Branje pravljic v družinskem okolju je eden najpomembnejših dejavnikov pri razvoju otrokovega jezika, mišljenja in odnosa do učenja. Raziskave na področju bralne pismenosti kažejo, da otrok branja ne razvija sam, temveč v odnosu z odraslim, ki mu omogoča varno, spodbudno in smiselno izkušnjo z besedilom (Pečjak in Gradišar, 2012). Pravljica ima v tem procesu posebno mesto, saj s svojo simbolno zgradbo, ponavljanjem in jasno pripovedno strukturo otroku omogoča razumevanje sveta na način, ki mu je dostopen. Starši imamo pri tem ključno vlogo. Ko beremo pravljico, otroku ne posredujemo zgolj vsebine, temveč tudi sporočilo o tem, kaj pomeni branje: dragocen skupen čas raziskovanja in pogovora. Otrok že zelo zgodaj razvija odnos do knjige, ta odnos pa se dolgoročno povezuje z motivacijo za branje, bralno samopodobo in kasnejšo učno uspešnostjo (Kerndl idr., 2022).
Zakaj sta branje in poslušanje pravljic tako učinkovita?
Pravljice so za otroke izjemno primerne, ker ustrezajo razvojnim značilnostim njihovega mišljenja. Značilni pravljični elementi, kot so jasno oblikovani književni junaki, ponavljanje, stopnjevanje napetosti in razrešitev, otroku omogočajo, da zgodbi sledi tudi takrat, ko še ne razume vseh besed ali pojmov. Pravljica tako deluje kot most med otrokovim konkretnim mišljenjem in postopnim razvojem abstraktnega razumevanja. Poleg tega pravljice ponujajo bogat nabor besedišča. Knjižni jezik vsebuje več raznolikega besedišča, bolj kompleksne stavčne strukture in izrazoslovje, ki presega vsakdanji govor. Raziskave kažejo, da so otroci, ki so pogosto izpostavljeni kakovostnim književnim besedilom, hitreje jezikovno napredujoči in uspešnejši pri razumevanju besedil v šolskem okolju (Grosman, 2006). Pomembno je poudariti, da otrok jezika ne usvaja z razlago, temveč z izkušnjo poslušanja, ponavljanja in soustvarjanja pomena.
Branje pravljic kot priložnost za povezovanje in pogovarjanje
Branje pravljic je v svojem bistvu socialen proces. Pečjak in Gradišar (2012) poudarjata, da sodelovalno in skupno branje vodi do višjih ravni razumevanja, kot če otrok bere ali posluša sam. Ko odrasli bere otroku, hkrati opazuje njegove odzive, mu daje čas za vprašanja in omogoča, da izrazi svoje doživljanje zgodbe. Takšno branje presega enosmerno posredovanje besedila in postane dialog.
Pogovor o prebranem ima pri tem ključno vlogo. Grosman (2003) izpostavlja, da prav pogovor omogoča otroku aktivno sodelovanje pri oblikovanju pomena besedila. Ko starš otroka vpraša, kaj se mu je v zgodbi zdelo zanimivo, kaj ga je presenetilo ali kako se je počutil ob določenem dogodku, otrok razvija zmožnost interpretacije in razmišljanja o lastnem doživljanju. To so temeljne bralne strategije, ki jih bo kasneje potreboval pri samostojnem branju.
Pomen ponavljanja pri branju pravljic
Starše pogosto preseneti, da otrok želi isto pravljico poslušati znova in znova. Z vidika razvoja je ponavljanje izjemno pomembno. Ob prvem branju otrok pogosto sledi osnovnemu dogajanju, ob ponovnem branju pa začne opažati podrobnosti, povezave in globlje pomene. Ponavljanje mu omogoča utrjevanje besedišča, razumevanje zaporedja dogodkov in večjo varnost v bralni situaciji (Knaflič, 2009). Ponavljajoče branje prispeva tudi k razvoju bralne samoučinkovitosti. Ko otrok zgodbo že pozna, se lažje vključi v pripovedovanje, dopolnjuje stavke ali samostojno »bere« ilustracije. Ob tem doživlja občutek uspešnosti, ki je ključen za razvoj pozitivnega odnosa do branja (Kerndl idr., 2022).
Poznavanje pravljic lahko spremenimo v družinsko igro in organiziramo pravljični kviz. Enega takih najdete na tej povezavi.
Branje ilustracij kot del bralne izkušnje
Pri mlajših otrocih ima pomembno vlogo tudi branje ilustracij. Ilustracije niso le dodatek besedilu, temveč samostojen nosilec pomena. Ko otrok ob ilustracijah pripoveduje zgodbo, razvija pripovedovalne spretnosti, bogati besedišče in uri sposobnost opisovanja ter sklepanja (Novak, 2022). Takšno »branje brez besed« je še posebej dragoceno v obdobju pred opismenjevanjem. Starši otroka spodbujamo, da sam pripoveduje, tudi če zgodba ne sledi natančno izvirnemu besedilu. Otrok s tem ne dela »napak«, temveč aktivno gradi razumevanje zgodbe in razvija ustvarjalnost.
Pravljice kot del čustvenega razvoja
Pravljice otroku omogočajo varen stik z zahtevnimi čustvi. Strah, jeza, žalost in veselje so v pravljicah pogosto izraziti, vendar vedno umeščeni v okvir, ki omogoča razrešitev. Otrok se preko književnih oseb uči prepoznavati in poimenovati lastna čustva ter razvija empatijo do drugih (Grosman, 2006). Pogovor o počutju književnih oseb je za starše dragocena priložnost za vzgojno delo. Ko otrok razmišlja o tem, zakaj je junak ravnal na določen način ali kako bi sam ravnal v podobni situaciji, razvija socialno razumevanje in moralno presojo. Takšni pogovori imajo dolgoročen vpliv na otrokovo čustveno zrelost.
Kako izbrati pravo pravljico?
Danes so slikanice s pravljicami lahko obravnavane kot »potrošno blago«. Veliko jih je narejenih hitro, poceni in z mislijo na prodajo, ne na otroka. Takšne slikanice brez težav najdemo v velikih trgovskih centrih, med igračami in gospodinjskimi izdelki. A izbira slikanice zahteva čas, pozornost in premislek, saj ima neposreden vpliv na otrokov odnos do knjig.
Slikanice je priporočljivo kupovati v knjigarni, kjer si vzamemo čas in imamo mir ter možnost, da slikanico pregledate. Najboljše je, da jo izbiramo skupaj z otrokom, vendar naj bo končna odločitev naša. Prisluhnite tudi priporočilom vzgojiteljev, učiteljev in knjižničarjev. Kakovostne slikanice pogosto najdemo tudi v antikvariatih. Kakovostna slikanica ni vedno najcenejša, saj dobro besedilo, kakovosten prevod, premišljena ilustracija in avtorske pravice stanejo.
Pomemben kriterij pri izbiri slikanice je avtor oz. avtorica. Ime avtorja in ilustratorja mora biti jasno navedeno. Slikanice brez navedenega avtorja ali z nejasnimi podatki so lahko znak slabe kakovosti. Poleg tega se lahko za »kričečimi in bleščečimi« dodatki k slikanici skriva vsebinska praznina. V slikanicah so lahko ilustracije odlične, besedilo pa slabo. Slabi prevodi lahko uničijo tudi kakovosten izvirnik. Ko sami preberemo besedilo in nas nekaj moti, zveni okorno ali je jezikovno nerodno, morda ta slikanica ni najboljša izbira.
Veliko skrajšanih in poenostavljenih različic znanih pravljic je vsebinsko nelogičnih, jezikovno slabih in daleč od izvirnika. Priredba ima smisel le, če jo je naredil strokovnjak ali uveljavljen avtor. V nasprotnem primeru raje izberemo izvirno zgodbo.
Ključnega pomena pri izbiri slikanic je, da izbiramo slikanico glede na otrokovo starost.
- Najmlajši potrebujejo slikanice brez besedila, z jasnimi oblikami in premišljeno izbranimi barvami.
- Otroci od 2 do 4 let imajo radi zaporedje slik, kratke ritmične verze in preproste zgodbe. Pri izbiri smo pozorni na kakovost rime.
- Otroci od 4 do 6 let potrebujejo več besedila, a tudi ilustracija ostaja ključna.
- Starejši predšolski in mlajši šolski otroci potrebujejo jasno pisavo, dovolj prostora med besedilom in ilustracijo ter zgodbe, ki dopuščajo razmišljanje in domišljijo.
Ko izbiramo slikanico za darilo, se tega lotimo, kot da se odločamo za pomembno dolgoročno naložbo v otrokovo bralno kulturo in mišljenje. Na osnovi antologije sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti (Haramija in Saksida, 2024) navajamo nekaj del, ki jih današnji otroci odlično sprejemajo. Gre za dela, ki so kakovostna in v večini primerov tudi nagrajena z nagradami za književnost.
| Boštjan Gorenc – Pižama: Si že kdaj pokusil Luno? Topla, igriva pravljica o otroški domišljiji, raziskovanju sveta in prijateljstvu. Zgodba temelji na vsakdanji otroški igri, ki se prelevi v domišljijsko pustolovščino, kar omogoča bogat pogovor o razlikovanju med resničnim in domišljijskim svetom. Jezik je živ, humoren in otrokom zelo blizu, ilustracije pa podpirajo pripovedovanje in »branje slik«. | Gaja Kos: Nočni obisk Pravljica o sodelovanju, pomoči in sosedskih odnosih, ki jo odlikujejo duhoviti dialogi in izvirni neologizmi. Zgodba je odlična iztočnica za pogovor o medsebojni pomoči, vztrajnosti in občutkih ob neuspehu. Primerna je za skupno branje, saj ponuja veliko priložnosti za napovedovanje dogajanja in razumevanje zaporedja dogodkov. | Nina Mav Hrovat: Posluh, jazbec gre! Pravljica o sprejemanju drugačnosti in empatiji, v kateri se razkrije, da je poslušanje več kot le slušna zaznava. Zgodba otrokom omogoča razmislek o predsodkih, krivici in popravi napak. Primerna je za starost 6–7 let, ker so moralna sporočila jasna, a ne vsiljiva, konec pa omogoča pogovor o odpuščanju in pravičnosti. |
| Helena Kraljič: Pod srečno zvezdo Realistična pravljica o pomenu truda, učenja in osebne odgovornosti. Zelo primerna za otroke tik pred ali ob vstopu v šolo, saj odpira teme učenja, samopodobe in vztrajnosti. Zgodba omogoča pogovor o tem, da uspeh ni posledica sreče, temveč dela in podpore bližnjih. | Manica K. Musil: Slon Stane Pravljica o pripovedovanju, poslušanju in odnosu med govorcem in poslušalcem. Zelo primerna za skupno branje, saj odpira vprašanja o tem, kaj pomeni biti slišan in zakaj je poslušanje enako pomembno kot govorjenje. Vizualno bogata slikanica spodbuja pogovor o ilustracijah in njihovem pomenu. | Aksinja Kermauner: Žiga špaget je za punce magnet Fantastična in humorna pravljica, ki tematizira pogum, zavrnitev in sprejemanje drugačnosti. Posebna vrednost zgodbe je tudi v njeni veččutni zasnovi, ki omogoča pogovor o različnih načinih sporazumevanja. Primerna je za nekoliko starejše otroke, saj omogoča globlji razmislek o odnosih in čustvih. |
| Nina Mav Hrovat: Miška želi prijatelja Pravljica o prijateljstvu, izbiri in posledicah odločitev. Otrokom, starim 7–8 let, omogoča razmislek o tem, kaj pomeni biti dober prijatelj in kako lastna ravnanja vplivajo na odnose. Zgodba je jasna, a čustveno večplastna, zato je primerna za poglobljen pogovor po branju. | Niko Grafenauer: Pedenjped Klasično delo sodobne slovenske otroške književnosti, ki s poezijo in igrivim jezikom odpira prostor za razumevanje otroške identitete. Za otroke 7–8 let je posebej primerno, ker omogoča prehod od poslušanja k samostojnemu branju in interpretaciji. Pesmi spodbujajo razumevanje ritma, jezika in humorja. | Gaja Kos: Obisk Fantastična pravljica o srečanju različnih svetov in medsebojnem razumevanju. Zgodba omogoča razpravo o strahu pred neznanim, sprejemanju drugačnosti in moči prijateljstva. Primerna je za 7–8 let, saj otroci že zmorejo slediti večplastnejšemu dogajanju. |
Izbrane pravljice niso pomembne le zaradi kakovostnega jezika, temveč predvsem zato, ker odpirajo prostor za pogovor. Pri starosti 6–8 let je prav skupno branje tisto, ki omogoča prehod od poslušanja k razumevanju, od zgodbe k razmisleku.
Naj pravljice povezujejo
Otroci, ki so v predšolskem obdobju pogosto poslušali pravljice in se o njih pogovarjali, vstopajo v šolo z boljšimi temelji za razvoj bralne pismenosti. Imajo bogatejše besedišče, bolj razvito razumevanje zgodb in večjo motivacijo za branje (Pečjak in Gradišar, 2012). Pomembno je poudariti, da zgodnje družinsko branje ne pomeni prezgodnjega učenja branja, temveč ustvarjanje pozitivnega in varnega odnosa do knjige. Otrok, ki ob branju doživlja uspeh, bližino in veselje, bo tudi kasneje bolj verjetno segal po knjigah in vztrajal ob zahtevnejših besedilih (Kerndl idr., 2022).
Branje pravljic ni tekmovanje v številu prebranih knjig ali dolžini besedila. Je predvsem prostor odnosa med otrokom in odraslim, v katerem se prepletajo jezik, čustva in skupno doživljanje. Starši pri tem nismo ocenjevalci otrokovega razumevanja, temveč sopotniki v raziskovanju zgodb. Ko starši berejo pravljice z zavedanjem njihovega razvojnega pomena, otroku podarjajo nekaj, kar presega trenutek branja: podarjajo mu orodje za razumevanje sveta, sebe in drugih.
Viri in literatura:
- Grosman, M. (2003). Pogovor o prebranem besedilu. Otrok in knjiga, 30(57), 69–71.
- Grosman, M. (2006). Razsežnost branja. Karantanija.
- Haramija, D. (2024). Antologija sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti. Društvo slovenskih pisateljev. https://drustvo-dsp.si/
- Kerndl, M., Mršnik, S., Novak, N., Fekonja, R., Hedžet Krkač, M., Kerin, M., Rosc-Leskovec, D., Sivec, M., Zore, N., Milekšič, V., Čuk, A., Stanonik, M., Gaber, B., Bačnik, A., Cotič, J., Fekonja, U., Vilar, P., Kavčič, A., Godec Soršak, L., & Ceket Odar, M. (2022). Bralna pismenost: opredelitev in gradniki. Zavod RS za šolstvo.
- Knaflič, L. (2009). Branje za znanje in branje za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Andragoški center Slovenije.
- Novak, N. (2022). Postopno, sistematično in individualizirano opismenjevanje in razvijanje bralne pismenosti. Zavod RS za šolstvo.
- Pečjak, S., & Gradišar, A. (2012). Bralne učne strategije. Zavod RS za šolstvo.
- Zavod Republike Slovenije za šolstvo. (2024). Beri in pripoveduj: Navodila in kartice za spodbujanje skupnega branja.
