Opisno ocenjevanje je oblika ocenjevanja, pri kateri je z besedami izražen učenčev dosežek. V opisni oceni je izraženo, kaj učenec zna in obvlada, česa morebiti še ne obvlada in kaj mora še narediti, da bo morebitne pomanjkljivosti odpravil (Razdevšek Pučko, 1999).
Opisno ocenjevanje temelji na besednem opisu učenčevega znanja, napredka in dosežkov glede na učne cilje in standarde znanja. Njegov namen ni primerjanje otrok med seboj, temveč spremljanje posameznikovega napredka in usmerjanje nadaljnjega učenja. Tak način ocenjevanja je posebej primeren za začetek šolanja, ko otroci šele vstopajo v šolski sistem in postopoma razvijajo odnos do učenja, dela in lastnih dosežkov.
Opisna ocena je strokoven zapis o otrokovem učenju in napredku. Ne pove le, kaj otrok zna, ampak tudi, kako se uči, kje napreduje in kje potrebuje še pomoč. Temelji na standardih, zapisanih v učnem načrtu in na vnaprej dogovorjenih kriterijih ocenjevanja, zato otrok ni ocenjen »po občutku«, ampak glede na to, kaj je v določenem razredu pričakovano.
Učitelj otroka med učenjem sproti spremlja in mu daje povratne informacije, ki mu pomagajo izboljševati delo. Te sprotne povratne informacije še niso ocena.
V opisni oceni so zajeti:
- učenčevi dosežki na posameznih področjih znanja,
- raven razumevanja in uporabe znanja,
- napredek v primerjavi s prejšnjim obdobjem,
- usmeritve za nadaljnje učenje in izboljšave.
Takšna povratna informacija omogoča učencu in staršem boljši vpogled v otrokovo znanje in učenje, hkrati pa učitelju nudi osnovo za nadaljnje načrtovanje pouka.
Namen in prednosti opisnega ocenjevanja
Ena izmed ključnih prednosti opisnega ocenjevanja je, da je usmerjeno v proces učenja, ne zgolj v končni rezultat. Učitelj pri tem sproti spremlja učenčevo delo, mu daje povratne informacije in ga spodbuja k napredku. S tem se krepi otrokovo zavedanje, da se znanje gradi postopoma.
Razdevšek Pučko (2008) poudarja, da ima opisno ocenjevanje pomembno razvojno in motivacijsko vlogo. Z ustreznimi povratnimi informacijami učitelj:
- spodbuja pozitivno učno samopodobo,
- krepi notranjo motivacijo,
- otroku pomaga razumeti, da so napake del učenja,
- omogoča oblikovanje realnih in dosegljivih ciljev.
Opisno ocenjevanje vključuje vrednotenje različnih vrst znanja in spretnosti, ki jih učenec pokaže preko pisnih ali ustnih odgovorov ter tudi praktičnih, gibalnih, glasbenih, likovnih in drugih dosežkov.
Kako poteka opisno ocenjevanje v prvem in drugem razredu?
V prvem in drugem razredu osnovne šole se znanje ocenjuje opisno pri vseh predmetih. Ocenjevanje poteka v skladu s Pravilnikom o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli in je razdeljeno v dve ocenjevalni obdobji: prvo od septembra do januarja in drugo od januarja do junija.
Učitelj na začetku šolskega leta pripravi načrt ocenjevanja znanja, v katerem opredeli standarde znanja, ki jih bo ocenjeval, kriterije ocenjevanja, po katerih bo vrednotil znanje, načine ocenjevanja ter okvirni časovni razpored. Med učenjem učence podpira pri doseganju teh standardov, jih sproti spremlja in jim daje povratne informacije. Ko pride čas ocenjevanja, učitelj z učenci ponovno pregleda kriterije ocenjevanja. Po ocenjevanju pod izdelek in v redovalnico zapiše opis dosežka posameznega otroka. Otrok dobi toliko opisov dosežkov, koliko ocenjevanje je učitelj izvedel. Ob polletju in na koncu šolskega leta pa iz teh zapisov oblikuje povzetek – opisno oceno. Postopek opisnega ocenjevanja prikazuje spodnji prikaz:
Učitelj spremlja učenčev napredek skozi:
- pogovor,
- opazovanje pri dejavnostih,
- igro,
- delo po postajah,
- praktične naloge,
- občasno tudi pisne izdelke.
Večina ocenjevanj ni pisnih, temveč poteka v učnih situacijah, podobno kot samo učenje. Učitelj pred ocenjevanjem učence seznani s kriteriji ocenjevanja ter jih tako postopoma navaja na odgovornost za lastno učenje.
| Kaj sodi v opisno oceno? Opisna ocena ni številka, ampak z besedo razloženo otrokovo znanje, napredek in način učenja. Temelji na učnem načrtu in vnaprej dogovorjenih standardih znanja. Učitelj opisuje, kaj otrok že zmore, kako razume vsebine in koncepte, kje je napredoval in na katerih področjih še potrebuje pomoč. Gre za celostno sliko otroka, ne le za en preizkus znanja. Opisna ocena je individualna in prilagojena vsakemu otroku. Ne gre za kopije ali vnaprej določene stavke, ampak za konkretne opise, kaj otrok zmore na različnih področjih. Poudarek je na nalogah in znanju, ne na otrokovi osebnosti. Namen opisne ocene ni kritika, ampak usmerjanje in pomoč pri napredku. Če ima otrok težave, so te zapisane: – jasno in konkretno, – spoštljivo in brez žaljenja, skupaj s predlogi, kako jih lahko izboljša. |
| Poglejmo primer opisa dosežka za učenko Tinko. Po ocenjevanju je učiteljica zapisala naslednji opis dosežka: »Tinka ustrezno razvrsti podatke. Podatke prikaže s prikazom, ki pa ga sama še ne zna izbrati. Zbrane podatke predstavi, uporabi osnovno besedišče.« Kako tak zapis razumeti? 1. Tinka zna podatke pravilno urediti (npr. razvrstiti, primerjati, ločiti pomembno od nepomembnega). To pomeni, da razume, kaj podatki pomenijo. 2. Tinka zna narediti tabelo, graf ali drug prikaz, če ji nekdo pove, katerega naj uporabi. Sama pa se še ne zna odločiti, ali je bolj primeren graf, tabela ali kaj drugega. POMEMBNO! To pomeni, da je postopek še v razvoju, ne pa da česa ne zna. 3. Tinka zna povedati, kaj je ugotovila, vendar uporablja preproste izraze. Sporočilo je razumljivo, a še ne zelo natančno ali bogato. |
| Kaj lahko starši iz opisne ocene razberemo? V opisni oceni so zapisani konkretni primeri otrokovega dela, ne splošne pohvale ali kritike. Učitelj ne piše “je priden” ali “je slab”, temveč na primer, da otrok zna reševati določene naloge, razložiti pojav, uporabiti strategije, ali pa da ima težave pri razumevanju. V opisni oceni torej povemo, česa otrok še ne zna, tudi za to, da bi se vrzeli v znanju čim prej in čim učinkoviteje odpravile. V primeru pomanjkljivosti v znanju je le to zapisano jasno, spoštljivo in z namenom, da jih lahko skupaj odpravljamo, pogosto tudi z namigi, kako otroku pomagati. Opisna ocena je orodje za učenje, ne le za vrednotenje. Pomaga: – otroku, da razume, kaj že zna in kaj mora še izboljšati, – staršem, da vidijo, kako lahko otroka doma podprejo, – učitelju, da poučevanje prilagaja potrebam otrok. Otroci so vključeni tudi v samovrednotenje, pri čemer se učijo razmišljati o svojem učenju. |
Pomen povratne informacije
Jedro vsakega in tudi opisnega ocenjevanja je kakovostna povratna informacija. Ta mora biti jasna, konkretna in usmerjena v napredek. Novak, Mršnik in Kogoj (2016) poudarjajo, da dobra povratna informacija odgovarja na tri ključna vprašanja:
- Kaj učenec že zna?
- Kaj še potrebuje za napredek?
- Kako lahko to doseže?
Takšna povratna informacija učencu pomaga razumeti svoje učenje, staršem pa omogoča, da otroka učinkoviteje podpremo doma.
Opisno ocenjevanje in vloga staršev
Za uspešno opisno ocenjevanje je nujno sodelovanje med učiteljem, učencem in starši. Starši so o otrokovem napredku obveščeni sproti:
- preko elektronske redovalnice,
- preko učenčevih izdelkov,
- na govorilnih urah.
Opisna ocena naj bo izhodišče za pogovor, ne pa razlog za skrb ali pritisk. Kadar je v opisu zapisano, da otrok še ne dosega pričakovanega znanja, to pomeni priložnost za podporo in skupno iskanje poti napredka, ne pa neuspeh.
| Kako naj starši opisno oceno uporabljamo? Opisna ocena je orodje za pogovor in podporo otroku. Pomaga razumeti, kje je otrok močan in kje potrebuje več vaje ali spodbude. Starši jo lahko skupaj z otrokom preberejo, preverijo, ali jo razumejo, in jo uporabijo kot izhodišče za spodbudo: Kaj ti gre dobro? Kaj bi še izboljšal? Kako ti lahko pomagamo? Namen opisne ocene ni primerjanje z drugimi. |
| Poglejmo še primer opisne ocene, ki jo je učenka Maša dobila ob koncu šolskega leta: Maša pozna in razume pojme v obravnavanih sklopih (Gibanje, Snovi, Živa bitja). Pojme uporabi tudi v opisovanju. Opazuje, napoveduje, utemeljuje, ustrezno razvršča, pri primerjanju ne opazi podrobnosti. Izvede preprosto raziskavo z vsemi koraki, zaključek tvori, če dobi podporna vprašanja. Kako tak zapis razumeti? Iz tega zapisa lahko starši razberemo, da Maša razume koncepte in ne dela “na pamet”. Ve, kaj pomenijo pojmi o gibanju, snoveh in živih bitjih, in jih zna tudi uporabljati, ko kaj razlaga. To pomeni, da ne le ponavlja, ampak tudi razmišlja o tem, kar se uči. Vidimo tudi, da Maša zna opazovati, sklepati in razvrščati, kar so pomembne miselne spretnosti. Edina šibkejša točka je, da pri primerjanju včasih ne opazi vseh podrobnosti; to pomeni, da vsebino razume, a še potrebuje vajo v bolj natančnem opazovanju in izražanju. Ko dela raziskave (poskuse, opazovanja), jih zna izvesti po vseh korakih, vendar pri zaključku še potrebuje vprašanja učitelja, da jo usmerijo. To pove, da je na dobri poti k samostojnemu razmišljanju, a še ni povsem suverena pri oblikovanju svojih sklepov. Staršem to daje jasno sliko, kje je otrok v procesu učenja in kje ji lahko pomagamo z dodatnim pogovorom in spodbudo. |
Zaključna opisna ocena in prehod na številčno ocenjevanje
zaključna opisna ocena zapisana v spričevalu za vsak predmet. Ta ocena povzema učenčeve dosežke glede na standarde znanja. Opisno ocenjevanje ima tudi pomembno vlogo pri postopnem prehodu na številčno ocenjevanje, ki se začne v tretjem razredu. Če je opisno ocenjevanje kakovostno izvedeno, je ta prehod za otroka manj stresen in bolj razumljiv (Razdevšek Pučko, 2008).
Sklenimo …
Da je opisna ocena res koristna, mora temeljiti na tem, kar otrok dejansko dela in pokaže med šolskim letom. Kot pravi Japelj Pavešič (2003), dobra opisna ocena nastane iz opisov dosežkov, tako da učitelj natančno ve, kaj otrok zna in kaj še razvija. Zato opisna ocena ni napisana na pamet ali po enem testu, ampak izhaja iz daljšega spremljanja otrokovega dela.
V opisni oceni so zapisani doseženi cilji oz. standardi znanja, pa tudi morebitne težave, vedno v primerjavi z otrokovim prejšnjim napredkom. Vključuje tudi konkretne usmeritve za naprej (Japelj Pavešič, 2003). Največja vrednost opisne ocene je v tem, da otroka usmerja in spodbuja pri učenju. Kot poudarja Marentič Požarnik (2000, 276): »Glavna prednost opisnega ocenjevanja je v dajanju dobrih povratnih informacij, ki konkretno usmerjajo učenčevo nadaljnje učenje in ga spodbujajo.« Opisna ocena torej ni samo poročilo o preteklosti, ampak pomoč za otrokovo prihodnje učenje in razvoj.
Opisno ocenjevanje znanja je pomemben del sodobnega pristopa k poučevanju in učenju v prvih letih šolanja. Otroku omogoča, da razvija pozitivno učno samopodobo, razume svoje učenje in napreduje v skladu s svojimi zmožnostmi. Staršem nudi jasne in razumljive informacije o otrokovem znanju, učitelju pa dragoceno orodje za načrtovanje pouka. Njegovo bistvo ni v oceni sami, temveč v učenju, razvoju in podpori otroku na začetku njegove šolske poti.
Literatura:
- Japelj Pavešič, B. idr. (2003). Medsebojna povezanost standardov znanja, ocenjevanja znanja in dela za šolo. Zaključno poročilo evalvacijske študije. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
- Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
- Marentič Požarnik, B. (2003). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
- Novak, N., Mršnik, S., in Kogoj, B. (2016). Opisno ocenjevanje pri tujem jeziku v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju: od teorije k praksi. Razredni pouk, 18(1), 9–21. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
- Razdevšek Pučko, C. (2008). Preverjanje in ocenjevanje znanja na razredni stopnji: utemeljitve in prednosti opisnega ocenjevanja. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
- Razdevšek – Pučko, C. (2008). Preverjanje in ocenjevanje znanja v prvem triletju osnovne šole. V: Polak, A. (ur.), Učitelji, učenci in starši o prvem triletju osnovne šole. Ljubljana: Pedagoški inštitut, str. 30–39.
