Kako z otrokom govoriti o ocenah?

Kot starši si vsi želimo, da bi se naši otroci v šoli dobro počutili, razvijali svoje sposobnosti in dosegali uspehe. Pogosto pa se ujamemo v vsakdanjo rutino vprašanj, kot so »Kako je bilo v šoli?«, »Koliko si dobil?« ali »Zakaj nisi povedal prej?«. Čeprav so ta vprašanja dobronamerna, lahko nehote povečujejo otrokovo stisko in pritisk, povezan s šolo in ocenami. Način, kako mi starši govorimo z otrokom o šoli, učenju in ocenah, namreč pomembno vpliva na njegov odnos do učenja, samopodobo in občutek varnosti.

Zakaj je naš način pogovarjanja tako pomemben?

Komunikacija ni le izmenjava besed, temveč odsev našega notranjega stanja. Staro komunikacijsko načelo pravi, da komunikacije ne moremo spremeniti, dokler ne spremenimo sebe. To pomeni, da moramo starši najprej ozavestiti lastne odzive, strahove in pričakovanja, ki jih imamo v povezavi s šolo. Pogosto se v pogovorih z otrokom aktivirajo naše lastne šolske izkušnje, spomini na uspehe ali neuspehe ter prepričanja o tem, kaj pomeni »biti dober učenec«.

Otroci zelo natančno zaznavajo naš ton glasu, izraz na obrazu in govorico telesa. Raziskave komunikacije kažejo, da ima vsebina besed najmanjši vpliv, medtem ko govorica telesa in glas nosita večino sporočila. Zato ni vseeno, ali otroka vprašamo po oceni z napetim glasom ali z iskrenim zanimanjem.

Namesto da se osredotočamo zgolj na ocene, lahko vsak dan otroku zastavimo vprašanja, ki krepijo odnos in pogovor. Vprašanja, kot so: »Kaj te je danes nasmejalo?«, »Kaj je bilo danes najtežje?« ali »Na kaj si danes ponosen?«, otroku sporočajo, da nas zanima njegovo doživljanje, ne le rezultat (Novak, 2025). Takšni pogovori krepijo zaupanje. Otrok se bo lažje odprl tudi ob težavah, če bo vedel, da ga ne bomo takoj ocenjevali ali kritizirali, temveč poslušali.

Ko pa pridejo ocene …

Ocene so del šolskega sistema in jih ne moremo prezreti. Pomembno pa je, kako jih razumemo in kako o njih govorimo. Ocenjevanje ima več funkcij: motivacijsko, usmerjevalno, selekcijsko in informativno (Marentič Požarnik, 2020, v Novak, 2025). Težava nastane, ko ocena postane merilo otrokove vrednosti. Kot starši se lahko vprašamo: kaj otroku sporočamo, ko ob slabi oceni najprej izrazimo razočaranje ali jezo? Otrok lahko to razume kot sporočilo, da je ljubljen le, kadar je uspešen. Novak (2025) opozarja, da bi morala ocena otroku dati prostor za razvoj, ne pa ga omejevati ali prestrašiti. S tem otroka učimo, da je učenje proces in da napake niso konec sveta.

V stresnih situacijah pogosto reagiramo spontano. Izjave, kot so »Saj sem ti rekla, da se moraš učiti« ali »Ne izmišljuj si«, so pogoste, a zapirajo pogovor. Takšni odzivi otroku sporočajo, da njegova čustva niso pomembna ali da pretirava.

Razumevanje otrokovih čustev

Premišljeni odzivi pa temeljijo na poslušanju in parafraziranju. Če otrok reče: »Jutri pišemo test, jaz pa nič ne znam«, lahko mi starši odgovorimo: »Vidim, da te je strah, ker se bojiš, da ne znaš dovolj.« Takšen odziv otroku pomaga ubesediti čustva in zmanjšuje notranjo napetost.

Vsako otrokovo čustvo nosi sporočilo o tem, kaj potrebuje. Strah pomeni potrebo po varnosti, jeza potrebo po spremembi, žalost potrebo po tolažbi, ko otrok reče, da ga boli trebuh ali da noče v šolo, je to lahko znak notranje stiske, in ne (le) izgovor. Kot starši imamo pomembno vlogo, da otrokova čustva prepoznamo in jih ne zmanjšujemo z izjavami, kot so »Saj ni nič takega« ali »Ko sem jaz bil v šoli …«. Otrok ne potrebuje primerjave, temveč občutek, da ga jemljemo resno.

Kaj rečemo kot starši, ko otrok dobi različne ocene?

Naš odziv na ocene, ki jih v šoli dobi otrok, ima ključen pomen. Otrok si namreč ne zapomni toliko ocene kot občutek, ki ga doživi ob pogovoru z nami. Spodaj je navedenih nekaj primerov izjav, ki jih lahko starši uporabimo oz. poskusimo uporabiti v pogovoru z otrokom ob različnih ocenah. Predvsem z namenom, da ohranjamo odnos, spodbujamo učenje in krepimo občutek lastne vrednosti.

Sporočilo, ki ga želimo prenesti otroku, naj bo: »Pomembno je, da vidiš svoj napredek, ne da se primerjaš z drugimi. Napredek šteje.«

Sporočilo, ki ga želimo prenesti otroku, naj bo: »Vreden sem tudi takrat, ko mi ne uspe. Napake so del učenja.«

Sporočilo, ki ga želimo prenesti otroku, naj bo: »Pomemben je trud in veselje ob uspehu, ne pritisk, da moram biti vedno popoln.«

Ocene niso pomembnejše od otroka

Otroci si ne zapomnijo vseh ocen, si pa zelo dobro zapomnijo ali smo jim verjeli, ali smo jih poslušali, ali smo jih sprejeli tudi takrat, ko jim ni šlo. Naš način govora lahko oceno spremeni v grožnjo ali pa v priložnost za učenje.  Pohvala ima velik vpliv na otrokovo motivacijo, vendar le, če je iskrena in konkretna. Smiselna pohvala je usmerjena v trud, proces in napredek, ne le v oceno. Namesto »Bravo, dobil si pet«, lahko rečemo: »Vidim, da si se res potrudil in vztrajal.«

Pomembno je tudi razmerje med pozitivnimi in negativnimi sporočili. Otroci potrebujejo bistveno več spodbud kot kritik, da se počutijo varne in sprejete. Pohvalimo lahko tudi napake, saj so del učenja in priložnost za rast.

Šolske ocene so del poti, vendar niso njen cilj. Način, kako starši govorimo z otrokom o šoli, oblikuje njegov pogled nase in na svet. Podporna, spoštljiva in čustveno odzivna komunikacija krepi odnos in daje otroku občutek, da je vreden,  ne zaradi ocen, temveč zato, ker je to, kar je.

Ko se vprašamo, kako ravnati naslednjič, se vedno znova vračamo k osnovam. Otroci potrebujejo občutek varnosti in vednost, da so sprejeti tudi takrat, ko jim ne gre. Potrebujejo naš čas, pozornost, spodbudne besede in mirno prisotnost, ki jim sporoča, da jih vidimo, slišimo in da verjamemo vanje. Prav v drobnih vsakodnevnih odzivih, v objemu, poslušanju, pohvali truda in pripravljenosti stati ob otroku, ko dela majhne korake naprej, gradimo temelje njegove samozavesti in učenja. In to je moč, ki jo imamo starši vsak dan znova v svojih rokah. Pomembno je, da otrokovo delo in trud opazimo veliko prej, ne šele v času ocenjevanja in ocen, saj se odnos do učenja gradi vsak dan.

Viri in literatura:

1. Boekartes, M.  (2013). Motivacija in čustva imajo ključno vlogo pri učenju. V: Durmont, H. in sod. (ur). O naravi učenja. Uporaba raziskav za navdih prakse, str. 83–99. OECD, Centre for Educational Research and Innovation. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
2. Borovinšek, J. (1997): Komunikacija in interakcija v učni skupini s poudarkom na reševanju konfliktne situacije. Sodobna pedagogika,7/8, 427-431.
3. Devjak, T., Novak, N., & Lepičnik-Vodopivec, J. (2009). Kakovostna interakcija in komunikacija. V Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia (str. 189–207). Pedagoška fakulteta. Marentič – Požarnik, B., Plut, L. (1980): Kakšno vprašanje takšen odgovor?: Priročnik o pedagoško psiholoških ostnovah zastavljanja kvalitetnih vprašanj pri pouku. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
4. Marentič Požarnik, B. (2012). Psihologija učenja in pouka: temeljna spoznanja in primeri iz prakse. Ljubljana: DZS.
5. Marentič Požarnik, B. (2013). Kaj res deluje? Moč različnih vplivov na učenje učencev in učiteljev. Prispevek predstavljen na posvetu v okviru projekta ZRSŠ »Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja« Brdo, 6. 6. 2013.
6. Novak, N. (2009). Stališča razrednih učiteljev o verbalni komunikaciji v prvem in drugem triletju osnovne šole. Magistrsko delo. Ljubljana. Pedagoška fakulteta. 
7. Novak, N. (2025). Komunikacija v izobraževanju: osnove izgubljene v času in prostoru«. Maribor. Sociloška spoznanja.