21. april je bil razglašen za svetovni dan ustvarjalnosti in kreativnosti. Ustvarjalnost je danes temeljna razvojna zmožnost posameznika in družbe. Zato vprašanje razvoja ustvarjalnosti pri otrocih postaja ključno tudi na ravni družine. Namen tega članka je staršem predstaviti, kako ustvarjalnost razumeti in kako jo z vsakodnevnimi praksami zavestno podpirati.
Ustvarjalnost kot razvojna sposobnost in ne prirojen talent
Ustvarjalnost opredeljujemo kot skupek kognitivnih procesov, ki vodijo do novih, izvirnih in smiselnih idej, rešitev ali produktov. Ustvarjalnost ni pomembna le na ravni posameznika, temveč predstavlja tudi ključni dejavnik inovativnosti in razvoja družbe (Fatur in Likar, 2009). Pomembno je poudariti, da ne gre za lastnost, ki bi bila posamezniku dana ob rojstvu v končni obliki, temveč za sposobnost, ki se razvija postopno in je odvisna od izkušenj ter okolja. Raziskave zavračajo predstavo, da so nekateri otroci preprosto “bolj ustvarjalni” kot drugi. Vsak otrok ima potencial za ustvarjalno mišljenje, ki se uresniči le ob ustreznih pogojih.
Ustvarjalno mišljenje vključuje fleksibilnost, odprtost, sposobnost povezovanja idej in pripravljenost na raziskovanje. Kreativni posamezniki lažje najdejo rešitve, se hitreje prilagajajo spremembam in bolje izkoriščajo nove možnosti (Srića, 1992). To pomeni, da ustvarjalnost ni pomembna le za umetniško izražanje, temveč tudi vsakdanje življenje, odločanje in reševanje problemov.
Pomemben vidik razumevanja ustvarjalnosti je tudi njen odnos do inteligentnosti. Raziskave kažejo, da med ustvarjalnostjo in inteligentnostjo obstaja le delna povezanost. Povprečna inteligenca je sicer pogoj za kompleksnejše mišljenje, vendar sama po sebi ne vodi do ustvarjalnosti. Posamezniki z visoko inteligentnostjo lahko dosegajo zelo različne ravni ustvarjalnosti, od nizke do zelo visoke. To je pomembno sporočilo za starše, saj ustvarjalnosti ne smemo povezovati zgolj z učnim uspehom ali akademskimi dosežki.
Vloga staršev in vpliv domačega okolja
Družinsko okolje ima ključno vlogo pri razvoju ustvarjalnosti. Raziskave kažejo, da otroci z višjo stopnjo ustvarjalnosti pogosteje odraščajo v okoljih, kjer se spodbuja samostojnost, izražanje interesov in prevzemanje tveganja (Stevanović, 2002). Nasprotno pa okolja, ki dajejo predvsem predvsem pravilno vedenje in dosežke, pogosto zmanjšujejo otrokovo pripravljenost za raziskovanje.
Eden ključnih dejavnikov je odnos do napak. Otrok, ki se boji neuspeha, omejuje svoje ideje in se izogiba tveganju. Zato je pomembno, da starši ustvarijo okolje, kjer so napake razumljene kot del učnega procesa. To lahko naredimo zelo konkretno. Otroku povemo za lastne napake, jih pojasnimo in pokažemo, kako smo jih reševali. Ko se ob tem tudi nasmejimo, otrok razvija pozitiven odnos do neuspeha (Burke Walsh, 2002) .
Pomemben vidik je tudi stopnja nadzora. Pretiran nadzor in stalno usmerjanje zmanjšujeta fleksibilnost mišljenja. Ko otroku dovolimo, da v določenih situacijah sam izbere, kako bo nekaj naredil, razvija samostojnost in ustvarjalno razmišljanje. To ne pomeni odsotnosti pravil, temveč ravnovesje med strukturo in svobodo.
Starši lahko ustvarjalnost spodbujajo tudi z načinom komunikacije. Namesto podajanja odgovorov, lahko postavljajo vprašanja, ki spodbujajo razmišljanje. Vprašanja, kot so Kaj bi se zgodilo, če bi nekaj spremenili? ali »Na kakšen drug način bi lahko rešili problem? ali Za kaj vse lahko uporabimo čelado? aktivirajo različne miselne procese in spodbujajo divergentno mišljenje.
Konkretni pristopi za spodbujanje ustvarjalnosti v domačem okolju
Ustvarjalnost se razvija skozi konkretne izkušnje. Eden izmed učinkovitih pristopov je spodbujanje otroka, da za isti problem poišče več rešitev. Na primer: vprašamo ga, za kaj vse bi lahko uporabili določen predmet. Takšne dejavnosti razvijajo sposobnost fleksibilnega mišljenja in širijo razumevanje.
Zelo učinkovite so tudi igre, ki temeljijo na povezovanju in preoblikovanju idej. Primeri vključujejo iskanje skupnih lastnosti med različnimi predmeti, izmišljanje novih koncev zgodb ali nadaljevanje zgodbe, ki jo začne odrasli. Takšne dejavnosti spodbujajo domišljijo in sposobnost strukturiranja misli.
Pomemben del ustvarjalnega razvoja je tudi igra vlog in simbolna igra. Ko se otrok pretvarja, da je nekdo drug, razvija sposobnost razumevanja različnih perspektiv in izražanja čustev. Podobno velja za igre pantomime ali posnemanja, kjer otrok razvija neverbalno izražanje in telesno ustvarjalnost.
Posebno vrednost imajo tudi naloge, ki vključujejo odprta vprašanja. Vprašanja, kot so kdo, kako, zakaj ali kaj bi se zgodilo, če, spodbujajo različne kognitivne funkcije in vodijo v globlje razmišljanje. Takšne dejavnosti niso zahtevne za izvedbo, vendar imajo pomemben vpliv na razvoj ustvarjalnega mišljenja.
Primeri dejavnosti in iger, ki spodbujajo ustvarjalnost
| IGRE Z BESEDAMI | Postavljamo vprašanja, kot so Kdo?, Kdaj?, Kje?, Kako?, Zakaj?, Pojasni!, Na kakšen še način lahko…?, Kaj bi bilo, če bi…?, Imaš še kakšno drugo idejo?, Primerjaj – kaj je boljše, lepše…?, Na kaj te to še spominja?, Po čem je to podobno in po čem se razlikuje od…?, Kaj misliš, da se bo zgodilo, če…?, Na kaj te to spominja? |
| PRIPOVEDOVANJE ZGODB | Zgodbo začnemo z eno ali nekaj povedmi, otrok jo nadaljuje, lahko se vključijo tudi drugi člani družine. |
| IGRE VLOG IN PRETVARJANJA | Otroci se vživijo v druge osebe ali književne junake. Na ta način lažje razumejo svet okoli sebe, izražajo in razumejo svoja razmišljanja in občutke ter razvijajo razumevanje in sočutje do drugih. Odrasli in otrok se izmenično pretvarjajo, da so različne živali, in posnemajo njihove gibe. Otrok razvija izražanje skozi gibanje in gestikulacijo. |
| IGRE UGIBANJA | Otrok zapre oči ali mu jih zavežemo, nato ugiba predmet, ki ga drži v rokah, zatem pa še zvoke, ki jih ustvarjamo (npr. žvenketanje ključev, trkanje z vilicami, trganje papirja) |
Pogoji za razvoj ustvarjalnosti v vsakdanjem življenju
Za razvoj ustvarjalnosti otrok potrebuje tri ključne pogoje: čas, prostor in materiale. Čas je pogosto najbolj spregledan dejavnik. Otroci potrebujejo dolga obdobja nestrukturirane igre, v katerih sami vodijo dejavnost. Prevelika količina organiziranih dejavnosti lahko omeji spontano raziskovanje.
Prostor pomeni možnost, da ima otrok območje, kjer lahko ustvarja brez stalnih omejitev. To ni nujno posebna soba, dovolj je že kotiček, kjer veljajo njegova pravila. Tak prostor otroku omogoča občutek lastništva in varnosti, kar spodbuja ustvarjalno izražanje.
Materiali za ustvarjanje naj bodo preprosti in odprti. Preprosti predmeti omogočajo več različnih uporab, kar spodbuja domišljijo. Kompleksne in strukturirane igrače, ki imajo vnaprej določeno funkcijo, pogosto zmanjšujejo potrebo po ustvarjalnem razmišljanju.
Pomemben pogoj je tudi notranja motivacija. Otrok, ki ustvarja zaradi lastnega interesa, razvija globlje razumevanje in večjo vztrajnost. Zunanje nagrade lahko ta proces zavirajo, zato je pomembno, da starši spodbujajo dejavnosti, ki izhajajo iz otrokovega interesa. Največja nagrada za ustvarjalno delo je možnost nadaljnjega ustvarjanja.
Literatura:
- Burke Walsh, K. (2002). Kurikulum za prvi razred osnovne šole: na učence osredotočena metodologija poučevanja. Pedagoški inštitut.
- Fatur, P., Likar, B. (2009). Ustvarjalnost zaposlenih za inovativnost podjetja. Univerza na Primorskem.
- Srića, V. (1992). Upravljanje kreativnosti. Školska knjiga.
- Stevanović, M. (2002). Šola in ustvarjalnost. Media Design.
