02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Za vzgojo bralca je pomemben tudi Mednarodni dan knjig za otroke

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY - International Board on Books for Young People) je 2. april, proglasila za Mednarodni dan knjig za otroke. Obeležujemo ga od 2. aprila 1967, imenujemo pa ga tudi Svetovni dan pravljic. Drugi april ni naključno izbrani datum, saj se je leta 1805 na ta dan rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen.

 

Mednarodna zveza za mladinsko književnost enkrat letno objavi poslanico in plakat, ki ju vsako leto pripravi druga nacionalna sekcija. 

 

Slovenci smo doslej imeli že tri avtorje, ki so napisali poslanico. Leta 1968, ko smo drugič praznovali Mednarodni dan knjig za otroke, je napisal poslanico otrokom vsega sveta pisatelj France Bevk. Dve leti kasneje jo je napisala še Ela Peroci, leta 1997 pa pesnik Boris A. Novak. Njegovo poslanico je likovno obogatil ilustrator Matjaž Šmid.

 

Letošnja poslanica nosi naslov Majhno je v knjigi veliko. Pripravila jo je  latvijska sekcija, njena avtorja pa sta Inese Zandere in Reinis Pētersons.

http://www.ibby.si/index.php/int-ibby/ibby-2-april/306--poslanica-ob-mednarodnem-dnevu-knjig-za-otroke-2018 .

Svet književnosti kot ogromno drevo

Neda Isakovič, višja knjižničarka, je na spletni strani http://www.zupca.net/dnevna_soba/pravljice/mami_pravljico.htm zapisala:

»Svet književnosti sem si vedno predstavljala kot ogromno drevo, na katerem rastejo knjige – treba se je le vzpeti na prste in si »utrgati« knjigo in jo »použiti«. (Na najnižjih vejah so kartonke, slikanice s pesmicami in kratkimi besedilci, na vsaki višji veji rastejo bolj zahtevne in debelejše knjige.)


Otrok je še majhen in ne doseže niti najnižjih vej, zato mu moramo pri tem pomagati: starši, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji, pač vsak, ki se srečuje z otrokom v njegovem otroštvu in odraščanju. Ko bo zrasel, bo posegal po vedno višjih in višjih vejah in si sam izbiral svoje »sadeže«. Dokler je majhen, smo za to, da dobi v roke ne čim boljše, ampak najboljše sadeže, odgovorni odrasli.”


Vzgoja bralca

Začne se s poslušanjem

 

Starši lahko veliko naredimo za vzgojo dobrega bralca s svojim vzorom tako, da nas otrok pogosto vidi s knjigo v roki.

Prvi otrokov neposredni stik s knjigo pa se zgodi, ko mu v roke damo kartonko s slikami in jo skupaj pregledujemo in preberemo otroku, če pod sliko ali ob njej kaj piše. Sledijo slikanice. Sprva takšne z veliko ilustracijami in manj besedila, kasneje pa se začne razmerje počasi prevešati v korist večje količine besedila.

 

Če lahko ustvarimo ritual in otroku beremo ob približno enakem času dneva, se bo cela družina tega navadila in saj že veste… navada je železna srajca. Če se na primer odločimo, da bomo otroku brali zvečer, takoj za tem, ko si bo umil zobe, bomo ubili dve muhi na en mah. Otrok se bo navadil tudi na redno umivanje zob, saj bo vedel da bo temu sledila “pravljica”. Zato je zelo verjetno, da si bo brez pregovarjanja umil zobe, le da bo lahko potem v našem objemu izvedel, kaj se dogaja v svetu zgodbic in pravljic.

 

Včasih staršem delovni urnik ne omogoča, da bi bili prisotni, ko gre otrok v posteljo. Veliko  jih ima izmenski urnik. Če ste med njimi, vseeno ne obupajte.  Morda bi lahko razmislili o jutranji rutini. Namesto Vstani, treba je v vrtec (ali šolo), lahko otroka zbudimo s kratko pravljico. Dan se bo pričel mnogo prijetneje.

 

Tega sama sicer nisem preizkusila v praksi, vendar pa sem se z leti naučila, kako lepo se je zjutraj zbujati v miru. Že kakšnih 10 let si jemljem jutranjo urico samo zase. Res je, da se moram zaradi tega prej prebuditi, toda to ceno sem pripravljena plačati za to, da si zjutraj postavim dobre temelje za dober dan. Morda bi jutranja rutina branja polepšala dan tudi vam in vašemu otroku. Vredno je poskusiti. Toda ne pozabite, da je za ustvarjanje navade potrebnih 21 dni vztrajnega ponavljanja. 

 

Ne prenehajmo otroku brati, ko gre v šolo

 

Večina staršev meni, da je njihovega branja konec, ko se otrok začne učiti brati. Pa temu ni tako. Učenje branja je dolgotrajen proces in ne vključuje zgolj tega, da otrok prepozna posamezne črke in je pri branju zmožen glasove vezati v besedo. Cilj učenja branja je funkcionalno in kritično branje. Branja se uči zato, da bo nekoč želel in zmogel prebrati še tako “debelo” in zahtevno knjigo, ne glede na to, ali gre za učno gradivo oziroma študijsko literaturo, uradna ter poljudno znanstvena besedila ali leposlovje.

 

Otrok, ki šele osvaja tehniko branja, ne zmore razumeti vsebine v enaki meri, kot posameznik, katerega tehnika branja je že avtomatizirana. Saj se še spomnite, kako je bilo, ko ste se učili voziti avto? Šele po daljšem času ste se med vožnjo “zmehčali” in zmogli opaziti še kaj drugega kot ostale udeležence v prometu, prometne znake in širino ceste. Ter, seveda, pedale za plin, zavore in sklopko.

 

Zato vam, dragi starši polagam na srce, da otroku berete tudi še potem, ko se vam zdi, da že kar tekoče bere. Seveda morajo otroci brati tudi sami, in to redno. Toda za užitek, jim berite vi.  

 

Pravzaprav starostne omejitve do kdaj se otroku »spodobi« brati ni. Berite mu lahko pravzaprav toliko časa, dokler ne bo izrazil želje, da s tem prenehata.

 

Obisk knjižnice, pa tudi knjigarne

 

Ko gremo v knjižnico, naj gre z nami tudi otrok. S skupnim obiskovanjem knjižnice začnimo čim bolj zgodaj. Za to si vedno vzemimo dovolj časa, da se bomo lahko z otrokom sprehodili med knjižnimi  policami in vsake toliko časa pokukali tudi v kakšno knjigo, ki bo že na zunaj pritegnila otrokovo pozornost. Otroka spretno vodimo, da si bo za izposojo izbral primerno knjigo. Povejmo mu, zakaj se nam katera knjiga zdi zanj primerna in zakaj ne. Predlagam, da ob prvem skupnem obisku knjižnice kupite manjšo beležko, v katero bosta skupaj z otrokom zapisovala, katere knjige ste mu prebrali. Morda mu bo to prešlo v navado in bo prebrane knjige beležil tudi še takrat, ko bo bral sam. Zanimivo je takole pobrskati nazaj in se spomniti v katerih »književnih deželah« smo že potovali.

 

Občasno zavijmo tudi v knjigarno in vsaj od časa do časa kupimo kakšno knjigo. Verjamem, da med milijoni knjig obstaja kakšna taka, ki jo boste velikokrat vzeli v roke in prebrali kakšen odlomek ali pa jo prebirali znova in znova. Nakup knjig v našem majhnem slovenskem  prostoru je pomemben tudi zato, da bodo knjige v slovenskem jeziku še živele, da jih bodo slovenski avtorji še pisali in da bodo založbe še izdajale prevode tujih avtorjev.

 

Najbolj priljubljenih 5

Na spletni strani http://www.times.si/kultura/brali-jih-bomo-tudi-letos-top-21-knjig-leta-2017--ebc409ae4b0d3e5029dc383ead9b5803dfd01f7d.html sem našla seznam najbolj priljubljenih knjig leta 2017.

 

Na prvih petih mestih so:

  1. Muca copatarica (Avtor: Ela Peroci)
  2. Martin Krpan (Avtor: Fran Levstik)
  3. Mali princ (Avtor: Antoine de Saint-Exupery)
  4. Čudo (Avtor: R.J. Palacio)
  5. Maček Muri (Avtor: Kajetan Kovič)

 

Misel za konec

Za konec pa še misel Marka Twaina, ki nam  potrjuje, da otroka ni potrebno le naučiti brati ampak ga je potrebno tudi vzgojiti v bralca:

 


"Človek, ki ne bere, nima prav nobene prednosti pred tistim, ki ne zna brati."