5 vrednot, ki bi jih starši morali prenesti svojemu otroku

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 24.5.2022

 

Če vas tokratna tema zanima, vas na začetku prijazno vabim, da preberete prispevek z naslovom Naši otroci in njihove vrednote, ki ga najdete na povezavi https://www.kopija-nova.si/vzgoja/nasi-otroci-in-njihove-vrednote.

 

Zgoraj priporočeni prispevek sem zaključila z ugotovitvijo, da danes ni več splošnega družbenega soglasja glede tega, kaj je prav in kaj narobe. Zato se mora vsak posameznik odločiti, katere so zanj tiste vrednote, h katerim bo usmeril svoja prizadevanja.

Prav to morajo storiti tudi starši in vsi drugi, ki vzgajajo otroke in mlade.

Včasih nas zbegajo modre misli tistih z izkušnjami. Ena takih je zagotovo ta, ki pravi, da je dobrota sirota. Ste tudi vi na svoji koži že občutili, kako zelo resnična je včasih? In se vprašali, ali je sploh modro biti »dober«?

 

Tudi meni se zgodi, da se znajdem v situacijah, ko ne veljajo pravila, v katera verjamem. Ko na primer v masi ljudi pridno čakam v vrsti, medtem ko se večina drugih preriva in precej pred menoj pride do tega, kar pač čakamo. Takrat se izprašam, ali sem prav vzgajala generacije otrok in mladih, s katerimi sem delala, ko sem jim govorila, da je treba, kadar je vrsta, mirno čakati na svoj red.

 

Zato se ob pisanju današnjega prispevka upravičeno sprašujem, kakšen nasvet bi lahko dala staršem in vsem tistim, katerih poklic je delo z otroki in mladimi, da bi otoke vzgojili v posameznike, ki bi bili prijazni s samimi seboj in z drugimi, da bodo gradili lep in dober svet, ki bo enako lep in dober za vse nas.

 

NA SVETU NISMO SAMI

Ko opazujem sebe in dogajanje okrog nas, ne morem mimo ugotovitve, da, seveda če si dovolim posploševanje, postajamo vedno bolj egoistični. Najbolj pomembno je, da smo dobro mi in naši najbližji. Drugi so že manj pomembni.

Že res, da smo radi dobrodelni ampak predvsem na daljavo, ko je treba poslati sporočilo z določeno številko zneska, ko je treba biti altruist ter human in dobrodelen v stvarni situaciji, pa pogosto zatajimo, pogledamo stran in se odločimo za svoje lastno udobje in dobrobit.

Zato menim, da otrok ne bi smeli vzgajati v egocentrične in egoistične posameznike, ker na tem planetu pač nismo sami.

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja, v svojem prispevku z naslovom Moj otrok je egoist, kaj pa sedaj? (https://www.zmajcek.net/moj-otrok-je-egoist-kaj-pa-sedaj/) pravi:

 

»Pohvalimo otroka, kadar naredi nekaj za dru­gega, deli igrače. Morda skupaj pripravimo njegova oblačila in stvari, ki jih ne potrebuje več, za tiste, ki jih potrebujejo. Govorimo o čustvih in glasno razmišljaj­mo o čustvih drugih v določenih situacijah, na primer, ko skupaj gledamo risanke, filme, poročila. Otrok bo tako imel priložnost razvijati empatijo, ki mu bo poma­gala izstopiti iz lastnih čevljev v čevlje drugega. To je proces in je malo odvisen tudi od osebnostnih lastnosti otroka, njegovega temperamenta. Nekateri potrebujejo veliko vodenja, drugim se zdi, kot da jim je to prirojeno.«

 

PUSTI ZA SEBOJ TAKO, KOT BI SAM ŽELEL NAJTI

Pa najsi gre za situacijo ohranjanja našega planeta za naslednje generacije ali pa zapuščanja javnega stranišča.

Si predstavljate, da bi se izven lastnega doma vsi vedli tako, kot da je dom ves naš planet? Potem bi vedno našli javno stranišče takšno, kot si želimo, obcestne svetilke ne bi bile razbite in klopce v parku ne popisane. Odpadki bi bili tam kamor sodijo in če bi komu kaj padlo na tla, bi takoj počistil za seboj.

Naučimo otroke, da ni naša samo osebna lastnina, pač pa da se z našim zaslužkom gradijo šole, bolnišnice, mostovi, ceste ter vzdržujejo parki, športna in otroška igrišča ter druge javne površine.

Naj vrednota ne bo le skrb za svojo lastnino, temveč tudi za lastnino drugih in skupno lastnino.

 

DENAR NAMENI ZA DOŽIVETJA, NE ZA PREDMETE

V sodobnem svetu smo vse preveč usmerjeni k denarju in materialnim dobrinam. Otroke vse pogosteje vzgajamo za dosežke, zaslužek, položaj v družbi, namesto da bi jih vzgajali za to, da bodo znali biti srečni tudi ob skromnejših materialnih pogojih.

 

Predmetov, ki nam služijo, ne uporabimo do konca. Čeprav je omara še v redu, jo je potrebno zamenjati, ker smo v reklamnem letaku našli tako, ki nam je bolj všeč. Na usnju sedežne garniture smo odkrili prasko. Nemudoma jo je treba zamenjati. Razbil se je kozarec in, joj!!,šestdelni  komplet ni več komplet, treba bo kupiti novega.

Pravijo, da je čas denar. Če misel obrnemo, postane denar čas. Za denar moramo delati in v delo vlagamo svoj čas. Delovniki se podaljšujejo, ljudje opravljajo več služb, da bi več zaslužili in da bi lahko več trošili. Med denarjem in časom se vzpostavi obratno sorazmerje – več denarja pomeni manj časa. Premalo se zavedamo, misli pokojnega srbskega kantavtorja Đorđeta Balaševiča, ki pravi: "Na grobu imaš datum rojstva in datum smrti. Tista črtica med njima ... no, tisto je življenje."

Osebno verjamem, da kakovost življenja ni v materialnih dobrinah, ki jih menjujemo zato, da za hip občutimo zadovoljstvo, temveč da so bistvo življenja doživetja. Čas, ki ga namenimo za vse tisto, kar radi počnemo in za vse tiste, ki nam veliko pomenijo in s katerimi radi preživljamo proste trenutke.

 

Ker otroka vzgajamo za potrošnika s svojim zgledom in svojimi nakupovalnimi odločitvami, je pomembno, da najprej razčistimo pri sebi. Verjamem, da bo za nas in otroke bolje, če bomo trgovine obiskovali le, ko je zares potrebno in če bomo prosti čas namesto v nakupovalnih centrih preživljali kje na prostem ter denar zapravili za skupna doživetja in s tem za spomine, ki bodo ostali.

 

NI VSAK TVOJ PRIJATELJ

Pojem prijatelj se je v poplavi družabnih omrežij zelo izpridil. Mislim, da mi ni potrebno na dolgo in široko razlagati, zakaj menim, da bi morali na otroke prenesti vrednoto pravega prijateljstva. Biti pravi prijatelj in imeti pravega prijatelja/prave prijatelje je povsem nekaj drugega, kot biti virtualni prijatelj ali imeti na stotine teh.

Menim, da bi morali odrasli biti bolj pozorni, koga otroci imenujejo prijatelj ter otroke in mlade naučiti razlikovati med znanci, virtualnimi »prijatelji« in resničnimi prijatelji.

 

ODSTRANI S SVOJE POTI KAMEN Z NAPISOM: »KAJ BODO REKLI DRUGI«

Pri tem da bi storili tisto, kar si resnično želimo, nas najpogosteje ovirajo strahovi. Zaradi strahov si izmišljamo izgovore in zaradi strahov, da nam ne bo uspelo, se odrekamo svojim pristnim željam in sanjam. Eden od strahov, ki ubije največ sanj, je strah glede tega, kaj bodo rekli drugi. Kaj si bodo mislili o nas in kako bodo reagirali, če nam ne uspe?!

 

Mnogo preveč časa in misli namenimo drugim. Na svetu so ljudje, ki so se odrekli svojim sanjam in se namesto na svoje življenje osredotočajo na to, kaj počnejo drugi. Ničesar novega ne preizkusijo in ždijo doma. Iz svojega naslonjača in varnega zavetja svojega doma kritizirajo, ocenjujejo ter svetujejo.

Poznam veliko ljudi, ki se niso uresničili, ker so se celo življenje bali, kaj porečejo drugi. Po večino zgoraj opisani tisti, ki si nikoli niso drznili narediti koraka z najvarnejše, najširše in zelo dolgočasne poti večine.

 

"Ljudje, ki sanjajo majhne sanje, še naprej živijo življenje kot majhni ljudje." (Robert T. Kiyosaki)

Mnenje drugih je konec koncev samo mnenje in zelo redko resnica. In dejstvo je, da nikoli ne bomo ugajali vsem.

Zato je po mojem mnenju dobro naučiti otroke, da nas v resnici drugi ne opazujejo tako podrobno, kot si pogosto domišljamo in da nikoli ne bomo delali tako, da se bo vsem zdelo prav. To je zagotovo pomembno sporočilo, ki ga lahko damo svojim otrokom, da bodo upali biti tako edinstveni, kot v resnici so, in slediti svojim sanjam.  

 

Za konec

Poleti bom dopolnila sedeminpetdeset let in domišljam si, da sem se od življenja že skoraj vsega naučila in da sem zdaj že modra gospa v zrelih letih. Pa me življenje vedno znova še preseneti s kakšno pomembno lekcijo in vedno znova moram vrednote, ki se mi zdijo pomembne, na novo rangirati in včasih sama sebe pohvaliti in drugič, ko ugotovim, da vem samo to, da nič ne vem, reči sama sebi: »Trapa«. Potem vzamem žaljivko, ki sem jo namenila sama sebi, nazaj in se popravim: Vidiš, Mojca, tole bi si bilo dobro zapomniti za drugič.

 

Če bi želela zapisati vse modrosti, ki bi jih po mojem mnenju starši morali otrokom dati za popotnico v življenje, bi verjetno nastala še ena od knjižic v katerih odrasli pišejo nasvete svojim otrokom. Ker sem jih morala izbrati pet, sem to naredila tako, kot so mi v času pisanja prišle na misel.

Verjamem, dragi bralci, da je vaš vrednotni sistem drugačen, zato si želim predvsem to, da bi vas tokratni prispevek spodbudil k razmišljanju o tem, katere vrednote se v vašem vrednotnem sistemu nahajajo na prvih petih mestih in bi jih želeli prenesti na svoje otroke.

 

Vzgajajte otroke v skladu s svojim sistemom vrednot, samo tako bo vaša vzgoja pristna. Otroci ter mladi bodo v vaša vzgojna prizadevanja verjeli le, če boste tudi sami živeli v skladu s tem, kar »pridigate« svojim otrokom!