditi k učenju, odgovornosti in sodelovanju. Pogosto zato posežemo po nagradah. Obljubimo posebno ugodnost za dobro oceno, darilo za odličen uspeh ali dodatne privilegije za opravljeno nalogo.
Tak pristop se lahko kratkoročno zdi učinkovit, saj otrok nalogo res opravi. Vendar se ob tem postavlja pomembno vprašanje, kaj se pravzaprav uči. Če otrok domačo nalogo opravi predvsem zato, ker v zameno pričakuje nagrado, obstaja nevarnost, da dejavnosti ne bo začel povezovati z njenim notranjim pomenom, temveč z zunanjo koristjo.
Na to opozarja tudi Kohn (1993), ki poudarja, da lahko zunanje nagrade zmanjšujejo notranjo motivacijo, kadar otrok dejavnost začne doživljati predvsem kot sredstvo za pridobitev nagrade. Podobno Lermer (2023) izpostavlja, da sistem nagrajevanja sicer lahko kratkoročno vpliva na vedenje, vendar redkeje spodbuja razvoj odgovornosti, samostojnosti in notranjega razumevanja smiselnosti dela. To ne pomeni, da otroci ne potrebujejo pohvale, priznanja in veselja ob dosežkih. Potrebujejo jih, vendar je pomembno, kaj z njimi sporočamo in kaj z njimi krepimo.
Dobro počutje kot del uspeha
Enako pomembno vprašanje pri razumevanju šolskega uspeha je otrokovo počutje. V razpravah o šolskem uspehu pogosto prehitro spregledamo, kakšno ceno otrok morda plačuje za dobre rezultate. Otrok je lahko po zunanjih merilih zelo uspešen, vendar hkrati utrujen, tesnoben, pod stalnim pritiskom ali brez veselja do učenja. V takšnem primeru se moramo vprašati, ali govorimo o uspehu v celostnem smislu.
Dobro počutje ni dodatek k uspehu, temveč njegov pomemben del. Otrok, ki se v šoli počuti varnega, sprejetega in spoštovanega, se lažje uči. Otrok, ki ve, da napake niso znak neuspeha, ampak del učenja, bo lažje razvijal radovednost in ustvarjalnost. Ob koncu šolskega leta je zato pomembno ne le vrednotenje rezultatov, temveč tudi refleksija o otrokovi izkušnji. Cofie (2023) poudarja pomen ustavljanja, prepoznavanja dosežkov in prostora za občutke, kot so utrujenost, ponos, olajšanje ali razočaranje. Tudi to je pomemben del otrokovega doživljanja uspeha.
Primerjanje otrok ni merilo razvoja
Kot starši včasih nehote spodbujamo primerjanje. Zanima nas, kako gre drugim otrokom, kdo dosega boljše rezultate in kdo hitreje napreduje. Čeprav je primerjanje človeško razumljivo, je za otrokov razvoj pogosto manj koristno. Vsak otrok ima svojo razvojno dinamiko, svoje močne strani, svoje izzive in svoj tempo razvoja. Uspeh, ki je za enega otroka samoumeven, je za drugega rezultat dolgotrajnega truda in osebne rasti. Razvojno smiselna pričakovanja ne pomenijo zniževanja standardov, temveč razumevanje, da otroci potrebujejo podporo, strukturo in realne cilje, ne pa popolnosti.
Vloga staršev pri podpori šolskemu uspehu
Vloga staršev je, da otroku pomagamo razvijati sposobnosti za soočanje z uspehi, razočaranji in različnimi izzivi.
Če otrok pozabi domačo nalogo, je to lahko priložnost za učenje organizacije in odgovornosti. Če dobi slabšo oceno, je to lahko priložnost za razmislek o učnih strategijah. Če pride do nesporazuma z vrstnikom, je to lahko priložnost za razvoj socialnih spretnosti.
Podpora staršev se kaže v ustvarjanju stabilnega in spodbudnega okolja. To pomeni zanimanje za otrokovo doživljanje šole, spoštljivo sodelovanje z učitelji, pomoč pri vzpostavljanju rutine in spodbujanje samostojnosti. Otroci potrebujejo občutek, da so sprejeti tudi takrat, ko niso popolni. Ko otrok ve, da njegova vrednost ni odvisna od ene ocene ali enega neuspeha, lažje razvija zdravo samopodobo in pripravljenost za učenje iz napak.
Kaj naj si ob koncu šolskega leta zastavimo kot vprašanje?
Ob koncu šolskega leta se zato morda ne splača postaviti le vprašanja, kakšno spričevalo bo otrok prinesel domov. Koristnejše je vprašanje, kakšen je postal v tem letu.
- Kako je otrok v tem letu zrasel kot učenec in kot človek?
- Je postal bolj samostojen pri svojem delu?
- Se lažje organizira in prevzema odgovornost za svoje obveznosti?
- Ali hitreje prepozna, kdaj potrebuje pomoč, in jo zna tudi poiskati?
- Kako se danes odziva na težave v primerjavi z začetkom leta?
- Je pri delu bolj vztrajen, tudi kadar mu ne gre takoj?
- Ali bolje razume svoje močne strani, pa tudi področja, kjer še potrebuje več podpore in časa za razvoj?
- Kako se odzove, kadar naredi napako?
- Jo doživlja kot neuspeh ali kot del učenja?
Pravi šolski uspeh se pogosto skriva v tihih, a pomembnih razvojnih premikih, ki jih otrok naredi v sebi.
Za konec
Če želimo otrokom pomagati graditi zdrav odnos do uspeha, moramo tudi sami razširiti svoje razumevanje tega pojma. Uspeh ni zgolj dosežen rezultat, ampak tudi način, kako človek do njega prihaja, kaj se na poti nauči in kakšen ob tem postaja. Ob tridesetletnici uspešne zgodbe je to še posebej lepo sporočilo. Največji uspehi redko nastanejo čez noč. Gradijo se skozi predanost, vztrajnost, učenje, sodelovanje in sposobnost, da po težavah nadaljujemo pot. Enako velja za otrokovo šolsko pot. Šolski uspeh zato ni le vprašanje ocen, temveč vprašanje razvoja človeka.
Literatura
- Cofie, J. (2023). The end of the school year: A time to pause and celebrate successes. Responsive Classroom. https://www.responsiveclassroom.org/the-end-of-the-school-year-a-time-to-pause-and-celebrate-successes/
- Kohn, A. (1993). Punished by rewards: The trouble with gold stars, incentive plans, A’s, praise, and other bribes. Houghton Mifflin.
- Lermer, Y. (2023). Why I don’t use rewards and prizes in my classroom. WeAreTeachers. https://www.weareteachers.com/why-i-dont-use-rewards-and-prizes/
