Zapisala: dr. Nina Novak
Pametni telefoni, tablice in računalniki so postali nepogrešljivi del našega vsakdana, tudi otrokovega. Zdi se, da tipkovnice in zasloni izpodrivajo svinčnik in papir. Nekateri se celo sprašujejo, ali pisanje z roko sploh še potrebujemo.
Raziskave pa nas opozarjajo na nekaj zelo pomembnega: pisanje z roko je več kot le beleženje besed. Je temeljna spretnost, ki oblikuje naš razvoj, od mišljenja do čustev. Čeprav bo tipkanje vedno imelo svoje mesto, pisanja z roko ne smemo opustiti.
Pisanje z roko koristi kognitivnemu razvoju
Pisava je organiziran sistem znakov ali simbolov, s katerimi lahko nekaj sporočimo. Ko otrok vzame v roke svinčnik, se začne zapleten proces: oči sledijo vrsticam, roka se giblje, prsti stiskajo pisalo, možgani pa usklajujejo gibanje, oblikovanje črk in miselni tok. Pisanje z roko tako aktivira obsežna možganska omrežja, ki jih tipkanje preprosto ne vključuje v enaki meri (Mangen in Velay, 2010).
Nevroznanstvenik Stanislas Dehaene (2009) ugotavlja, da pisanje z roko vpliva na kognitivne procese, kot so pomnjenje, reševanje problemov in razumevanje. Otroci, ki redno pišejo z roko, lažje prikličejo črke in besede iz spomina, kar jim pomaga pri branju in pisanju.
Pri tipkanju se pozornost deli med tipkovnico in zaslon. Grafomotorične spretnosti pri tipkanju skorajda niso potrebne, saj so črke že pripravljene, pisec jih le poišče na tipkovnici. Pri pisanju na roko pa je vidna pozornost usmerjena v konico pisala. Otrok mora grafomotorično oblikovati vsako črko posebej, kar pomeni večjo aktivacijo možganov. To ni »izguba časa«, temveč vaja za miselne mišice.
Raziskave (npr. Tancig) kažejo, da se možgani ob pisanju z roko aktivirajo povsem drugače kot pri tipkanju. V eni od raziskav so otroke razdelili v tri skupine: eni so črke povezovali iz pik, drugi so jih sami narisali na papir, tretji pa so jih poiskali na tipkovnici. Izkazalo se je, da so se možganska področja, povezana z branjem in pisanjem, aktivirala le pri tistih, ki so črke risali sami. Podobno so odrasli, ki so se učili nove pisave, veliko več znanja ohranili, če so črke zapisovali z roko. Njihovi možgani so pri tem pokazali tudi dejavnost na področjih, pomembnih za govor in razumevanje. Skratka, pisanje z roko možgane spodbuja na način, ki ga tipkanje ne more nadomestiti.
Motorika in grafomotorika
Pisanje črk se morda zdi samoumevno, a pravzaprav gre za zelo zahtevno gibalno spretnost. Otrok mora uskladiti prste, roko in oči, da oblikuje pravilne oblike, jih ustrezno umesti v prostor ter pri tem še slediti miselnemu toku.
Blumenfeld (1997) poudarja, da gibanje pri pisanju z roko spodbuja mišični spomin. Vsaka črka, ki jo otrok napiše, se vtisne v možgane prek gibov, ne le prek oči. Zato otroci, ki vadijo pisano pisavo, razvijajo notranje kontrolne sisteme, ki jim pozneje koristijo tudi pri drugih učnih strategijah.
Pisanje z roko:
- krepi fino motoriko,
- izboljšuje koordinacijo,
- spodbuja vizualno orientacijo v prostoru,
- prispeva k pravilni drži telesa in pisala.
Če otrok te spretnosti razvije zgodaj, hitreje napreduje tudi pri učenju branja in pisanja. Poleg tega se učinki prenašajo še na druga področja, in sicer od likovne ustvarjalnosti do športa.
Če želi otrok napisati sporočilo, mora vedeti, da pišemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Prav tako mora poznati poteze posameznih črk. Zato so potrebne dobro razvite gibalne sposobnosti za pisanje, t. i. grafomotorika (Žerdin, 2003). »Grafomotorika pomeni sposobnost in spretnost pisanja, oblikovanja črk in drugih pisnih znamenj in je del splošne motorike« (Žerdin, 2003, str. 131).
Dejavnosti za razvoj grafomotorike: striženje, nizanje predmetov na nitko, sestavljanje kock, barvanje, risanje na velikem formatu, risanje v mivki … Če je otrokova grafomotorika v času, ko se začne učenje branja in pisanja črk, dobro razvita, hitreje napreduje, saj obvlada osnovne gibe, poteze in pravilno držo pisala. Pri izvajanju grafomotoričnih vaj moramo poskrbeti za ustrezno držo telesa, pogled, položaj nog ter pravilen prijem pisala.
Pomemben del razvoja je tudi stranskost: katera roka, noga ali oko je pri otroku prednostno. To ugotavljamo ob uporabi škarij, žlice, metanju žoge, pri pogledu skozi kalejdoskop ali ključavnico ter pri skakanju po eni nogi. Pisanje z roko in učenje črk sta povezana z orientacijo v prostoru, pri čemer je bistveno razločevanje med levo in desno stranjo. Stranskost mora otrok najprej razviti na sebi, nato pa v prostoru in na listu.
Predšolsko obdobje je ključno za razvoj fine-motorike, saj jo otroci potrebujejo pri vsakodnevnih opravilih in različnih gibalnih nalogah. Fina-motorika vključuje uporabo manjših mišic rok, predvsem mišic v zapestju in prstih. Obstaja veliko načinov prijema pisala, ne le eden »pravilen«. Najpogosteje uporabljena oblika je tako imenovani triprstni prijem, pri katerem palec in kazalec držita pisalo v pincetnem prijemu, sredinec pa služi kot oporna točka.
Pomembno je, da so pri pisanju možni drobni gibi prstov. Če jih otrok lahko izvaja in mu je izbrani prijem udoben, štejemo prijem pisala za ergonomskega. Poleg samega položaja prstov je pomembna tudi lega prstov na pisalu. Če otrok drži pisalo preblizu konice, s prsti zakrije napisano. Če pa ga drži predaleč nazaj, je vodenje pisala oteženo. Za podporo pri oblikovanju pravilnega prijema lahko začasno uporabimo različne pisalne pripomočke, na primer gumijaste obročke, koščke lepilnega traku ali barvne nalepke.
Kljub temu da otroci dobro obvladajo vsakodnevne dejavnosti, se fino-motorika razvija vse do pubertete, največkrat prek športnih aktivnosti in hobijev (Pišot in Jelovčan, 2006). Zakaj torej razvijati pincetni prijem? Ob izvajanju takšnega prijema in ustrezni drži telesa pri pisanju je hrbtenica najmanj obremenjena.
Povezava med pisanjem in branjem
Ena največjih nevarnosti, če bi pisanje z roko opustili, je vpliv na bralno pismenost. Pisanje in branje sta namreč tesno povezana procesa. Raziskava Handwriting in the 21st Century (2012) je pokazala, da opuščanje pisane pisave negativno vpliva na:
- priklic črk iz spomina,
- reprodukcijo črk na papirju,
- pravilnost pravopisa,
- razumevanje prebranega,
- interpretacijo pomena besed in konteksta.
Ko otrok sam napiše črko, jo doživi drugače kot pri tipkanju. Gibanje pri pisanju omogoča globljo vez med zvokom, obliko in pomenom črke. To neposredno vpliva na branje: otrok, ki več piše z roko, lažje prebere novo besedo in razume njen pomen.
Povedano preprosto: če želimo dobre bralce, moramo spodbujati dobre pisce, in to z roko.
Pisanje z roko je tudi čustveno in ustvarjalno dejanje. Otroci, ki pišejo dnevnike, pisma, sezname ali zgodbe, se učijo izražati misli, oblikovati stavke in razvrščati ideje. Pri tem razvijajo samozavest in samopodobo.
Okoli devetega ali desetega leta otrokova pisava začne dobivati svoj osebni značaj in takrat govorimo o individualizaciji rokopisa (Zrimšek, 2003). To pomeni, da se pisava počasi razlikuje od drugih in postane »njegova«. Za pisanje v tem obdobju je priporočljivo uporabljati nalivno pero. Zakaj?
- Črnilo teče lažje, zato otrok manj pritiska na papir.
- Roka se počasneje utrudi in otrok lahko piše dlje.
- Zaradi manjšega pritiska in lepšega drsenja po papirju je pisava bolj čitljiva.
Pomembno je tudi, da otrok pero drži pravilno: pod kotom približno 45 stopinj, brez premočnega pritiska ali obračanja, saj mora konica ves čas ostati usmerjena v isto smer.
Starši pogosto sprašujejo, koliko naj doma popravljajo otrokovo pisanje. Učenje pisanja je predvsem naloga šole, ne doma. Doma naj otrok raje večkrat bere svojo lastno pisavo. Ko prepozna napake, jih lahko sam označi, pri tem pa mu lahko pomaga učitelj ali sošolec. V naslednjih nalogah se nato trudi te napake odpraviti.
Na ta način otrok postopoma razvija ne le lepšo in bolj čitljivo pisavo, ampak tudi vztrajnost in odgovornost do svojega dela. Ko govorimo o čitljivi pisave imamo v mislih stopnjo razpoznavnosti posameznih črk med seboj. To dosežemo, če:
- je besedilo dovolj vidno,
- so poteze črk jasne in ostre,
- so črke primerne velikosti,
- so črke in besede prepoznavne.
Poleg tega ima rokopis osebni pečat. Vsaka pisava je unikatna, kar daje otroku občutek posebnosti in identitete. V času, ko je veliko stvari digitaliziranih in enakih, je to pomemben vidik individualnosti.
Kaj lahko storimo starši?
Starši imamo ključno vlogo, da otrokom pokažemo, da je pisanje z roko vredno časa. Nekaj preprostih idej:
- Spodbujajmo pisanje seznamov – naj otrok napiše nakupovalni seznam ali seznam želja za rojstni dan.
- Pisma in voščilnice – spodbudimo jih, da napišejo voščilnico babici ali pismo prijatelju.
- Ustvarjanje zgodb – skupaj si izmislimo zgodbo, otrok pa jo zapiše in ilustrira.
- Dnevnik – otroka lahko spodbudimo k pisanju dnevnika, kjer zapisuje vtise, čustva ali zanimive dogodke.
- Načrtovanje načrtov – otroci radi rišejo načrte in zemljevid, zato jih spodbudimo, da poleg slike pišejo tudi besede (imena ipd.).
- Različna pisala in papirji – naj otroci raziskujejo s flomastri, nalivnimi peresi in barvnimi svinčniki.
- Z zanimanjem preberimo otrokove pisne izdelke.
Najpomembnejše: dajmo otroku čas. Pisava se razvija počasi, šele med 12. in 14. letom se pisanje popolnoma avtomatizira. Čeprav digitalne spretnosti postajajo vse pomembnejše, učenja pisave ne moremo kar opustiti, saj pisanje z roko ni zgolj način komunikacije, temveč tudi pomembna vaja za možgane in razvoj fine motorike. Povezuje oko, uho in roko, krepi spomin in koncentracijo ter otrokom pomaga razumeti razmerje med glasom, obliko in pomenom črke. Poleg tega rokopis spodbuja ustvarjalnost in osebni izraz, omogoča hitrejše zapisovanje misli in predstavlja kulturno vez z zgodovino in identiteto. Finska, ki je leta 2015 odpravila obvezno učenje pisane pisave, pisanja z roko ni popolnoma opustila, in otroci še vedno uporabljajo tiskane črke in razvijajo ročne spretnosti skozi različne ročnodelske in ustvarjalne dejavnosti. Tak pristop kaže, da tipkanje res pridobiva pomen, vendar pisanje z roko ostaja nujen del izobraževanja, saj zgolj tipkovnica ne more nadomestiti vseh koristi, ki jih prinaša pisana pisava.
Viri:
- Blumenfeld, S. L. (1997). How should we teach our children to write? Cursive first, print later!
- Dehaene, S. (2009). Reading in the brain. Viking.
- Handwriting in the 21st Century? (2012). Saperstein Associates.
- Jelovčan, G., & Pišot, R. (2016). Pomeni in razvoj drobnih gibalnih spretnosti v zgodnjem otroštvu. V Razvoj elementarnih gibalnih vzorcev v zgodnjem otroštvu (str. 127–143). Univerzitetna založba Annales.
- Mangen, A., & Velay, J. L. (2010). Digitizing literacy: Reflections on the haptics of writing. University of Stavanger & CNRS.
- Tancig, S. (2014). Novejša spoznanja nevroedukacijske znanosti o specifičnih učnih težavah. V Društvo Bravo (ur.), Otroci in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami – podpora pri uresničevanju njihovih potencialov.
- Tancig, S. (2016). »Od Prousta do Twitterja – nevroedukacijske raziskave bralne pismenosti v digitalni dobi.« V Tatjana Devjak, Igor Saksida, Dagarin Fojkar, (ur.). Bralna pismenost. Pedagoška Fakulteta: Ljubljana.
- Zrimšek, N. (2003). Začetno opismenjevanje. Pedagoška Fakulteta: Ljubljana.
- Žerdin, T. (2003): Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja. Kako jih odkrivamo in odpravljamo. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana in Društvo Bravo. Ljubljana.
