02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Redno beleženje domačih nalog – ni še prepozno

 Zapisala: Mojca Klug, profesorica

 

O načrtovanju in zapisovanju obveznosti smo govorili že v septembru. Če ste članek spregledali ali bi ga radi ponovno prebrali, ga lahko najdete na tej povezavi.

 

Tokrat bi vam rada predstavila sistem beleženja domačih nalog, na katerega navajam tudi svoje učence. Z njim imam dobre izkušnje, zato upam, da bo v pomoč tudi vašemu otroku. Seveda noben sistem ni univerzalen in še vedno se najdejo učenci, ki so na tako beleženje nalog »imuni«, pri večini pa se rezultati pokažejo precej hitro.

 

Tudi moji učenci priznavajo, da jim je zaradi zapisovanja nalog v beležko doma precej lažje, čeprav včasih izražajo naveličanost in zavijajo oči, ko omenim beležko. So pač najstniki in vsaj malo uporništva sodi k njihovemu osamosvajanju in odraščanju. Pa saj tudi jaz nergam, ko dobim kakšno nalogo, ki mi ni povšeči, pa naj bo to v službi ali doma. Na koncu jo opravim, saj, kot se je reklo v rajnki Jugoslaviji: »Što se mora, nije teško«, kar bi v slovenščini pomenilo, kar je treba narediti, ni težko narediti.  Ali kot so znale pomodrovati naše babice: »Brez dela ni jela.«

 

 

 

Kaj potrebujemo?

Dovolj volje, da vztrajamo tako dolgo, da vse skupaj postane rutina. Ta naloga ni samo za otroka, ampak tudi za odrasle. Če bodo odrasli prehitro odstopili od spodbujanja in nadzora, jim bodo hitro sledili tudi otroci in mladi.

Poleg volje in vztrajnosti otrok potrebuje še beležko ali rokovnik in pisalo. Da bi bila predstavitev metode čim bolj nazorna, sem se odločila za Moj šolski dnevnik, saj je majhen in lahek, a hkrati pregleden. V njem je na začetku nekaj obrazcev za zapis urnika in tedenski planer, v katerem je ob vsakem dnevu nekaj vrstic za načrtovanje oz. zapisovanje. Všeč mi je tudi označevalni trak, ki uporabniku omogoča, da hitro najde tekoči teden.


Seveda pa lahko vaš otrok za zapise po predlagani metodi uporablja katerikoli rokovnik ali kar navadno beležko oz. manjši zvezek.

 

Kako?

Osnova za vse skupaj je otrokov šolski urnik. Zato je najbolje, da je le-ta napisan ali na lepljen na začetku beležke.

 

 

Začne se tako, da otrok v beležko napiše dan in datum za naslednji dan. Pri šolskih rokovnikih je malo lažje, ker je to že  narejeno. Nato učenec eno pod drugo zapiše kratice vseh predmetov, kot so na urniku.

Naslednji dan si k vsakemu predmetu med uro ali takoj po njej zapiše domačo nalogo. Zapiše si tudi vse posebnosti in posebne naloge, kot je na primer zapis: Prinesi lonček. ali Daj staršem obvestilo. Seveda lahko te zabeležke skrajša na: LONČEK! oziroma OBVESTILO!

 

Tudi domačo nalogo naj se čim prej nauči beležiti v »šifrah« oz. z okrajšavami:

Predlagam naslednje:

  • U za učbenik,
  • DZ za delovni zvezek,
  • Z za zvezek,
  • UL za učni list.

 

Stran in nalogo lahko označuje tako, da prva številka pomeni stran, druga pa nalogo, pri čemer sta številki ločeni s poševnico npr. 43/5, kar bi pomenilo stran 43, naloga 5. Če je na isti strani več nalog, jih zapiše več in loči z vejico npr. DZ 76/2, 5, 7. Slednje pomeni, da mora v delovnem zvezku na strani 76 rešiti 2., 5. in 7. nalogo.

 

Če je navodilo obsežnejše ali zahtevnejše, naj ga otrok zapiše v zvezek in si v beležko oz. rokovnik napiše samo: GLEJ ZVEZEK. ali V ZVEZKU.

 

Pozor!

To pa še ni vse. Ker sem opazila, da učenci radi pozabijo zapisati nalogo in starši pogosto povedo, da njihov otrok ni imel v beležki zapisano nič in da jim je rekel, da za nalogo ni nič, se z njimi dogovorim, da mora pri predmetih, kjer ni domače naloge, to tudi zapisati. Ni dovolj, da tam pusti vrstico prazno ali naredi črtico. Zapisati mora: NI NALOGE. To pa pomeni, da bo ob koncu pouka imel pri vsakem predmetu kaj napisano.

 

Pisanje domače naloge

Ko se otrok doma loti naloge, najprej odpre beležko. Naloge dela bodisi po vrsti bodisi tako, kot želi sam. Vsako opravljeno nalogo označi s kljukico ali jo prečrta, saj lahko tako vizualno spremlja, kako se število nalog manjša in ima zato boljši občutek.

 

Ko je naloga v celoti opravljena, v beležko oz. rokovnik zapiše predmete, ki so na urniku za naslednji dan, tako kot smo že povedali: dan, datum, eno pod drugo oznake predmetov.

 

Na naslednji sliki je stran iz tedenskega planerja. Tako naj bi bila videti v torek, 2. septembra zvečer.

 

 

Vloga odraslih

Na začetku je potrebno spodbujanje in nadzor odraslih. Spet smo pri naši vlogi nadzornika ali »policaja«, dragi starši. Je že tako. V določenem obdobju sta nadzor in zunanja motivacija potrebna. Še posebej takrat, ko se razvija nova navada ali nova rutina. Vrnimo se k modrim prednikom, ki so znali povedati, da je navada železna srajca. Zakaj torej ne bi pristopili tako, da bo otrok pridobil dobro navado – sprotno delo, namesto slabe – pozabljanje in izogibanje?

Ko otroke navajam na dosledno beleženje nalog, sem tudi sama zelo dosledna. Sprva gledam beležke vsak dan in na zapisovanje domačih nalog opozarjam tudi pri pouku. Potem opozorila počasi redčim, prav tako nadzor nad beležko. V svojo beležko pa označujem tiste učence, ki so imeli urejeno beležko. Temu učencu narišem kljukico in rečem na primer: »Imaš jih že šest v vrsti.«

 

Počasi pa vse skupaj opustim. To storim šele takrat, ko  vidim, da učenci spretno uporabljajo beležke sami od sebe.

 

Nadzor da ali ne

Ko pogledamo naokoli, lahko hitro ugotovimo, da bi, če ne bi bilo nadzora, marsikje vladal kaos. Si lahko predstavljate prometno situacijo, če bi policisti in sodniki za prekrške naznanili, da teden dni ne bodo niti nadzorovali niti kaznovali. Čeprav srčno upam, da se nas večina drži predpisov v prometu zato,ker vemo, da niso sami sebi namen, hkrati verjamem,da bi se število kršiteljev precej povečalo. Skoraj ne dvomim, da bi se v praznem križišču našli taki, ki bi skozenj peljali pri rdeči luči, ker bi presodili da je varno in hkrati vedeli, da ne bodo kaznovani. Da ne govorim o predpisih, ki jih nihče ne upošteva, ker ni nadzora.

 

Tako kot sem napisala že zadnjič, ne bomo glede vzgoje nikoli povsem enotni. Osebno verjamem, da je treba otroke pač navajati na svet, v kakršnega smo jih »rodili«. Četudi bi raje videli, da bi bili bolj svobodni, manj obremenjeni in omejeni s pravili. Preživeti bodo morali znati prav v tem svetu, saj se svet zagotovo ne bo prilagajal njim. Svet se pač vrti in mi z njim, čeprav tudi sama včasih pogrešam gumb, na katerega bi pritisnila, da bi se vse skupaj malo upočasnilo ali se kdaj začelo vrteti še v kakšno drugo smer.

 

Razpravo o tem, ali so domače naloge sploh smiselne in potrebne, pa puščam odprto za kdaj drugič.

 

Mojca Klug, profesorica