Digitalno okolje danes predstavlja enega osrednjih razvojnih prostorov otroštva. Otroci se v njem učijo, komunicirajo, oblikujejo samopodobo in preživljajo prosti čas. Internet zanje ni zgolj orodje, temveč socialno okolje, v katerem potekajo enaki psihološki procesi kot v šoli ali med vrstniki: primerjanje, pripadnost, izključenost, dokazovanje in oblikovanje identitete. Zato vprašanje varnosti na spletu ni tehnično vprašanje uporabe naprav, temveč razvojno vprašanje odraščanja.
Evropske smernice za zaščito mladoletnikov poudarjajo zmanjševanje izpostavljenosti zasvojenostnim mehanizmom, spletnemu nasilju, škodljivim vsebinam in neželenim stikom. Vendar raziskave dosledno kažejo, da zakonodaja in tehnološke rešitve ne morejo nadomestiti starševske vloge. Najpomembnejši zaščitni dejavnik ostaja odnos med otrokom in staršem ter kompetentno vodenje otroka v »digitalnem svetu«.
Izhodišče razmišljanja zato ni vprašanje, ali naj otrok uporablja internet, temveč kako ga uporablja. Kadar se namesto prepovedovanja osredotočimo na namen uporabe, jasneje vidimo tudi koristi tehnologije in lahko hkrati zmanjšujemo tveganja (OECD, 2024; WHO, 2023).
Koliko časa otroci dejansko preživijo na zaslonih?
Priporočila pediatrov so razmeroma usklajena: otroci do približno drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom; med drugim in petim letom manj kot eno uro dnevno ob prisotnosti staršev; med šestim in devetim letom približno eno uro dnevno; med desetim in dvanajstim letom uro in pol; v adolescenci največ dve uri prostega časa na dan (Safe.si, 2021; Spreitzer idr., 2021).
Ko priporočila primerjamo z realnostjo, se pokaže velik razkorak. Zelo malo uporablja le približno 2 % učencev petega razreda osnovne šole, v sedmem razredu manj kot 1 %, v srednji šoli približno 1,2 % (Jokić idr., 2022; deSHAME, 2022). Pri starejših otrocih se uporaba izrazito poveča. Skoraj polovica učencev sedmega razreda uporablja digitalne naprave več kot tri ure dnevno, približno 45 % mladih na internetu preživi od tri do pet ur dnevno, več kot desetina pa več kot osem ur (Jokić idr., 2022).
Posebej pomemben je podatek za mlajše osnovnošolce: povezava med uporabo zaslonov in psihološkimi težavami je najmočnejša prav pri njih. Daljša uporaba je povezana z višjo stopnjo anksioznosti in depresivnosti. Zgodnje osnovnošolsko obdobje zato predstavlja ključno razvojno okno za oblikovanje digitalnih navad.
Zakaj zasloni otroka tako pritegnejo?
Digitalne platforme niso nevtralne. Zasnovane so na principih nagrajevanja: kratki videi, neskončno pomikanje in obvestila sprožajo dopaminski odziv in pogojeno vračanje. Otrok zato ne razvija samokontrole, temveč se prilagaja sistemu nagrad. Odrasel torej izbira uporabo, otrok pa nanjo reagira. Prav zato omejitve brez razlage ne delujejo. Otrok se nauči skrivanja, ne samouravnavanja. Razumevanje mehanizmov postane pomembnejše od nadzora.
Najpogostejša tveganja digitalnega okolja
Dolgotrajna uporaba je povezana s slabšim počutjem, osamljenostjo in nižjim zadovoljstvom s sabo. Gre za krožni proces: slabše počutje poveča uporabo, uporaba dodatno poslabša počutje. Spletno nasilje je posebej obremenjujoče, ker nima časovne omejitve. Skoraj polovica mladih ga prepoznava kot velik problem, vendar pomoč staršev poišče le približno desetina srednješolcev (Jokić idr., 2022).
Izpostavljenost spolnim vsebinam je prav tako pogosta. Približno četrtina otrok je bila že izpostavljena spolnim vsebinam, mnogi prejemajo ali pošiljajo seksualna sporočila. Otroci tveganje pogosto doživijo kot odnos ali igro, ne kot nevarnost.
Odnos kot glavni zaščitni dejavnik
Raziskave jasno kažejo: nadzor sam po sebi ne ščiti otroka, ščiti ga odnos. Otroci se na tveganja odzivajo varneje, kadar starši uporabljajo aktivno razlago, pogovor ter skupno raziskovanje. Otrok mora razumeti, kako delujejo algoritmi, zakaj so vsebine privlačne in kako prepoznati manipulacijo. Staršem se priporoča redno skupno spremljanje vsebin na portalih www.otroci.safe.si in www.safe.si, saj skupna uporaba digitalnih vsebin dokazano izboljšuje digitalno pismenost in zmanjšuje tveganja.
Kako postaviti učinkovita pravila?
Pravila so učinkovita le, če so jasna, stalna in smiselna. Pravila imajo večji učinek, ko nastanejo z dogovorom in jih otrok razume kot skupni standard. Zajemati morajo štiri področja: čas, prostor, vsebino in komunikacijo. Telefon ponoči ne spada v otroško sobo. Zasloni ne sodijo k obrokom. Uporaba družbenih omrežij pa naj sledi starostnim omejitvam. Raziskave kažejo, da je zmerna uporaba (do približno dveh ur dnevno) povezana z boljšim psihološkim počutjem otroka.
Pogovor o nevarnih vsebinah
Otroci se s pornografijo srečajo bistveno prej, kot starši pričakujejo. Če razlage ni doma, jo otroci poiščejo na spletu. Odprto in nevtralno razlaganje zmanjšuje možnosti, da se bo otrok skrival ob raziskovanju vsebin na spletu, moraliziranje pa to možnost povečuje. Pogovor naj vključuje teme:
- zasebnosti telesa,
- manipulacijo podob,
- pritisk vrstnikov,
- pošiljanje fotografij.
Kot iztočnice za pogovor z otrokom o varnem spletu lahko uporabimo spodnje trditve.
Internet je lahko odličen prostor za učenje, igro in druženje, vendar le takrat, ko ga uporabljamo premišljeno. Ta pravila ti pomagajo zaščititi sebe, svoje podatke in svoje počutje.
1. Prijatelje na spletu izbiraj previdno.
Ne sprejemaj prošenj neznanih oseb. Če te kdo zmoti ali se ti zdi sumljiv, ga takoj blokiraj.
2. Geslo je skrivnost.
Svojega gesla ne zaupaj nikomur, razen staršem ali skrbnikom, če je to dogovorjeno.
3. Kar objaviš, ostane.
Fotografije, komentarji in videi lahko na internetu ostanejo za vedno. Pred objavo vedno premisli.
4. Če te nekdo nadleguje, nisi ti kriv/a.
O tem se pogovori z odraslim, ki mu zaupaš. Nikoli ne ostani sam/a s težavo.
5. Takoj povej odraslemu, če te kdo prosi za neprimerno vsebino.
To velja za fotografije, videe ali skrivnosti.
6. Po uporabi se odjavi.
Na javnih ali šolskih računalnikih se vedno odjavi iz računov.
7. Klikaj previdno.
Ne odpiraj sumljivih povezav in priponk, saj lahko vsebujejo viruse ali prevare.
8. Ljudje na spletu niso vedno to, za kar se predstavljajo.
Vedno preveri, s kom se pogovarjaš.
9. Ne deli osebnih podatkov.
Naslov, telefonska številka, šola, urnik ali lokacija niso za neznance.
10. Spletnih znancev ne srečuj brez vednosti staršev.
Če se kdaj srečanje dogovori, mora biti prisoten odrasel.
11. Na žaljiva ali grozilna sporočila ne odgovarjaj.
Sporočilo shrani in ga pokaži staršem ali učitelju.
12. Če je žrtev tvoj prijatelj, pomagaj.
Nadlegovanje prijavi odraslim – molk pomaga nasilju.
13. Upoštevaj starostne omejitve.
Nekatere strani niso primerne za otroke in lahko škodujejo tvojemu počutju.14. Shrani dokaze.
Sporočila, slike ali komentarje, ki te prizadenejo, fotografiraj ali shrani.
Za mlajše šolske otroke, pa lahko te iztočnice tudi prilagodimo:
 | Internet je kot igrišče. Na njem se lahko igramo in učimo, a vedno skupaj z odraslim. Na spletu sem samo skupaj z odraslo osebo. Telefon, tablico ali računalnik uporabljam, ko starš ali učitelj ve, kaj delam. |
 | Neznancem ne odgovarjam. Če mi piše nekdo, ki ga ne poznam, takoj pokažem odraslemu. |
 | Skrivnosti ostanejo doma. Svojega imena, naslova, šole in slik ne pošiljam drugim. |
 | Če me kaj prestraši, takoj povem. Nisem kriv/a. Odrasli mi pomagajo. |
 | Preden kliknem, vprašam. Ne pritiskam na gumbe in povezave brez dovoljenja. |
 | Geslo je kot zobna ščetka. Je samo moje in od staršev (ki mi pomagajo) in ne dam ga nikomur. |
Kako ravnati?
Prva reakcija starša določi prihodnje zaupanje. Če sledi kazen ali odvzem telefona, otrok naslednjič molči. Učinkovit odziv starša zato vključuje: umiritev, poslušanje, priznanje občutkov, skupno rešitev in šele nato posledice. Otrok mora dobiti občutek, da starš rešuje problem, in ne kaznuje otrokove stiske.
Preverjanje starosti in tehnične omejitve zmanjšujejo izpostavljenost, ne pa tudi ranljivosti, saj otrok lahko uporablja tuje račune. Zato je pomembno, da smo starši zgled. Otroci posnemajo vedenje. Več kot 70 % otrok doživlja, da starši prekinjajo stik zaradi lastne uporabe telefona (Jokić idr., 2022). Če starš zahteva omejitve, sam pa jih ne upošteva, otrok pravilo razume kot prisilo, ne kot skrb. Digitalna vzgoja se zato začne pri odraslem.
Koliko je torej dovolj?
Dovolj je uporaba, ki ne moti spanja, odnosov, razpoloženja in koncentracije. Preveč je takrat, ko zaslon nadomesti življenje. Ravnotežje med dejavnostmi v živo in digitalnimi dejavnostmi spremeni tehnologijo iz vira pritiska v prostor ustvarjalnosti. Digitalni svet je trajni del otroštva. Odstraniti ga ni mogoče, otroka pa je mogoče naučiti živeti v njem. Največ zaščite zagotavljajo odnos, pogovor, zgled in postopno učenje samouravnavanja. Cilj vzgoje je vzgojiti otroka, ki internet razume.
Viri in literatura:
- Centar za nestalu i zlostavljanu djecu. (2025). Korištenje digitalnih tehnologija kod djece i mladih – pregled recentnih istraživanja u Hrvatskoj. Osijek: Centar za nestalu i zlostavljanu djecu.
- Jokić, B., Ristić Dedić, Z., Šimon, J. (2022). U potrazi za mjerom između školskog igrališta i TikToka: Perspektive djece i mladih o korištenju digitalnih tehnologija. Zagreb: Institut za društvena istraživanja.
- OECD. (2024). Digital well-being and youth. Paris: Organisation for Economic Co-operation and Development.
- Safe.si. (2021). Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Ljubljana: Safe.si – Center za varnejši internet.
- Vintar Spreitzer, M., Baš, D., Radšel, A., Anderluh, M., Vreča, M., Reš, Š., Selak, Š., Hudoklin, M., Osredkar, D. (2024). Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih: priročnik za strokovnjake (3. ponatis, str. 53). Nacionalni inštitut za javno zdravje. Dostopno na: https://online.pubhtml5.com/agha/giyr/#p=1
- WHO. (2023). Adolescent mental health and screen use. Geneva: World Health Organization.
- Puschner , M. (2025). Vzgoja za internet za starše otrok, starih od 0 do 10 let. Dostopno na: https://safe.si/gradiva/gradiva-za-starse/vzgoja-za-internet-za-starse-otrok-starih-od-0-do-10-let
- Podcast: Marko Puschner, Varnost otrok na internetu. Dostopno na: https://podcasti.si/minimellows/ep/23-marko-puschner-varnost-otrok-na-internetu/
