Zapisala: dr. Nina Novak
Vsi imamo dobre in manj dobre izkušnje z učitelji. Prav tako imamo vsi predstavo o tem, kaj pomeni poučevati in kako bi to moralo izgledati. Toda tako kot se razvija družba, se razvija tudi poučevanje. Danes je zato potrebno na učitelja pogledati drugače, saj njegova ključna vloga postaja podpora otrokovemu razvoju, sodelovanje s starši in ustvarjanje varnega okolja za učenje. Tako vloga učitelja v šoli danes ni več enaka kot pred desetletji. Zaradi spoznanj o učinkovitem učenju, napredka družbe in vplivov digitalne tehnologije učitelj ni več samo tisti, ki stoji pred tablo in razlaga vsebine. Učitelj je postal mentor, spodbujevalec ter inovator.
To pa prinaša tudi nove izzive. Otroci se danes učijo na drugačne načine kot v preteklosti ob tem pa potrebujejo tudi več čustvene podpore in razumevanja.
Raznolikost v učenju
Če vprašamo učence, kako se najlažje učijo, hitro ugotovimo: “Meni je lažje, če vidim sliko.” ali “Jaz si zapomnim, če o tem govorimo.” ali pa “Najraje se učim, ko lahko nekaj sam preizkusim.”
Vsak otrok se uči drugače. Nekateri so vizualni tip, drugi raje poslušajo razlago, tretji se najbolje učijo, ko lahko nekaj naredijo z rokami. Učitelj zato uporabi svoje pedagoško-didaktično znanje in v eno učno uro združi slike, pogovor, razlago ali praktične naloge. Tako vsak otrok najde način, ki mu pomaga odkriti, kako se najlažje uči.
Čustvena in miselna podpora učencem
Današnji otroci ne nosijo v šolo samo torbice in zvezkov, temveč tudi veliko nevidnih bremen, ki so posledica tehnologije, tempa življenja, odnosov, pritiskov zaradi ocen. Učitelj je zato pogosto prvi odrasli, ki opazi, da učenec potrebuje podporo. Morda učenec večkrat zamišljeno gleda skozi okno, se težje zbere ali hitro postane žalosten. V teh trenutkih je naloga učitelja, da se ne ustavi samo pri učni vsebini, ampak tudi pri otrokovem počutju.
Zato se učitelji vse pogosteje dodatno izobražujejo, da znajo prepoznati stisko, otroka opogumiti, in po potrebi vključiti šolskega psihologa ali svetovalnega delavca. Staršem je pomembno vedeti: dober učitelj ni le nekdo, ki uči matematiko ali slovenščino, ampak nekdo, ki zna poslušati in razumeti otroka.
Učitelj je strokovnjak, ki je svoje znanje in veščine pridobival več let skozi teoretični in praktični način izobraževanja. V spodnji tabeli so predstavljeni ključni dejavniki, ki jih učitelj upošteva pri svojem delu, da bi res dobro vplival na učenje in delo vsakega otroka (Brajša, Brajša-Žganec, Slunjski, 2010):
| DEJAVNIKI UČITELJEVEGA DELA | Primer: |
| Učitelj mora poznati samega sebe in svoje reakcije. Če na primer opazi, da hitro izgubi potrpljenje, mora znati to prepoznati in se naučiti umiriti, preden reagira na otrokovo vedenje. | Če otrok med poukom moti, bo učitelj, ki zna obvladovati svoje reakcije, mirno pristopil in otroku dal jasno navodilo, ne pa kričal. |
| Ločevanje potreb Učitelj razlikuje med tem, kar je načrtoval, in tem, kar otrok potrebuje. | Učitelj načrtuje, da bodo vsi učenci napisali besedilo, a nek otrok morda trenutno potrebuje le spodbudo, da bo sploh začel in pokazal motivacijo za pisanje. |
| Zavedanje meja učiteljeve vloge Učitelj ni edini odgovoren za otrokovo vedenje in uspeh. Poleg njega pomembno vlogo nosijo starši in okolje. | Če učenec doma nima podpore pri učenju, učitelj sam težko doseže odlične rezultate, zato je nujno sodelovanje s starši. |
| Prilagoditev vzgojnih pristopov Vsak otrok je edinstven, zato ne obstaja ena metoda, ki bi ustrezala vsem. | Nekateri otroci se najbolje učijo preko igre, drugi pa z jasnimi pravili in strukturami. Učitelj zna prilagoditi svoje pristope vsem učencem. |
| Odločno in preudarno ravnanje | Če otrok joka, ker mu nekaj ni uspelo, učitelj ne reče samo “To ni prav!”, ampak najprej poskrbi, da se otrok umiri in nato mirno razloži, kaj lahko naslednjič naredi drugače. |
| Kakovostna komunikacija Učitelj zna in v otrokom razumljivem jeziku razložiti vsebino, potrpežljivo poslušati in spodbujati domišljijo. | Namesto da otrokom samo ukaže “Naredite to!”, otroke vključi v to, da se pogovorijo o tem, kaj je treba narediti, zakaj je dobro, da to vedo in kako bodo vedeli, da so na cilju. |
| Učenje ravnovesja med prijetnim in neprijetnim Otrok se mora učiti soočati tako z uspehom kot s porazom. | Če otrok ne zmaga na razrednem teku, učitelj otroka spodbudi in poudari pomen sodelovanja in truda. |
| Obnavljanje energije Tudi učitelji se utrudijo, zato je pomembno, da poskrbijo zase, da ostanejo mirni in potrpežljivi. | Učitelj, ki si vzame čas za počitek ali hobi, bo naslednji dan zmožen velike zbranosti in koncentracije na počutje in učenje otrok. |
| Spodbujanje samostojnosti Cilj vzgoje je, da otrok postane samostojen in se nauči sam reševati izzive. | Namesto da učitelj otroku vedno sam reši nalogo, ga usmeri: “Poskusi sam najti rešitev, poskusi na drugačen način. Če ne bo šlo, se pogovori s sošolcem ali pridi po pomoč k meni.” |
Kako se vloga učitelja dopolnjuje z vlogo staršev v učenju in vzgoji otroka?
Učitelj je lahko v svoji vlogi resnično učinkovit šele takrat, ko je njegovo delo podprto z vlogo staršev. Ključna naloga staršev je, da otroku nudimo podporo, ustvarimo pogoje za učenje in ga spodbujamo. To pomeni, da z otrokom beremo, se z njim pogovarjamo, ga poslušamo ter mu pomagamo pri postavljanju mej.
Veliko pomenijo skupni trenutki: obisk knjižnice, spodbujanje otrokovega delovanja in zaupanje v to, da »otrok zmore«, ter iskren stik, ki otroku daje občutek varnosti. Vse to pomaga graditi otrokovo samozavest in pozitiven odnos do šole.
Učitelj je tisti, ki otroku pomaga odkriti najučinkovitejši način učenja. Njegova naloga je, da učenje prilagodi otrokovim zmožnostim, spodbuja stik z vrstniki ter poskrbi za pridobivanje temeljnega znanja in veščin. Učitelj otroke uči branja, pisanja, razmišljanja in učenja samega, ob tem pa gradi varno okolje, v katerem se otrok počuti sprejet. S sodobnimi metodami in razumevanjem vsakega posameznika usmerja učence k samostojnosti in napredku.
Največ koristi ima otrok, kadar starši in učitelji sodelujemo. Vključevanje staršev pomembno vpliva na otrokovo učno uspešnost in dolgoročni razvoj. Vsaka oblika sodelovanja – od rednih pogovorov do skupnih projektov – prinaša izboljšave pri učenju in vedenju. Še posebej kot starši podpiramo učiteljeva prizadevanja, če v družini spodbujamo bralno kulturo, saj tako ustvarjamo okolje, v katerem znanje postaja vrednota.
Kaj storiti, ko je odnos z učiteljem težaven?
V šoli in učenju otrok ni sam, ob njem stojita tako učitelj kot starš. Vsak ima svojo vlogo: učitelj ga poučuje in usmerja v razredu, starš pa podpira, spodbuja in ustvarja ustrezne pogoje doma. Ko ti dve vlogi delujeta v partnerstvu, otrok lažje napreduje, se počuti varno in uspešno. Težave nastanejo, ko se starši in učitelji začnemo gledati kot nasprotniki. Namesto da bi sodelovali, drug drugega krivimo ali dokazujemo, kdo ima prav. Takšen odnos pa škoduje otroku, ker takrat izgubi tisto, kar najbolj potrebuje: jasnost, podporo in občutek varnosti (da odrasli delajo v njegovo največjo korist).
Če se znajdemo v težkem odnosu z učiteljem, se je najbolje z njim pogovoriti mirno in spoštljivo ter namesto obtoževanja skupaj iskati rešitve. Pri tem je ključna osredotočenost na otroka. Pomaga nam lahko stalno iskanje odgovora na vprašanje: “Kaj je najbolje za mojega otroka?”. Bistveno bolje kot pa iskanje odgovora na vprašanje “Kdo ima prav?”.
Ko starši in učitelji delujejo kot partnerji, je otrok tisti, ki največ pridobi, več zaupanja, več podpore in več možnosti, da razvije svoj polni potencial. Zato zaupajmo učitelju, tako kot učitelj zaupa otroku in staršu.
Starši, učitelji in učenci delamo na istem »projektu«. Zato smo starši, učitelji, učenci del iste ekipe. Uspeh tega “projekta” temelji na zaupanju, da vsak prispeva tisto, kar najbolje zna in zmore.«
Viri:
- Brajša, P., Brajša-Žganec, A., & Slunjski, E. (2010). Tajna uspješnog roditelja i odgojitelja: priručnik za rad na sebi namijenjen roditeljima, odgojiteljima, učiteljima i svima koji žele unaprijediti svoj odnos s djecom (2. izd., str. 235). Histria Croatia C.A.S.H.
- Kalin, J. (2009). Sodelovanje med učitelji in starši: ovire za sodelovanje in predlogi za izboljšanje. Vzgoja, 11(42), 28–29.
