02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Tanka meja med pomočjo in potuho predstavlja veliko zadrego za marsikaterega starša

Strokovni delavci opažamo, da so otroci v današnjem času marsikdaj premalo odgovorni in samostojni, saj starši preveč razmišljajo namesto njih in za njih. Zapisala Mojca Klug, profesorica defektologije

 Poljski astronom Nikolaj Kopernik, ki je 1543. leta spisal delo O gibanju nebesnih teles, je dokazoval, da se Zemlja in ostali planeti vrtijo okoli Sonca. To je bil temelj za tako imenovani heliocentrični model.

 

Če bi po vzorcu heliocentričnega sistema planetov in njihovega kroženja okrog Sonca danes naredili model sodobne družine, bi v mnogih primerih lahko naredili pedocentrični model, torej model, v središču katerega je otrok, okoli katerega se vrtijo mamica, očka, morda še dedek in babica.

 

Ena izmed otroških in mladinskih pisateljic, pa se ne morem spomniti katera, je pred leti v intervjuju pripovedovala, kako jo jezi, ko se pelje z mestnim avtobusom in  posluša pogovore med starši in otroci. Le ti potekajo tako, da starši sprašujejo otroka: »Kaj bi pa danes jedli? Kaj bi pa danes popoldne počeli in podobno."

 

Zmeda v razumevanju pojmov demokracija in permisivna vzgoja nas je pripeljala tako daleč, da odrasli ne zmoremo več samostojno odločati o stvareh, o katerih bi morali. Ob tem pretirano ščitimo otroke in upoštevamo njihove želje. Po drugi strani pa mi namesto otrok odločamo o tistem, o čemer bi se morali odločati oni. Kot da bi si dovolili, da so naše vloge zamenjane. Otroci postajajo glavni odločevalci o tem, kaj bomo dali na mizo in kam bomo šli na dopust. Dejstvo je, da ko otrok reče ne, se mu odrasli kaj hitro podredimo. Po drugi strani pa starši razmišljamo namesto otrok o tem, kdaj in kako bo naredil domačo nalogo, kako bo popravil slabo oceno, na kakšen način bo popravil oziroma uredil odnos s prijateljem in popravil napako. Pri tem zavestno ali povsem nevede prevzemamo na svoja ramena naloge, ki bi se jih moral otrok naučili opraviti sam.

 

Otrok se tako nima priložnosti naučiti vztrajati in opraviti nalogo do konca ali stati za svojo odločitvijo, ker ve, da mu bodo starši priskočili na pomoč in ga rešili iz težav, morda celo še preden se bodo le-te sploh pojavile.

 

Za vas, starši, imam nekaj vprašanj, na katera poskusite odgovoriti čim bolj iskreno.

  1. Ali bi svojemu otroku v šolo odpeljali plakat, ki ga mora ta dan predstaviti (morda celo za oceno), če bi ugotovili, da ga je pozabil doma? Bi to naredili tudi, če bi zaradi tega zamudili v službo?
  2. Ali bi prišli v šolo podpisati soglasje, da se vaša trinajstletna hčerka udeleži smučanja , če bi vas poklicala, da vam je doma pozabila pokazati list. V primeru, da tega ne storite, se bo morala udeležiti pohoda.
  3. Koliko staršev bi vas nekaj dni kasneje to isto deklico odpeljalo na tekmovanje v 50 km oddaljen kraj zato, ker je zjutraj zaspala in zaradi tega zamudila organiziran šolski prevoz. Bi to naredili tudi, če bi morali zaradi tega nadrejenega prositi, da lahko odidete za nekaj časa iz službe?
  4. Koliko staršev bi vpisalo otroka na letno taborjenje, ker bi si tega zelo želel, nato pa odšli po njega, ker bi ugotovil, da ne poteka tako, kot si je zamislil in bi vas jokaje klical, naj pridete po njega, ker ne zdrži več in hoče domov.

 

Prav zanima me, kako ste na zastavljena vprašanja odgovorili in kaj ste ob tem razmišljali. Vsekakor pa, kakorkoli ste odgovorili, verjamem, da bi v opisanih in podobnih situacijah ukrepali po svoji vesti in najbolje kar znate.
Delo s starši, ki neizogibno sodi k mojemu delu z otroki, me je namreč naučilo, da verjamem, da vsi starši delajo tako kot najbolje vedo in znajo. Nikoli tako ali drugače, ker bi hoteli otroku slabo ali zato, da bi otroku škodili. Tako srečujem na eni strani starše, ki naredijo vse v dobri veri, da delajo najbolje za otroka. Tudi če so preveč popustljivi in zaščitniški in nikoli ne dovolijo otroku da bi se tako ali drugače »opekel«. In na drugi take, ki dopustijo otroku, da se znajde v situacijah, ko se »opeče« in uči iz svojih izkušenj.

Opustimo ob strani patološke primere, ki so, hvala bogu, redki in s takimi se ob svojem delu še nisem srečala.

Predlagam, da se zdaj nekoliko pogovorimo o zastavljenih vprašanjih in vaših odgovorih. Težko vam bom odgovorila, kaj je prav in kaj narobe, poskušala pa vam bom dati nekaj iztočnic za nadaljnje razmišljanje o vzgoji za odgovornost in samostojnost.

 

  1. Nič ni narobe, če otroku priskočimo na pomoč, kadar je v zagati. Če je doma pozabil plakat in če smo to ugotovili, bomo res težko pogledali stran in si rekli, pa naj se iz dogodka nauči za drugič. Še posebej če vemo, da se je pri izdelavi plakata res potrudil in dobro pripravil svoj nastop. Če se je to zgodilo prvič, se bomo najverjetneje odločili in otroku pomagali. Toda naj to ne bo, kot da smo s tem opravili svojo starševsko dolžnost, ker to ni bila naša dolžnost. To je usluga, ki smo jo naredili otroku, ker se je znašel v stiski in tako mora našo pomoč tudi razumeti. Zanjo se nam mora zahvaliti. Če se je to zgodilo prvič, moramo to nujno izkoristiti tudi za vzgojo, da se to ne bo več ponovilo. Otroka spodbudimo, da si izmisli strategijo, da se to ne bo več zgodilo oz. da prihodnjič ne bo pozabil doma stvari, ki jo v šoli nujno potrebuje, pa naj bo to plakat, športna oprema ali kaj drugega. Vedeti mora, da mu drugič ne bomo več »pomagali« in da bo moral nositi posledice. Lahko se odloči za listek, vozel na robcu ali karkoli že, da se bo, preden zjutraj odide z doma, spomnil, kaj poleg šolske torbe še potrebuje. Moj sin Matic se je odločil, da bo stvar, ki jo naslednji dan potrebuje, zvečer ob pripravi šolske torbe dal takoj v torbo. Če je bil predmet večji, ga je dal v vrečko in le-to je obesil na kljuko vhodnih vrat. Tako skoraj ni bilo možnosti, da bi odšel z doma, ne da bi ob tem snel vrečko s kljuke. Zanimivo, da sem to navado kasneje prevzela še sama in se res dobro obnese. Kljub temu da z leti postajam vedno bolj pozabljiva, mi ta strategija pomaga. Če stvari, ki jo potrebujem, ne morem obesiti na kljuko (ker mora na primer biti čez noč v  hladilniku, si na vrata prilepim živo rumen listek, na katero zapišem, na kaj zjutraj ne smem pozabiti.
  2. Mladostnica vam je pozabila pokazati listek za soglasje. S klicem po telefonu vam bo najverjetneje znala omehčati srce. Mnogi najstniki že znajo manipulirati z ljudmi in točno vedo, kateri od staršev bo ugodneje odreagiral in bo ob prošnji, da pride podpisat soglasje, podlegel temu, da bo ob pripovedi, da nimajo pojma, kako se je to lahko zgodilo, še malo posmrkal. Tudi naša najstnica ve, kateri od staršev bo nasedel, če bo ob tem potožila, kako bedno je iti na pohod in da na  pohode itak hodijo sami čudni otroci in ne bo imela prave družbe. Lahko se odločite in ji prinesete list in zadeva je za vas končana. Za učiteljico se tu stvari ne končajo. Dekle prinese podpisan list, gre na športni dan na smučanje, toda učiteljica ve, da dekle lista ni dalo podpisati zato, ker torba po prihodu iz šole najpogosteje odleti v kot in pogosto ostane zaprta. Da je tako, pričajo tudi neopravljene domače naloge, o čemer je že obvestila starše, pa se ni nič spremenilo. Moj nasvet: najstnici lahko naredite uslugo in odidete podpisat list v primeru, da se je to zgodilo prvič oz. če boste uslugo, ki jo boste otroku naredili, izkoristili za vzgojo o odgovornosti ter skupaj z otrokom ugotovili, zakaj se ni spomnil, da ima v torbi list za vas. Pomembno je, da ob tem ugotovite, kako (ne)odgovorno deluje pri drugih opravilih za šolo in kakšna je doslednost pri pripravi šolske torbe za naslednji dan.
  3. Isto dekle, podoben dogodek. Vmes le nekaj dni. Ste naredili prav, da ste dekletu podpisali list? Ste se dovolj temeljito pogovorili o odgovornosti? Se otrok drži dogovorov? Če je odgovor nikalen, je nastopil dan, ko morate, ne glede na to, kako močno vam ob tem krvavi srce, izreči odločni ne. Kaj storiti? Upam, da dekle ne tekmuje v nekem ekipnem športu in bi zaradi njene neodgovornosti nosila posledica cela ekipa. To res ne bi bilo pošteno do drugih. Če se boste zaradi ekipe odločili, da dekle vseeno odpeljete, mora vaš otrok vedeti, da ste to storili zato, da pomagate svojemu otroku da se odgovorno vede do dvojih sotekmovalcev, ker so trdo trenirali in se pripravljali na to tekmovanje. Toda posledice morajo biti. Ne samo s strani učitelja, ki se bo morda odločil da vašega otroka v prihodnje ne bo več prijavljal na tekmovanja, ker se nanj ne more zanesti, ampak tudi z vaše strani, saj ste zaradi njegovega neodgovornega vedenja imeli stroške, ne samo zaradi goriva ampak tudi zaradi vaše odsotnosti z dela. Saj vaš delovni čas je denar, kajne? Morda se vam zdi, da bo zadostovalo, da otroku zapojete nekaj litanij. Morda boste s tem nekoliko olajšali svojo dušo, otrok pa se bo naučil, da če ga polomi, pač pristane na nekaj minut vašega »samogovora«, stvari se pa vendarle razrešijo v njegovo korist. To ni dovolj, da ga vzgojite v odgovorno samostojno osebo. Saj si želite, da bi to postal, kajne?
    Primeri, ki sem jih opisala zgoraj, so izmišljeni, vendar zagotovo tudi resnični in se dnevno dogajajo v taki ali precej podobni obliki.
  1. Pa si oglejmo še četrti primer. To pa je zgodba, s katero sem se srečala in spopadla kot starš, zato jo bom nekoliko podrobneje opisala. Nekega dne, ob koncu tretjega razreda, malo pred koncem pouka, je Matic navdušeno prinesel iz šole letak, ki je otroke vabil na letovanje in zanimivo preživljanje prostega časa v obliki taborjenja. Matic si je želel to doživeti in dogovorili smo se, da se taborjenja udeleži. Ko so odhajali, so bili vsi navdušeni in polni pričakovanj. Toda po nekaj dneh je Matic v solzah poklical domov, da mu na taborjenju ni všeč, da ne more zdržati in me rotil, naj pridem po njega. Po najinem pogovoru, ko sem se ga trudila umiriti in ga skušala prepričati naj vztraja, sem takoj poklicala vzgojitelja, ki mi je potrdil, da je imel Matic nekaj precej težkih trenutkov. Povedal mi je še, da se v vse dejavnosti dobro vključuje in tudi pozabi na svojo stisko. Svetoval mi je, naj Matica pustim, da ostane do konca. Po teh dveh pogovorih sem zvečer res težko zaspala, saj sem dolgo razmišljala, kaj naj storim. Srce mi je, kot se za mamo spodobi, krvavelo. Misel, da je moj otrok nesrečen, ni hotela zapustiti moje glave. Za moža je bila debata, kaj storiti, hitro končana. »Ja, pustiva ga, se bo malo utrdil,« je bilo njegovo mnenje. Jaz pa nisem in nisem mogla pozabiti njegovega klica na pomoč. Zjutraj sem se zbudila neprespana in brez pravega odgovora. Vedela sem, da otrok mora ostati in dokončati svojo odločitev, da želi iti na taborjenje in vedela sem, da mu moram sporočiti, da njegovega klica na pomoč nisem preslišala in da lahko k v stiski računa name. Odločila sem se za nekakšno Salomonovo rešitev. Saj poznate tisto zgodbo o dveh ženska, ki sta obe trdili, da sta materi nekega otroka. Ko so hoteli dati otroka na pol, prava mati ni mogla prenesti, da bi se to zgodilo, zato je otroka raje prepustila nepravi materi. Tako je Salomon spoznal, kdo je prava mati in razsodil v njen prid.

 

Jaz pa sem se odločila, da Matica na taboru obiščem. Tudi možu, ki sem ga klicala v službo, je bila moja ideja všeč, ko je videl, da Matica ne mislim odpeljati s tabora.  Sedla sem v avto in se odpeljala do kraja, kjer so taborili. Vzgojitelju sem takoj povedala, da sem prišla Matica samo obiskati in ga prosila, če lahko gre za nekaj časa z menoj, da se bova lahko v miru pogovorila. Z Maticem sva odšla na sprehod do bližnje brunarice in ob soku sem mu razložila, da sem slišala njegov klic na pomoč in da mi ni vseeno, ker se ne počuti dobro. Povedala sem mu tudi, da sem prišla zato, da bo vedel, da lahko vedno računa name, da pa hkrati želim, da svojo odločitev o taborjenju, četudi je težko, spelje do konca. Matic me je nekaj časa rotil, da bi šel z menoj, pa sem ostala odločna in ko je to spoznal, je tudi on prenehal s poskusi, da bi si premislila. Ko sva se poslavljala, mi je bilo težko, pa vendar precej lažje, kot prejšnji dan.

 

Čez dva dni se je Matic vrnil s taborjenja. Bil je nasmejan in s ponosom je razkazoval svoje potrdilo o opravljenem taborjenju in pohvalo za zmago v pevskem nastopu. Navdušeno je pripovedoval o tem, kaj vse je doživel. In bil je ponosen. Resnično je bil ponosen.

 

Tudi sama sem bila ponosna nase, da sem mu kljub vsem svojim pomislekom in želji, da bi svojega otroka zaščitila, vztrajala in sinu omogočila, da se je s taborjenja vrnil s ponosom in novimi izkušnjami.

 

Moj nasvet za konec: Vaš otrok vas potrebuje. Bodite ob njem, kadar vas potrebuje, vendar ne delajte namesto njega in zanj, kadar zmore sam! Dovolite mu, da se trudi in ob tem krepi, le tako bo lahko okusil slastne sadove lastnega dela.