Domače naloge so že desetletja ena najpogosteje obravnavanih tem v vzgoji in izobraževanju. Starši se pogosto znajdemo med dvema skrajnostma: na eni strani želimo otroku pomagati do uspeha, na drugi strani pa vemo, da mora razviti samostojnost in odgovornost. V sodobnem starševstvu se zato vedno znova sprašujemo: ali naj otroku pomagamo pri domači nalogi, koliko in na kakšen način? Ključno izhodišče ostaja preprosto – otroka spodbujamo, podpiramo in opolnomočimo, domače naloge pa ne delamo namesto njega.
Domače naloge in učni učinki
Najprej se moramo vprašati, kakšen je namen domače naloge? Namen naloge je utrjevanje usvojenega znanja, ponavljanje težjih vsebin ter poglabljanje razumevanja, in vse to vedno z jasnim ciljem. Če je naloga zgolj rutinska in brez razlage, zakaj jo otrok opravlja, njen učinek hitro zbledi.
Raziskave kažejo, da domače naloge same po sebi niso čudežno sredstvo za boljši učni uspeh, vendar imajo lahko pomemben učinek, če so smiselno zasnovane. John Hattie je v delu Visible Learning (2009, 2013) analiziral izsledke več kot 900 metaanaliz, ki so zajele več deset tisoč raziskav in več sto tisoč učencev, ter ugotovil, da imajo domače naloge srednji vpliv na učenčevo uspešnost. Ključno pa je, da so povezane z namenom in cilji učenja ter da jih učenec razume kot smiselne. Novak (2017) dodatno poudarja, da je domača naloga neposredno povezana s poukom in jo učenec praviloma opravlja samostojno po rednem šolskem delu. Raziskava TIMSS (2007) je pokazala, da večja količina domačih nalog ali daljši čas reševanja ne vodita nujno k boljšim rezultatom. To potrjuje, da je kakovost domače naloge pomembnejša od količine.
Domača naloga kot del učnega procesa v šoli
Domača naloga ni dodatek pouku, temveč del pouka. Učni načrt za matematiko (2011) jo opredeljuje kot sredstvo za razvijanje delovnih navad, vztrajnosti, natančnosti in kritičnosti. Kot smo že pisali v članku o vztrajnosti in samoregulaciji učenja pri otroku, ima tudi domača naloga pomemben učinek na to, kako se otrok uči učiti. Učenec se ob domači nalogi uči načrtovati delo, slediti navodilom, uporabljati različne vire ter oblikovati lastno učno metodo.
Pregled domače naloge
Posebno pomemben element je pregled domače naloge. Če naloga ni pregledana, izgubi svojo motivacijsko vrednost. Povratna informacija, ki jo otrok dobi ob domači nalogi, naj ne bo usmerjena le v pravilnost rešitev, temveč tudi v strategije reševanja. Učenec naj razume, kako je do rešitve prišel.
Koliko domače naloge je dovolj?
Velika količina domačih nalog je pogosto vir napetosti doma. Novak (2017) navaja okvirna priporočila:
- 6 – 7 let – do 20 minut dnevno,
- 7 – 9 let – do 30 minut dnevno,
- 9 – 10 let – do 40 minut dnevno.
Ob tem opozarja, da skupni čas šolskega dela (šola + domače delo) ne sme presegati delovnika odraslega človeka. Otroci potrebujejo tudi čas za igro, počitek in razvoj socialnih veščin. Preobremenjenost vodi v odpor, ne v večjo uspešnost.
Vloga staršev: podpora brez delanja namesto otroka
V sodobnem starševstvu se vse bolj poudarja, da domača naloga ni primarno odgovornost staršev, temveč otroka in šole. Gabi Čačinovič Vogrinčič opozarja, da se starši pogosto preveč vpletamo v šolsko delo otrok, kar je tudi posledica prenosa odgovornosti iz šole v dom (v Holcar Brunauer, Kregar in Novak, 2019). Če dom postane glavno prizorišče poučevanja, otrok izgubi dragoceno izkušnjo učenja v šoli. Starši zato predvsem spodbujamo, podpirajmo in opogumljajmo otroka pri domačem delu, nikakor pa naj naloge ne opravljajmo namesto njega.
Učni prostor in postopno osamosvajanje
Pomembna je organizacija opravljanja domačih nalog. Otroci potrebujejo rutino po prihodu iz šole, jasen čas za učenje in primeren prostor. Novak (2017) predlaga tudi uporabo posebnega zvezka ali beležke za domače naloge, kjer učenec vodi evidenco nalog in prejema povratne informacije.
Mlajši otroci potrebujejo več usmerjanja, vendar pri tem starši postopno zmanjšujemo svoj nadzor. Srednješolci pogosto potrebujejo pomoč pri organizaciji časa, ne pa pri vsebini naloge. Otrok naj ima miren, urejen kotiček z dovolj svetlobe in prostora za delo. Prostor naj bo prijeten in spodbuden, saj okolje pomembno vpliva na motivacijo.
Posebej pomembno je, da starši ne dajejo neposrednih odgovorov, temveč postavljajo vprašanja, ki vodijo k razmišljanju: »Kako si se tega lotil/a?«, »Kaj si v šoli izvedel/a o tem?«, »Kaj je naslednji korak?« Tako otrok razvija samostojnost in občutek kompetentnosti.
Kaj storiti ob »pozabljenih« nalogah?
Ko otrok domače naloge ne opravi ali jo pogosto »pozabi«, je prvi hiter odziv staršev opominjanje, »pridiga«, včasih celo to, da nalogo dokončamo namesto njega, in sicer samo zato, da bi se izognili neprijetnostim v šoli. Vendar Novak (2017) opozarja, da je v takih primerih najprej treba poiskati vzrok. Kot starši si lahko zastavimo nekaj ključnih vprašanj: Ali otrok razume navodila? Ali ve, kaj je cilj naloge? Ali vidi smisel v tem, kar dela? Ali ga morda ovira utrujenost, slaba organizacija ali stiska, o kateri ne govori?
Otroci domače naloge pogosto ne opravijo ne zato, ker bi bili »leni«, temveč ker ne razumejo njenega pomena ali se počutijo neuspešne. Če naloga zanje nima jasnega cilja, jo doživljajo kot nepomembno obveznost. Takrat je naša vloga predvsem pogovor: mirno raziskati, kaj se dogaja, in jim pomagati razmišljati o tem, kako bi se lahko naloge lotili drugače.
Ob tem pa je za razvoj odgovornosti ključno tudi, da kot starši sprejmemo, da so domače naloge otrokova odgovornost. Če naloge ne opravi, naj se sam v šoli sooči s posledico. Takšna posledica seveda ni kazen, ampak dogovor z učiteljem, kako in kdaj lahko odpravi to napako. Ko vedno znova rešujemo situacije v zadnjem trenutku, na primer pišemo opravičila, nosimo pozabljene zvezke v šolo ali skupaj ob desetih zvečer dokončujemo projekt, otroku sporočamo, da bomo odgovornost prevzeli mi. S tem mu nehote odvzemamo priložnost, da razvije občutek dolžnosti in notranje motivacije.
Sodobno starševstvo pomeni tudi zaupanje v otrokov razvoj. Včasih je težko gledati, kako otrok prejme opomin ali slabšo oceno, vendar so prav te izkušnje pogosto najmočnejši učitelji. Težja je tista pot, kjer otrok sam nosi posledice svojih odločitev. Prav ta pot je pogosto najboljši temelj za zrelost, samostojnost in dolgoročno odgovorno vedenje. Naša naloga ni, da odstranimo vse ovire, temveč da stojimo ob strani, ko se otrok uči, kako jih premagovati.
Domača naloga kot most med šolo in domom
Domača naloga ni bojno polje med starši in otroki, temveč priložnost za učenje življenjskih veščin. Ko starši ustvarijo podporno okolje, postavijo jasna pričakovanja in obenem dovolijo otroku, da prevzame odgovornost, domača naloga postane most med šolo in domom. V sodobnem starševstvu ne gre za prikazovanje popolnosti ali za brezhibno izpolnjene zvezke, temveč za proces učenja, v katerem otrok raste v samostojnega, odgovornega in samozavestnega posameznika.
Viri in literatura:
- Hattie, J. (2009). Visible learning. Routledge.
- Holcar Brunauer, A., Kregar, S., Novak, L. (2019). Pogovor z učenci – Živimo šolo prihodnosti. Vzgoja in izobraževanje, 2–3, 22–25. Zavod RS za šolstvo.
- Novak, L. (2017). Domača naloga – zakaj, koliko, kako jo pregledati, kaj narediti s »pozabljenimi nalogami«? Razredni pouk, 19(2), 5–6. Zavod RS za šolstvo.
- Clandfield, L., Prodromou, L. (2009). Premagovanje težav v razredu. Ljubljana: Rokus Klett.
- Čagran, B. (1993). Učinkovitost nekonvencionalne prakse domačih nalog. Sodobna
- pedagogika, 44 (5/6), 246–257.
- Svetlik, K. idr. (2007). Naravoslovni dosežki Slovenije v raziskavi Timss 2007. Ljubljana:
- Učni načrt (2011): Program osnovnošolskega izobraževanja – matematika. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo.
