02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Koristni nasveti

Vsak otrok se lahko uči

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v mislih izrekali neko sporočilo in vse je šlo gladko in brez napak? Ko pa ste sporočilo poskusili izreči na glas, se vam je zatikalo, prave besede niso in niso prišle iz vaših ust in vse je bilo drugače, kot ste pričakovali.

 

In na tistem sestanku, kjer ste povedali svoje mnenje, ste bili zares okorni in še danes ne veste, ali so vas prisotni sploh razumeli, saj kar nekako niste mogli svojih misli izraziti tako, kot bi želeli.

 

Je že tako, da imamo v glavi pogosto neko sliko in načrt, kaj bomo povedali in kako. Zdi se nam, da smo pripravljeni nekaj sporočiti prav in razumljivo. Ko je to treba izreči od besede do besede, pa ni več tako enostavno.

 

 

 

 

Tudi našim otrokom se to dogaja. Ko se učijo, imajo občutek, da jim je vse jasno. Če v mislih odgovorijo na neko vprašanje, so sto odstotno prepričani, da poznajo odgovor. Zato so hitro zadovoljni. Mislijo, da so pripravljeni. Ko morajo naučeno povedati, pa ne gre.

 

Zato priporočam učenje na glas. Učenec, naj bo otrok ali odrasel, naj poskuša svoje znanje vedno tudi glasno ubesediti. Šele tako bo preveril, ali je snov naučena do take mere, da bo znal svoje znanje tudi izraziti.

 

Svojim učencem na razredni uri, ko se pogovarjamo o učenju in strategijah učenja, najprej povem, da naši možgani radi goljufajo in nas prenašajo naokoli. Naročim jim, naj poskusijo v mislih narisati prečudovitega konja. Takega z bogato grivo in dolgim žimastim repom, pa svetlečim mišičastim telesom z vsemi oblinami tam, kjer je potrebno.

 

Potem nekaj časa mižijo in v mislih slikajo prečudovitega konja. Nato jih povprašam, kakšnega konja so narisali in jih prosim, da mi pripovedujejo o tem. Običajno imam občutek, da govorim z realističnimi slikarji z akademsko izobrazbo, saj so njihovi opisi res slikoviti. Potem tem mojim »slikarjem« ponudim list papirja in jih pozovem, naj zdaj na papir naslikajo oz. narišejo tega istega konja. Le redkim uspe skromen približek tega, kar so prej opisovali. Večina izdelkov je skromna, telesa konjev so bolj ali manj oglata, proporci zgrešeni, saj je rep prekratek, glava pa taka, da ne veš ali gledaš konja ali kašno nezemeljsko pošast. O mišičastem telesu ni ne duha ne sluha in griva, ki je v opisu plapolala po zraku, se je zdaj polegla in spremenila v debelejšo pobarvano črto.

 

»No, dragi moji, tako je tudi ko se učimo potihem in imamo občutek, kako vse znamo. Mislimo, da znamo povedati, kaj je fotosinteza in našteti vse, kar rastlina za ta proces potrebuje in kaj pri tem procesu nastaja. Ko stojimo pred učiteljem in imamo še nekaj treme, ni več tako enostavno. Seveda smo znali povedati, kaj rastlina potrebuje, če smo lahko vmes pokukali še v zvezek oziroma učbenik, ali imeli pred seboj skico. Ko smo vprašani, ni več nobenih pomagal, treba je povedati iz glave in vse, kar je v glavi, spremeniti še v besede. Zato vam priporočam, da učno snov vedno ponavljate na glas in pri tem ne gledate v zvezek ali učbenik.« Tako jim poskušam čim bolj plastično naslikati, zakaj imajo doma občutek, da znajo, v šoli pa je potem vse drugače.

 

Pri meni težko pridejo skozi tudi tisti otroci in starši, ki trdijo, da otrok zaradi treme ni mogel nič povedati, čeprav se je učil. Večini lahko namreč mirno povem, da taki otroci, ki imajo pri spraševanju blokade, obstajajo in da se občasne blokade zgodijo vsem. Tudi meni. Vendarle pa je pri večini otrok (in odraslih) težava v tem, da se niso dovolj pripravili. Če upoštevamo stresno situacijo pri spraševanju  bi to pomenilo, da mora učenec snov ponavljati in utrjevati toliko časa, da je 110% pripravljen, saj bo 10% znanja prav gotovo »požrla« trema.

 

Samo pomislite, kolikokrat je potrebno ponoviti pesmico, če se jo želimo naučiti na pamet. In kako zanimivo, da ravno pesmice skoraj vedno ponavljamo naglas. Dokler lahko učenjak vmes pokuka v besedilo pesmi, ima občutek, da jo zna. Ko jo poskusi ponoviti brez vsake pomoči, se šele izkaže, kje še ne gre in kateri odseki mu delajo preglavice.

V študentskih časih sem rada nakupovala strokovno literaturo in nekega dne sem v knjigarni naletela na knjigo z naslovom »Svako djete može da uči« (Vsak otrok se lahko uči) in od takrat je naslov te knjige moj poklicni slogan. Seveda so nivoji, do katerih lahko otrok z učenjem napreduje, različni. Vedno pa lahko pride do nekega osebnega napredka v osvojenem znanju in veščinah.

 

Če se osredotočim na populacijo otrok v večinskih šolah, lahko rečem, da je povsem res, da morajo eni vložiti več časa in truda, drugi pa manj. Tako pač je in s tem se je treba sprijazniti.

 

Pa se vrnimo k učenju pesmice. Ko opazujem otroke, s katerimi delam, se mi zdi, da so tisti, ki potrebujejo več časa, prepričani, da se tistim, ki se jim zdijo »pametnejši« in imajo boljše ocene ni treba učiti. Ravno na primeru pesmice je jasno, da se morajo pesmico učiti tudi tisti, ki imajo boljše ocene in jih navidezno dobijo zlahka. Res pa je tudi, da za to potrebujejo manj časa in posledično vložijo manj truda.

 

Zato  moje priporočilo vsem staršem, katerih otroci si težje zapomnijo učno snov: »Poskušajte svojim otrokom stati ob strani tako, da jih ozaveščate, da se bodo pač morali v življenju bolj potruditi za enake rezultate, da pa tudi oni zmorejo. Življenje nikoli ni enako pravično do vseh, zato je dobro, če se znamo s tistim, kar nam prinese, tudi soočati.«

 

Miha (ime je tudi tokrat izmišljeno, dogodek pa resničen) se v devetem razredu ni naučil pesmice. Učiteljičin krvni pritisk je bil verjetno tako visok, kot da je pravkar pretekla tri kroge na našem stadionu, ko mi je sporočila, da Miha ni niti poskušal. Enostavno ji je rekel, da se on take pesmice ni sposoben naučiti in konec. Ko je Miha kasneje prišel k meni na dodatno strokovno pomoč, sem mu jasno povedala, da ne verjamem, da se pesmi ni sposoben naučiti, ker dovolj dobro poznam njegove sposobnosti. Dala sem mu vedeti, da njegove predaje ne bom dopustila. Kljub njegovi pasivni drži in vztrajanju, da on tega ne zmore, sem zanj naredila načrt. Pesem sem mu skopirala, jo s črtami razkosala in k vsakemu delu napisala, kdaj naj se ga uči in katere odseke naj ponavlja skupaj. Potem sva naredila še slikovni načrt ki je prikazoval teme kitic po vrsti, da slučajno ne bi pomešal kitic med seboj. Priznam, kitic je bilo res veliko. Ker je bil ta dan petek in so po vikendu sledile zimske počitnice, je moral po mojem načrtu delati sam.

Ob vrnitvi v šolo je pesem znal. Ko jo je za vajo povedal meni, je še naredil nekaj manjših napak, za katere je bila zagotovo kriva tudi trema. Po nekaj ponovitvah, je tudi ta nehala nagajati in pri slovenščini je nekaj ur kasneje vzorno povedal celo pesem in v redovalnico je skočila njegova prva petka za učenje pesmi. Morda je bila celo prva petica pri slovenščini nasploh.

 

Ko mi je prišel povedat, da mu je uspelo, se mi je zdelo, da so njegove oči žarele drugače in da sem na ponavadi otožnem obrazu opazila upanje.

 

Še dobro, da mu nisem verjela, ko je »nakladal« da on tega ne zmore.

 

Starši, s to zgodbo vas nagovarjam k temu, da razumete vašega otoka, če ima težave pri učenju ali se težko nauči učno snov. Nikakor pa mu ne dajajte potuhe, da bi razvijal osebno prepričanje, da ne zmore. Pomagajte mu, da bo verjel, da zmore, saj je v tej veri že velik del zmage.