Zapisala: dr. Nina Novak
Branje ni samo spretnost prepoznavanja črk, ampak je kompleksen miselni, čustveni in socialni proces, s katerim otrok odkriva svet, gradi besedišče, razmišlja, povezuje in razume sebe ter druge. Otrok postane učinkovit bralec šele, ko bere tekoče, z razumevanjem, z užitkom in samostojno. Vloga odraslega, tako starša, vzgojitelja ali učitelja, je v procesu učenja ključna.
“Otroka, ki sovraži brati, ni, so samo otroci, ki niso našli prave knjige.”(Frank Serafini)
Kako pomagati otroku, ki se šele uči brati?
Otroci v šolo prihajajo z različnimi stopnjami pripravljenosti na učenje branja: nekateri prepoznavajo črke, drugi se šele učijo poslušati glasove v besedah, tretji pa že tekoče berejo. Če otrok zna prebrati posamezne črke ali svoje ime, to še ne pomeni, da ima razvite vse predbralne spretnosti, ki so potrebne za učinkovito učenje branja in pisanja.
Kaj mora znati otrok, da bi prebral besedo in jo tudi razumel?
Ko se otrok uči brati, mora v zelo kratkem času izvesti kar sedem zaporednih miselnih operacij.
- Najprej mora usmeriti pozornost na zapisano besedo in prepoznati vse črke. Pri tem imajo nekateri otroci, zlasti tisti z disleksijo, težave pri črkah, ki so si po obliki podobne (npr. M–N, P–R) ali imajo različno orientacijo (npr. b–d, g–p).
- Nato mora otrok povezati glas z ustrezno črko oziroma razumeti, da vsak glas v izgovorjeni besedi ustreza določenemu zapisu.
- Sledi glasovna analiza besede, pri kateri otrok izgovorjeno besedo razdeli na posamezne zloge ali glasove, in glasovno razločevanje, kjer se uči razlikovati med posameznimi glasovi.
- Pomembno je tudi razumevanje smeri branja, torej da bere z leve proti desni in od zgoraj navzdol.
- Ko vse te procese uspešno poveže, sledi zadnji korak, to je združevanje glasov v smiselno besedo.
To je končni rezultat številnih delnih procesov: razčlenjevanja besed, sledenja vzorcu gibanja oči, povezovanja glasov z znaki in njihovega združevanja v pomen.
Toda to je šele tehnični del branja. Ko otrok k branju doda še razumevanje, aktivira več kot 30 kognitivnih in metakognitivnih procesov, med drugimi razlaganje pomena in povzemanje, sklepanje, predvidevanje in vrednotenje (Košak Babuder po Block in Pressley, 2002).
Zato branje ni samo spretnost, temveč kompleksen miselni proces, pri katerem sodelujejo različna področja možganov, ki skupaj omogočajo razumevanje jezika, mišljenje in ustvarjanje pomena.
Kaj starši lahko storijo preden se otrok v šoli začne učiti brati in pisati?
Če želimo, da bo otrok motiviran za branje, moramo z branjem začeti zgodaj, že takrat, ko otrok naredi svoje prve korake ali celo prej. V tem obdobju otrok še ne zna brati, vendar poslušanje, opazovanje ilustracij in pogovor ob zgodbi že razvijajo predbralne spretnosti, ki so osnova za kasnejše uspešno branje.
Najbolj dragoceno je, ko branje postane skupna izkušnja. Starš naj se pred branjem umiri, ugasne moteče vire (telefon, televizijo) in se udobno namesti z otrokom v naročju ali ob sebi. Priporočljivo je, da starš knjigo prej prebere sam, da bo znal zgodbo pripovedovati živahno in s primernimi poudarki. Otrok naj aktivno sodeluje, naj izbira knjige, postavlja vprašanja, komentira in občasno celo sam »bere« tako, da po svoje pripoveduje zgodbo ob slikah.
Pomembno je, da odrasli bere počasi in izrazno, saj otrok sledi ne le vsebini, ampak tudi ritmu, glasovom in čustvenemu tonu. Slike so pri mlajših otrocih ključne, zato naj ima knjigo blizu, da lahko spremlja dogajanje. Zgodbe naj bodo kratke in jasne, saj pozornost majhnih otrok hitro popusti. Bolje je prebrati krajšo zgodbo večkrat kot daljšo na silo. Če otrok med branjem izgubi zanimanje, spoštujmo to in branje zaključimo.
Vsako skupno branje krepi več sposobnosti hkrati: otrok se uči poslušati, povezovati, sklepati, prepoznavati čustva in širiti besedišče. Ob tem razvija tudi spomin, zaznavanje, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Poleg tega otrok ob branju s staršem pridobi izkušnjo bližine, ki gradi njegovo samozavest in zaupanje v svet.
Kako podpreti otroka na začetku procesa učenja branja?
Otrok se branja uči postopno, sistematično in individualizirano. To pomeni, da napreduje v svojem tempu, glede na predznanje. Starši lahko ta proces doma podpirajo s preprostimi, a rednimi dejavnostmi, ki otroku pomagajo razvijati zanimanje, veselje in samozavest pri učenju branja.
Prepoznavanje in povezovanje črk in glasov
- Starši se z otrokom igrajo »lov na črke« in skupaj poiščejo določeno črko v časopisu, knjigi ali na embalaži.
- Uporabljajo telesne igre, pri katerih otrok s svojim telesom, z vrvjo ali z gibi ponazarja obliko posamezne črke.
- Spodbujajo zlogovanje besed in otroka vprašajo, kako bi besedo razdelil na dele (na primer: »Kako bi razdelil besedo roka?« – ro-ka).
- Med skupnim branjem s prstom sledijo besedilu, saj to otroku pomaga razvijati povezavo med govorom in zapisom ter razumevati strukturo besede.
| Nekaj igrivih dejavnosti, ki jih lahko izvajamo doma, na poti, v avtu, na sprehodu. | |
|---|---|
| Najdimo 5/7/9 Otroku postavimo izziv: naj poišče pet, sedem ali devet možnih odgovorov na zastavljeno vprašanje. Na primer: Kaj lahko odpremo? Kaj lahko dvignemo? Kaj lahko božamo? Kaj lahko operemo? Kaj lahko popravimo? Kaj lahko zgradimo? | Besede za gozdne škrate Otroku povemo, da imamo nevidno čarobno palico, s katero bomo besede pomanjšali, da jih bodo lahko uporabljali majhni škratki. Izbiramo besede iz vsakdanjega okolja, na primer: žlica, ruta, stol, miza, računalnik, knjiga, radirka, omara, cesta, okno, beležka, ravnilo … Otrok naj razmišlja, kako bi te besede zvenele, če bi jih uporabljal droben škrat (npr. žlička, mizica, knjigica). |
| 3 v 1 Otroku predlagamo, naj pomisli na besedo, ki označuje več pojmov hkrati. Na primer: sadje, zelenjava, hrana, živali. Nato pove svojo zamisel: »K meni sodijo ptica, čebela in pingvin.« Drugi udeleženci (lahko starši ali sorojenci) ugibajo, katero skupino si je otrok zamislil (v tem primeru: živali). | Gremo na izlet Otroku povemo, da se pripravljamo na izlet. Začnemo naštevati predmete, ki jih bomo vzeli s seboj, in določimo dodatni pogoj. Na primer: »Gremo na izlet in s seboj bomo vzeli čim več predmetov, ki so sladki, zabavni, lahki ali takšni, ki jih lahko delimo.« Otrok dodaja svoje ideje, mi pa spodbujamo pogovor o tem, zakaj je določeni predmet primeren. |
Od branja besed k razumevanju pomenov
Ko otrok obvlada prepoznavanje in branje črk, mora branje postopno prerasti v miselno dejavnost, ki vključuje razumevanje, povezovanje, sklepanje in vrednotenje. Naš cilj je, da otrok do konca tretjega razreda razvije sposobnost aktivnega in razmišljujočega branja, pri katerem besede ne le prepozna, temveč jih tudi razume in poveže s svojim doživljanjem.
Otrok naj do konca tretjega razreda zna:
- poiskati bistvo prebranega besedila,
- sklepati na podlagi podatkov iz besedila,
- postavljati vprašanja o prebranem in iskati odgovore,
- izraziti svoje mnenje in doživljanje prebranega.
Kako lahko pomagamo doma?
Branje z otrokom naj bo sproščeno in igrivo, hkrati pa spodbudno za razmišljanje in pogovor. Starši lahko s preprostimi vprašanji in dejavnostmi otroku pomagajo razumeti, kaj bere, ter razvijajo njegovo domišljijo in besedišče.
- Pogovarjamo se o zgodbi: “Kaj se je zgodilo najprej? Kaj potem? Zakaj?”
- Otrok spodbujamo, naj napoveduje, kaj bo sledilo.
- Otrok naj pove zgodbo s tremi stavki, saj povzemanje krepi razumevanje.
- Igrajmo se “vloge” iz zgodbe, saj dramatizacija spodbuja razmišljanje in empatijo.
Bralne strategije za razumevanje
V šoli se učenci učijo uporabljati številne bralno-učne strategije, ki jim pomagajo razumeti prebrano. Tudi starši jih lahko vključimo v skupno branje doma. Nekaj preizkušenih strategij (Novak, 2022) lahko uporabimo z naslednjimi vprašanji:
| Primer vprašanja ali dejavnosti | Kaj spodbujamo pri otroku? |
| »Kaj misliš, kaj se bo zgodilo?« | pričakovanje vsebine |
| »Predstavljaj si, kako je izgledal grad.« | predstavljanje dogajanja |
| »Povej zgodbo v treh stavkih.« | razumevanje bistva |
| »Zakaj misliš, da se je kraljevič tako odločil?« | aktivno razmišljanje |
| »Kdaj si se ti počutil podobno?« | povezovanje z osebnimi izkušnjami |
V zadnjih letih se velik pomen pripisuje dialoškemu branju slikanic/knjig. To je oblika branja, pri kateri odrasli in otrok bereta skupaj, medtem ko otrok sedi odraslemu v naročju in oba hkrati gledata besedilo in slike.
Najpomembneje je, da odrasla oseba prevzame aktivno vlogo ter otroka postopno vodi k vedno bogatejšemu izražanju. Ob tem skupaj preživljata kakovosten čas, bereta v veselem in sproščenem vzdušju, se pogovarjata o zgodbi, popravljata besede in pripovedujeta dogodke (Čudina-Obradović, 2003). V nadaljevanju bosta predstavljeni dve obliki dialoškega branja (po Čudina-Obradović, 2003).
| Enostavnejša oblika dialoškega branja slikanice/knjige | Naprednejša oblika dialoškega branja |
| 1. Postavljanje spodbudnih vprašanj ob skupnem branju Otroku postavljamo vprašanja, ki se začnejo z »Kaj«, saj ta spodbujajo samostojen govor. Izogibamo se vprašanjem, na katera je mogoče odgovoriti z »da« ali »ne«, in zgolj kazanju slik brez pogovora. 2. Obogatitev otrokovega odgovora Ko otrok odgovori, odrasli njegov odgovor razširi z novim vprašanjem ali dodatno mislijo. Tako otrok postopno povečuje besedišče in razvija miselni tok. 3. Ponavljanje otrokovega odgovora Če otrok pravilno odgovori na vprašanje, odrasli njegov odgovor ponovi. Na ta način otrok dobi potrditev, da je pravilno razumel, kar krepi samozavest in pogum pri izražanju. 4. Pomoč in vzor Starš je vzornik pravilnega odgovora, brez opozarjanja na napake. Če otrok odgovori napačno, odrasli preprosto pove pravi odgovor, ki ga otrok lahko posnema. 5. Pohvala in spodbuda Vsak otrokov komentar, opazka ali vprašanje med branjem je dragocen. Starš naj jih opazi, pohvali in spodbuja nadaljnje sodelovanje. 6. Upoštevanje otrokovega zanimanja Dobro je, če odrasli sledi otrokovemu zanimanju, tudi kadar otrok usmeri pozornost na nepomemben del slike ali teme. Takšne pobude so odlično izhodišče za pogovor, nato pa se lahko vrnemo k zgodbi. 7. Veselje in igra Branje naj bo vedro, sproščeno in igrivo. Otrokovih sposobnosti ne ocenjujemo in ne preverjamo, koliko si je zapomnil. Pomembno je potrpljenje, saj lahko pretiran pritisk povzroči strah pred neuspehom. | 1. Postavljanje vprašanj odprtega tipa Odrasli postavlja širša vprašanja, na primer: »Povej mi, o čem govori ta del zgodbe« ali »Kaj vidiš na tej strani?« Otrok bo sprva odgovoril skromno; starš naj njegov odgovor pohvali in ga dopolni z dodatnimi vprašanji ali primeri. 2. Razširjanje otrokovega izražanja Starš vsako otrokovo izjavo ponovi in jo rahlo nadgradi, uporabi malo bolj zapleteno strukturo ali doda novo besedo. Najbolj učinkovito je razširjanje, ki doda le majhen del novega, tako da ga otrok zmore ponoviti. Če otrok reče: »Ovca,« starš odgovori: »Da, to je ovca, puhasta bela ovca.« 3. Humor in sproščenost Branje mora biti zabavno in igrivo. Odrasli naj bo umirjen, dobre volje in naj pokaže brezpogojno sprejemanje otroka. Tako doma ustvarimo bralno vzdušje, kjer otrok vidi, da odrasli berejo, se pogovarjajo o knjigah, z njimi lepo ravnajo in jih prinašajo iz knjižnice. Ko otrok opazi tak zgled, lažje razume pomen branja in ga začne doživljati kot prijetno in smiselno dejavnost. |
Dialoško branje je živ pogovor ob knjigi, v katerem se otrok uči misliti, govoriti, spraševati in poslušati. S tem razvija bogatejše besedišče, globlje razumevanje in večjo samozavest pri izražanju, odrasli pa ob njem gradijo topel odnos, zaupanje in veselje do branja.
Kako ravnati, če otrok bere, a ne razume?
Pogosto se zgodi, da otrok bere tekoče, vendar ob koncu ne zna povedati, o čem je bral. To je znak, da še ni razvil globljih miselnih strategij in da potrebuje usmerjeno pomoč pri razumevanju prebranega.
- Otroku zastavljajo odprta vprašanja, na primer: »Zakaj misliš, da je to pomembno?«
- Otroku pomagajo povzemati in obnavljati besedilo po odstavkih. Spodbujajo ga, da po vsakem delu pove, kaj se je zgodilo.
- Skupaj z otrokom izdelajo miselni zemljevid zgodbe: narišejo like, dogodke, kraj dogajanja in čas, v katerem se zgodba odvija.
- Iščejo pomene besed, ki jih otrok ne razume, in jih razložijo s pomočjo sobesedila ali primera iz vsakdanjega življenja.
- Otroku postavljajo vprašanja, ki ga spodbujajo k osebnemu razmišljanju in odzivu, na primer: »Kaj te je v zgodbi najbolj presenetilo ali razveselilo?«
S takšnimi dejavnostmi starši pomagajo otroku, da preide iz površinskega k globinskemu branju, pri katerem besedilo ne le prebere, temveč ga tudi razume, o njem razmišlja in ga povezuje s svojimi izkušnjami.
Povezovanje šole in doma ob otrokovem učenju branja
Učenje branja ni naloga samo šole. Za dolgoročni uspeh je ključnega pomena, da so starši dejavno vključeni v proces otrokovega bralnega razvoja. Branje naj postane naravni del vsakdanjega življenja: v trgovini, v kuhinji, na sprehodu, v avtu ali zvečer pred spanjem.
Vsi imamo skupen cilj, to je brati. A do cilja vodijo različne poti, po katerih se hodi različno hitro in z različnimi sopotniki.
Kateri so torej ključni koraki, s katerimi starši podpirajo otroka pri učenju branja?
- Berejo skupaj z otrokom vsak dan 10–15 minut.
- Otroku pokažejo, da tudi sami radi berejo in da jim je branje pomembno.
- Pogovarjajo se o knjigah, ki jih otrok bere, ter poslušajo njegova razmišljanja.
- Dovolijo otroku, da sam izbira knjige, ki ga zanimajo.
- Povezujejo branje z igro, risanjem, raziskovanjem, sprehodi in izleti.
- Skupaj ustvarijo prikaz tedenskega koledarja bralnih trenutkov, na primer »bralni večer«, »branje ob čaju«, »bralni izziv« ali »branje kuharskih receptov«.
Otrok, ki ob branju razmišlja, sklepa, sprašuje in povezuje, postaja samozavesten bralec in mislec. Branje ni prirojena sposobnost, temveč čudežen rezultat učenja, izkušenj in odnosa med odraslim in otrokom.
Otroški možgani so izjemno prilagodljivi. Vsak stik s knjigo, zgodbo ali besedo ustvarja nove sinaptične povezave, ki omogočajo razvoj miselnih sposobnosti, jezika in razumevanja sveta.
V sodobnem času so otroci vsakodnevno obdani z digitalnimi vsebinami, kar vpliva na način, kako berejo in razmišljajo. Maryanne Wolf (2018) opozarja, da branje z zaslonov pogosto spodbuja hitro, površinsko prebiranje besedila, pri čemer se izgubljajo tisti počasnejši, globlji miselni procesi, ki omogočajo globinsko branje. To je branje, ki razvija kritično mišljenje, domišljijo, empatijo in sposobnost refleksije.
Zato je danes še posebej pomembno, da otrokom omogočimo ravnovesje med digitalnim in tiskanim branjem. Branje tiskanih knjig spodbuja potrpežljivost, osredotočenost in razumevanje vsebine v globino, kar so sposobnosti, ki jih v hitro spreminjajočem se svetu vse bolj potrebujemo.
Viri in literatura:
- Čudina-Obradović, M. (2003). Igrom do čitanja: Igre i aktivnosti za razvijanje vještina čitanja u djece od 3. do 10. godine. Zagreb: Školska knjiga.
- Košak Babuder, M. (2022). Razvijanje bralne pismenosti: Branje z razumevanjem. Zavod RS za šolstvo.
- Licardo, M., Batič, J., Haramija, D. (2023). Igre za po poti in doma: spodbujanje staršev k skupnim aktivnostim z otrokom za razvijanje bralne pismenosti v predšolskem obdobju = Games on the go and at home. Vzgoja in izobraževanje, 54(4–5), 48–54. Plakati za spodbujanje branja dostopni na https://www.zrss.si/digitalna-bralnica/objem/
- Mršnik, S., Novak, N. (2022). Vloga odraslega pri branju otrok. Zavod RS za šolstvo.
- Novak, N., idr. (2022). Postopno, sistematično in individualizirano opismenjevanje in razvijanje bralne pismenosti. Zavod RS za šolstvo, projekt OBJEM.
- Pečjak, S. (1999). Osnove psihologije branja: Spiralni model kot oblika razvijanja bralnih sposobnosti učencev. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
- Pečjak, S. (1999). Ali slišiš ali vidiš? Priročnik z vajami za razvoj metajezikovnega zavedanja. Izolit.
- Pečjak, S. (2009). Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev. Zavod RS za šolstvo.
- Serafini, F. (2013). Reading Workshop 2.0: Supporting Readers in the Digital Age. Heinemann.
- Wolf, M. (2018). Reader, Come Home: The Reading Brain in a Digital World. HarperCollins.
