Zapisala: dr. Nina Novak
Organizacijske spretnosti so del samoregulacije, saj vključujejo načrtovanje, usmerjanje pozornosti in spremljanje nalog. Raziskave kažejo, da zgodnje razvite samoregulacijske veščine pomembno napovedujejo poznejši učni uspeh in sposobnost obvladovanja obveznosti (Braund in Timmons, 2021).
Ko ima otrok razvito zmožnost samoregulacije, ima tudi kapaciteto za učenje in vadbo samokontrole (Kos, 2023). Samoregulacija je ena ključnih spretnosti, ki jih otroci razvijajo v šolskem obdobju. Samoregulacija otroka pomeni njegovo zmožnost, da se osredotoča na naloge, se organizira, obvladuje čustva in prevzema odgovornost za svoje delo.
Čeprav se morda zdi, da so nekatere težave, kot sta pogosto izgubljanje in pozabljanje šolskih stvari, nekaj povsem običajnega in nepomembnega, pravzaprav predstavljajo pomemben pokazatelj otrokovega razvoja samoregulacijskih spretnosti.
Izboljšanje veščin samoregulacije je pogost cilj staršev in učiteljev, zato je dobro vedeti, kje in kako začeti ter kako otroku pomagati razvijati to za življenje ključno sposobnost.
Poglejmo, kako se samoregulacija razvija, kaj otrok v posameznem obdobju zmore razumeti in kako lahko pomagamo kot starši ali učitelji.
| Starost otroka | Kaj otrok že zmore | Kako lahko odrasli pomagamo (primeri vezani na potrebščine) |
| 3–5 let (predšolski) |
– Začne kazati samonadzor tudi brez odraslega. – Okoli 4. leta lahko dlje časa sledi enostavnim pravilom. – Okoli 5. leta: izboljšana kontrola impulzov (počakati, se ustaviti, poslušati). |
– Uvedite večerno rutino priprave nahrbtnika skupaj z otrokom (npr. »Dajva v torbo copate in zvezek za matematiko.«). – Igre tipa »Kateri predmet manjka?« (npr. otrok naj sam opazi, kaj ni pripravljeno). – Pohvalite vsakič, ko otrok sam prinese vse stvari iz vrtca. |
| 6–7 let (začetek šole) |
– Začne uporabljati izvršilne funkcije (načrtuje, sledi pravilom). – Bolje obvlada čakanje. – Še vedno potrebuje zunanjo strukturo in pomoč odraslih. |
– Uporaba slikovnih urnikov ali kontrolnih seznamov (npr. nalepke: knjiga, peresnica, copati). – Doma določite »mesto za torbo«, kamor otrok vsak dan odloži in pripravi šolske stvari. – Dogovorite se majhne cilje v krajšem času (»V tem tednu bom vsak dan …«). |
| 8–10 let (srednje otroštvo) |
– Bolj samostojen pri učenju in organizaciji. – Zmore dlje časa ohraniti pozornost. – Bolje rešuje konflikte z vrstniki in prevzema odgovornost. |
– Otroka naučite, da sam preveri urnik in pripravi potrebščine (starš naj le preveri na koncu). – Naj bo otrok odgovoren za svojo peresnico (da preveri, ali ima svinčnik, radirko …). – Vključite ga v načrtovanje tedenskih nalog (npr. kdaj pripraviti športno opremo). |
| 11–12 let (starejši osnovnošolci) |
– Razvija se abstraktno mišljenje. – Samoregulacija postaja bolj notranja. – Zmore daljše projekte in bolj kompleksno organizacijo. |
– Naj otrok samostojno uporablja planer (zapisovanje domačih nalog in potrebščin). – Spodbudite samorefleksijo: »Kaj sem danes pozabil, zakaj, kako lahko to preprečim jutri?« – Otrok prevzame odgovornost in sam pripravi torbo brez nadzora, starši le občasno preverijo. |
Kaj je samoregulacija in zakaj je pomembna?
 |
Samoregulacija vključuje tri med seboj prepletene elemente: samonadzor vedenja (otrok se zna usmeriti v nalogo), regulacijo čustev (otrok zna obvladovati čustva, ko nekaj ne gre po načrtu) in kognitivna regulacija (otrok zna načrtovati, se organizirati ter reševati probleme). Raziskave kažejo, da dobro razvita samoregulacija napoveduje uspeh v šoli, kakovost odnosov z vrstniki in dolgoročno celo uspeh v odraslosti. Otroci, ki se zgodaj naučijo samostojno upravljati s svojimi obveznostmi, redkeje doživljajo šolski stres, so bolj motivirani in imajo več samozavesti. Izgubljanje šolskih stvari se na prvi pogled zdi banalna težava, a prav tu se pokaže, koliko otrok že obvlada veščine, kot so načrtovanje, organizacija in vztrajnost. Ko otrok vedno znova izgublja zvezke, športno opremo ali svinčnike, to pogosto kaže na to, da še ni razvil ustreznih mehanizmov samoregulacije. |
Zakaj torej otroci izgubljajo in pozabljajo svoje šolske potrebščine?
Otroci izgubljajo šolske potrebščine iz različnih razlogov:
- Pomanjkanje dogovorov o organizaciji: otrok ne ve, kam odložiti stvari ali pa nima ustaljenih rutin.
- Slabša pozornost in delovni spomin: otrok preprosto pozabi, kaj mora vzeti domov.
- Preobremenjen urnik: veliko aktivnosti in prehodov med šolskimi dejavnostmi ali prostori povečuje možnost, da kaj ostane v razredu.
- Razvojne značilnosti: mlajši otroci so naravno bolj pozabljivi, saj njihov izvršilni sistem v možganih še dozoreva.
- Možne posebne potrebe: pri otrocih z motnjo pozornosti (s hiperaktivnostjo) je izgubljanje stvari pogost spremljevalec, ker težje vzdržujejo notranjo strukturo.
Zato je prvi korak vedno razumevanje otroka. Kratek pogovor, opazovanje njegove rutine ali sodelovanje z učiteljem lahko hitro razkrije, kje se skriva jedro težave.
Kaj lahko storimo starši in učitelji za razvoj samoregulacije ob skrbi za šolske potrebščine?
Opazovati, kako ima otrok težave z organizacijo in samoregulacijo, je lahko frustrirajoče in stresno ter lahko povzroči občutke nemoči. Starši lahko naredijo konkretne korake pri pomoči otroku razvijati samoregulacijo in organizacijske spretnosti.
- Ustvarjanje rutin
Otroci se najbolje učijo skozi ponavljanje in strukturo. Če vsak večer izvajamo enak proces: pregled urnika, priprava torbe, preverjanje potrebščin, to lahko zmanjša verjetnost izgube. Rutine delujejo kot “zunanji spomin”, ki otroku pomaga nadomestiti nezrelost notranjih regulacijskih mehanizmov.
Kaj lahko naredimo?
Starš in otrok skupaj sestavita kontrolni seznam za pripravo torbe (zvezki, peresnica, športna oprema). Ko rutina postane navada, otrok pridobi občutek varnosti in predvidljivosti.
- Organiziran prostor za učenje
Prostor močno vpliva na vedenje. Če ima otrok jasno določeno mesto za šolske stvari, jih bo lažje hranil in iskal. Uporabni so predali, škatle, mape, označene police ali barvne nalepke.
Kaj lahko naredimo?
Rdeča mapa ali nalepka na polici za matematiko, modra za slovenščino. Tako otrok hitreje prepozna, kaj pripada kam.
- Uporaba načrtovalnikov ali digitalnih orodij
Za starejše učence je lahko vodenje načrtovalnika (planerja) ali aplikacije odlična vaja samoregulacije. Beleženje nalog, projektov in obvezne opreme jim omogoča pregled ter zmanjšuje stres.
Kaj lahko naredimo?
Načrtovalnik(beležka/planer naj bo viden in dostopen, ne skrit v torbi. Redno beleženje je bolj učinkovito kot le občasna uporaba.
- Postavljanje ciljev in nagrad
Otroci so motivirani, ko jasno vedo, kaj se od njih pričakuje in ko je njihov trud opažen. Cilji morajo biti konkretni, merljivi in dosegljivi.
Kaj lahko naredimo?
Z otrokom oblikujemo jasen in merljiv cilj za krajše obdobje: »Ta teden bom vsak dan prinesel vse potrebne zvezke.«
- Vključevanje otroka v proces
Otroci hitreje razvijajo organizacijske sposobnosti in samostojnost, če jih obravnavamo kot aktivne soustvarjalce rešitev. Namesto da jim odrasli vsiljujemo sisteme, jih povabimo k sooblikovanju.
Kaj lahko naredimo?
Z otrokom se pogovorimo. Začnemo z vprašanjem: »Kaj meniš, kaj bi ti pomagalo, da ne bi več izgubljal svojih stvari?«
- Sodelovanje s šolo
Učitelji lahko veliko prispevajo k razvoju organizacijskih spretnosti in samoregulaciji. Če so starši v rednem stiku z razrednikom, lahko skupaj oblikujejo usklajene strategije, npr. preverjanje torbe ob koncu dneva ali opomnike na tabli. Ko otrok dobi enotne signale doma in v šoli, se nove navade lažje utrdijo.
Pozabljene in izgubljene stvari kot priložnost za učenje
|
Ko otrok izgubi ali pozabi šolsko potrebščino, starši pogosto reagirajo z jezo ali razočaranjem. Prav v teh trenutkih pa se skriva priložnost za učenje samoregulacije. Namesto da težavo doživljamo kot znak nezrelosti ali brezbrižnosti, jo lahko vidimo kot naravni del procesa razvijanja organizacijskih spretnosti in samoregulacije. Samoregulacija se ne razvije čez noč, temveč je veščina, ki se gradi skozi izkušnje, podporo in potrpežljivost. S pravimi strategijami in sodelovanjem med domom in šolo lahko otrokom pomagamo, da postopoma prevzemajo odgovornost za svoje stvari in obveznosti. Izgubljeni zvezek je torej priložnost, da otroka naučimo, kako bolje skrbeti zase, za svoje obveznosti in za svojo učno pot. |
 |
Viri:
- Baumeister, R. F., Vohs, K. D. (ur.) (2004). Handbook of Self-Regulation: Research, Theory, and Applications. New York: Guilford Pres.
- Montroy, J. J., Bowles, R. P., Skibbe, L. E., McClelland, M. M., & Morrison, F. J. (2016). The development of self-regulation across early childhood. Developmental Psychology, 52(11), 1744–1762.
- Hawkey, E. J., Williams, A. I., Chung, S., Owens, E. B., & Pfiffner, L. J. (2024). Emotion Regulation and Organizational Skills in Children With ADHD Symptoms Are Associated With Behavioral Parent Training Adherence. Journal of Attention Disorders, 28(9), 1320–1330.
- Braund, H., & Timmons, K. (2021). Operationalization of self-regulation in the early years: comparing policy with theoretical underpinnings. International Journal of Child Care and Education Policy, 15:8.
- Kos, K. (2023). Razvoj samoregulativnih mehanizmov pri otrocih, ki tega v družinah ne morejo dobiti. NIJZ, Maribor. Gradivo predavanja.
