Otroško likovno delo je odraz otrokove notranjosti, tega kar doživlja in tega kar opaža v svojem neposrednem okolju. Likovno ustvarjanje ponuja otroku orodje za predelavo notranjega sveta, na varen in učinkovit način (Malchiodi, 2012). Starši po navadi z navdušenjem spremljajo ustvarjalni razvoj otrok od prvič čačk in glavonožcev do polnokrvnih in spontanih otroških likovnih del. Likovna dela, ki jih otrok oblikuje lahko v staršu vzpodbudijo prijetna ali manj prijetna občutja. Nelagodje starši občutijo predvsem kadar opazijo v otrokovih podobah nasilje, orožje, vojne prizore, izraze notranje stiske ipd. Kljub nelagodju staršev so takšne risbe pogostejše, kot bi si mislili in ne pomenijo nujno resne težave.

Kot vsi vemo otrok pod vplivom interakcije z okoljem raziskuje in spoznava svet, ki ga obdaja, Ob tem pa ga ta svet, ki ga raziskuje, tudi oblikuje kot osebnost. Predšolski otroci in otroci nižjih razredov osnovne šole v svojih risbah raziskujejo predvsem teme, ki jih zaznajo v neposrednem družinskem okolju, v vrtcu, šoli ali pri igri z vrstniki. Otroške risbe, tudi takšne z nasilnimi motivi, so zato del naravnega procesa simbolnega izražanja in raziskovanja sveta (Kellogg, 1970 in Malchiodi, 2012). Kot pravi Goldstein (1998), otroci nasilne prizore velikokrat doživljajo kot način raziskovanja strahu, poguma in socialnih vlog ter kot del simbolne igre, ne pa kot odraz lastne agresivnosti. Otrok pogosto vključuje motive, ki jih dojema kot zanimive ali dramatične, ne pa tudi kot čustveno obremenjujoče (Landreth, 2012). Otrokovo raziskovanje omenjenih problematičnih tem umeščamo med normalne razvojne vidike, ki izhajajo iz fascinacije z močjo, bitkami, bojevniškimi liki, super junaki ipd. Ker gre za golo raziskovanje izpostavljenih tem, tovrstne risbe z odraščanjem otroka prej ali slej izzvenijo.

Nasilne vsebine otroci pogosto izbirajo, ker ponujajo močnejše senzorične dražljaje, hitro dogajanje in jasne moralne kontraste (dobri proti slabim), kar jim pomaga pri razumevanju družbenih pravil. (Goldstein, 1998). Zato upodabljane nasilja ne pomeni nujno vzpodbujanja ali razvijanje agresivnega vedenja mladih.

Omenili smo že, da otrokova risba odraža njegov notranji svet, zato je seveda z njo mogoče prepoznati tudi notranjo stisko otroka. Znaki, da otroci v risbah izražajo notranjo stisko so lahko ponavljajoči se motivi eksplicitnega nasilja ali smrti, risanje ponavljajočega motiva povezanega s travmatičnim dogodkom ipd. (Gaskill in Perry, 2014) Ko starši opazimo v otrokovih likovnih delih vsebine, ki nakazujejo notranjo stisko je potrebno k izzivu pristopiti z občutkom. Risba otroku predstavlja orodje, s pomočjo katerega izrazi svoje misli, doživetja in spomine. Nesmiselno je zato otroku prepovedati risanje tovrstnih prizorov ali poseči v njegovo delo do te mere, da bi risanje opustil.

Ob nasilnih in tesnobnih motivih nelagodna občutja nekaterim staršem vzbujajo tudi barve, ki jih otroci uporabijo v svojih delih. Med temi je zagotovo črna barva tista, ki v likovnih delih največkrat zbuja nelagodne občutke povezane s praznino, smrtjo, žalovanjem, mistiko in neznanim. Otroci mlajši od štirih let rišejo po načelu največje jasnosti. Prav zato velikokrat izberejo črno barvo, ki pušča najbolj kontrastno sled na belini papirja. Otroci starejši od 4 let v svoja dela vnašajo barvo kot simbol. To pomeni, da že razumejo kulturno in vizualno pričakovano asociacijo med barvo in predmetom kot npr. trava je zelena, sonce je rumeno, streha hiše je rdeča ipd. (Gerlovič in Gregorač, 1968, Sasaki, 2016). Uporaba barv kot simbola pa ni univerzalna za vse prebivalce našega planeta ampak je povezana z družbenimi konstrukti specifičnih družb. Bela barva npr. na v Evropi in Ameriki prestavlja čistost in nedolžost, v Aziji žalovanje in smrt, v Afriki pa duhovnost in čistost. Izbor barv se velikokrat stereotipno povezuje tudi s spolom (Itichenko in Masteruk, 2023). Deklice pogosteje posegajo po barvah, ki so tradicionalno označene kot »ženske«, fantje pa po tistih, ki jih družba dojema kot »moške«. Med slednje sodi tudi črna barva.

Kot pravi Douglas Adams v svoji knjigi Štoparski vodnik po galaksiji: “Samo brez panike.” Starši, ki se znajdemo v takšni situaciji izkoristimo priložnost, da spoznamo otroka bolje s pogovorom ob njegovih delih. Pomagamo si z odprtimi vprašanji kot npr. »Kaj si narisal?«, »Koga vse si narisal v svoji risbi? « ali »Kako se počutiš ko rišeš?« Pri pogovoru se izognimo vprašalnice zakaj kot npr. »Zakaj si to narisal?«. Nagovorjeni vprašanja z vprašalnico zakaj doživljajo obtoževalno, čeprav je naš ton govora prijazen. Pri aktivnem poslušanju otroka, ki govori o svojem delu hitro zaznamo ozadje likovnega dela. Na ta način spoznamo vzvode, ki so vzpodbudili otroka k delu. Poglejmo si še nekaj odprtih odzivov na otrokovo likovno delo kot npr. »Vidim, da si narisal veliko akcije. Me lahko vodiš po tvoji risbi?« ali »Zelo zanimivo si prikazal bitko. Kako se počutijo liki v tej zgodbi?«.

Kot starši postavimo jasne meje o tem, kje naj tovrstne risbe nastajajo kot npr. v vrtcu, šoli in doma ali zgolj v domačem okolju. Pomembno je da za otroke ostaja domače okolje varen prostor, kjer otrok izrazi vse notranje stiske, tudi v risbi. V kolikor začutimo kot starši nemoč pri pogovoru z otrokom o njegovem delu, se lahko obrnemo tudi na institucije kot so šolska svetovalna služba, ali svetovalni centri za otroke in mladostnike. V teh primerih opravi razgovor z otrokom strokovnjak, ter skupaj z njim spregovori o njegovih delih in občutkih.

Če povzamemo, risbe otrok odražajo lastno raziskovanje sveta, med katere sodi tudi nasilje in tesnoba, ki pa ne pomenita nujno tudi težav. Starši s ustreznim odzivom spoznamo bolje lastnega otroka, z pogovorom okrepimo odnos z njim ter vzpostavimo prostor za razumevanje, medsebojno spoštovanje in čustveno varnost. Likovna dela je zato pomembno videti kot priložnost za pogovor, povezovanje in podporo otrokovega razvoja.

Reference:

• Gaskill, R. L., & Perry, B. D. (2014). Treatment of complex trauma in young children. Guilford Press.
• Goldstein, J. (1998). Why we watch: The attractions of violent entertainment. Oxford University Press.
• Itichenko, O., & Masteruk, D. (2023). Color in the art-productive activity of preschool children. Educological Discourse, 2(41). https://doi.org/10.28925/2312-5829.2023.22
• Kellogg, R. (1970). Analyzing children’s art. Mayfield.
• Landreth, G. L. (2012). Play therapy: The art of the relationship. Routledge.
• Malchiodi, C. A. (2012). Art therapy and child development. Guilford Press.
• Sasaki, H. (2016). Object–color associations in preschool children’s drawings. Current Psychology, 35, 410–413. https://doi.org/10.1007/s12144-015-9308-z
• Gerlovič, A., & Gregorač, I. (1968). Likovni pouk otrok (str. 260). Mladinska knjiga.