02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Predlogi za uspešen začetek šolskega leta

 Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Pred nekaj leti sem sredi oktobra na pogovor povabila starše fanta, ki je tisto šolsko leto začel obiskovati peti razred. Deček je v šolo že več kot mesec dni prihajal brez domačih nalog, pa tudi zares učiti se še ni začel. V redovalnici so bile že zapisane prve slabe ocene. Čeprav je Luka (ime je izmišljeno) pretekla leta imel težave pri osvajanju učne snovi, tako slabo kot tokrat še ni bilo.

 

Staršema, ki sta, pohvalno, na pogovorne ure vedno prihajala skupaj, sem povedala, kaj se dogaja. Oče je povedal, da so ob vstopu v peti razred menili, da je Luka dovolj star in da zmore sam opraviti z zahtevami šole. Glede na to, da so starši ob njem sedeli vsa leta dotedanjega šolanja in mu pomagali pri domačih nalogah, mi ni preostalo drugega, kot da staršem povem: »Veste, po mojem mnenju, september ni pravi čas za eksperimentiranje.«

 

Potem sem staršem prijazno razložila, da za otroka, ki je vajen pomoči in nadzora odraslih, ni najbolje, če se starši odločijo, da bodo dali roke stran ravno ob začetku novega šolskega leta. Že tako je po počitnicah težko vzpostaviti rutino. Za otroka, ki je vajen pomoči, pa je še težje.

 

 Otrok v tem času potrebuje nadzor in utrjevanje dnevne rutine. Če je prepuščen sam sebi, si pogosto rutine ne ustvari in zgodi se ravno to, kar se je dogajalo Luku. Počasi padejo v začarani krog neuspeha iz katerega ne znajo več izstopiti.

 

 

 

 

Zato staršem predlagam, da septembra pazljivo spremljajo in nadzorujejo otrokovo delo za šolo in mu pomagajo, da redno in sproti opravi vse obveznosti. Enako velja tudi za dijake, še posebej za tiste, ki so v prvem letniku. Šele ko bo rutina vzpostavljena, naj postopoma prepuščajo odgovornost otroku in počasi opuščajo reden nadzor. To ne pomeni, da kasneje kdaj pa kdaj ne odprejo otrokovih zvezkov in preverijo v kakšnem stanju so. Če bodo pogosto pregledali otrokove zvezke, ne bodo spregledali morebitnega sporočila ali mnenja učiteljice o otrokovem delu in napredku ali znaka, da manjka domača naloga ali kaj podobnega.

 

POTREBNO JE BITI DOSLEDEN IN VZTRAJATI

Pravzaprav se moramo zavedati, da se je med počitnicami enaindvajset dni vzpostavljala nova rutina: kasnejši odhod v posteljo, jutranje poležavanje v postelji, brezdelje in počitek. Zdaj je potrebna nova serija enaindvajsetih  dni za vzpostavljanje nove rutine pravočasnega odhajanja v posteljo, zgodnjega vstajanja, rednega pisanja domačih nalog in učenja.

 

Zakaj govorim o enaindvajsetih dneh? Ker obstaja mit, ki pravi, da se spremembo rutine doseže z vztrajnim ponavljanjem, ki naj bi trajalo 21 dni. Na spletni strani https://www.bodieko.si/21-dni-za-rutino sem našla zanimivo razlago tega mita.

 

Prva opažanja tega pojava pripisujejo lepotnemu kirurgu Maxwellu Maltzu, ki je pri svojih pacientih opazil vzorec enaindvajsetih dni. Ko je Maltz bolniku s kirurškim posegom popravil na primer nos, je ugotovil, da traja približno 21 dni, da se človek navadi svojega »novega« videza.

Ta opažanja so Maltza spodbudila k razmisleku o njegovem lastnem obdobju prilagajanja na spremembe in nova vedenja. Opazil je, da tudi sam potrebuje približno 21 dni, da oblikuje novo navado. Iz tega je sklepal da je za spremembo stare, ustaljene miselne slike in ustaljevanje nove potrebnih najmanj 21 dni.

Svoja dognanja je Maltz v 60. letih minulega stoletja popisal v knjigi z naslovom »Psycho-Cybernetics«. Kmalu je postala pravi hit, po svetu pa so prodali več kot 30 milijonov izvodov tega dela.

 

Kasnejše raziskave so pokazale, da za to, da nam novo vedenje preide v navado in postane nekaj običajnega, navadnega, potrebujemo več kot dva meseca, čas pa je odvisen od različnih dejavnikov in je pri različnih navadah in različnih ljudeh različen.

 

Sama sem naklonjena mitu o 21 dneh, saj pri meni osebno deluje. Če v novi navadi zdržim 21 dni, skoraj ni strahu, da bi to navado zlahka opustila.

 

ZLATIH PET MINUT

Sicer pa včasih ni potrebnih 21 ali več dni ampak volja in prvih 5 minut. Bear Grylls, zvezdnik oddaj o preživetju v naravi, namreč pravi, da je pomembnih prvih 5 minut. Pojasnjuje, da mora za ekstremne podvige, ki so del njegovega načina poklicnega in zasebnega življenja, vzdrževati telo v dobri psihofizični kondiciji, kar mu zagotavljajo precej zahtevni treningi. Ker je tudi on zgolj človek, se pojavijo trenutki, ko se mu ne ljubi trenirati in bi se rad dejavnostim izognil. Takrat si, kot pravi, postavi pravilo petih minut. To pomeni, da si reče, da se bo dejavnost šel 5 minut in si dovolil da lahko po petih minutah preneha. Seveda se to, potem nikoli ne zgodi, saj ko premaga prvih pet minut niti pomisli ne več, da bi odnehal. Morda bo ta zgodba v pomoč tudi kakšnemu mladostniku, ki se težko spravi k učenju in delu za šolo. Najdete jo v Gryllsovi knjigi Priročnik za preživetje v življenju  pod pravilom številk 36. Preberite jo vašemu otroku oz. ponudite v branje. Pravzaprav so vse zapisane zgodbe in predlogi vredni pozornosti. Meni osebno je še posebej všeč tista pod številko 49, saj se tudi meni pogosto dogaja, da sem v zaostanku z delom in takrat je tudi zame čas za Fidži. Če radi odlagate delo, ki vam ni v veselje, vam priporočam obisk knjižnice in branje tega predloga.

 

IZDELAVA NAČRTA

 

Planer

Da se bo otrok čim prej vrnil na stare tire priporočam uporabo manjšega priročnega planerja. Vanj bo vpisoval svoje obveznosti in datume, ki so še posebej pomembni (npr. kdaj bo preverjanje oziroma ocenjevanje, kdaj športni dan ali »delovna sobota« ali kaj podobnega.

 

Temu namenu služi tudi MOJ ŠOLSKI DNEVNIK, ki ga je za šolarje pripravila Kopija nova. Otrokom in mladostnikom bo zagotovo všeč kateri od motivov na naslovnici. MOJ ŠOLSKI DNEVNIK je priročen, kakovostna vezava z močnimi platnicami pa bo prenesla tudi manj spretno ravnanje in skoraj zagotovo zdržala do naslednjih poletnih počitnic. 

 

Seveda bo pravi namen planerja dosežen le, če ga bo otrok tudi uporabljal. Zato ga spodbujajte k redni uporabi.

 

 

 

 

Lahko pa z interneta natisnemo mesečne koledarje, na katerih bo dovolj prostora za zaznamke. Na spletni strani http://www.wincalendar.com/2017-Word-Calendar, ki jo je na medmrežju odkrila moja sodelavka Irena, boste našli različne verzije koledarjev, ki jih lahko urejate po svoje in uporabljate za tiskanje ali neposredno delo na računalniku.

 

Tedenski urnik za popoldanski čas

Poleg planerja priporočam še izdelavo tedenskega urnika za popoldanski čas. Vanj naj otrok vpiše vse obveznosti, ki jih ima določen dan poleg šole in predvidi, kdaj se bo učil in delal za šolo in kdaj in koliko časa bo prost. Dobro je, če otroka učimo dnevnega načrtovanja tako, da si  vsak dan sproti napiše, katere obveznosti ima naslednji dan (kaj se mora naučiti, kaj mora vaditi, kaj mora pomagati doma).

 

Vsakodneven pregled torbe, obravnavane snovi in urejanje zapiskov

Dobro je, če se takoj na začetku septembra navadi, da vsak dan v celoti izprazni šolsko torbo, pregleda snov in uredi zapiske. Dnevno naj vsaj preleti glavne naslove v zvezku in v mislih ponovi, kaj se je pri predmetu tisti dan dogajalo v šoli in preveri, če je kaj domače naloge.

 

Seznam nalog in zadolžitev

Meni osebno zelo pomaga, če si na list sproti zapisujem, kaj vse moram tisti dan opraviti oz. do kdaj mora biti nekaj končano, potem pa ob opravljenih aktivnostih naredim kljukice ali pa zapisano obveznost prečrtam. Ko so skoraj vse obveznosti prečrtane ali odkljukane, peščico neopravljenih zapišem na nov list, starega pa zavržem. Na nov list potem naslednji dan spet dopišem vse, kar moram opraviti in tako naprej. Če naloge, ki jih moram opraviti, zapišem, čutim večjo obvezo, da jih tudi opravim, kot če jih imam le v mislih. Seveda je pomembno, da listka potem ne založim ali izgubim.

 

SODELUJMO S ŠOLO

Naj za konec ponovim še enkrat, kar sem povedala na začetku: »September ni čas za eksperimentiranje.« Pomagajmo in svetujmo otroku, kako naj si organizira popoldanski čas, pokažimo mu, kako naj se uči in prve tedne nadzorujmo, če skrbno in redno opravlja vse obveznosti. Če ima otrok težave, se pogovorimo še z učiteljico in/ali šolsko svetovalno delavko in poprosimo, da nas sproti obvešča o morebitnih pomembnih opažanjih. Le tako bomo pravočasno opazili otrokovo stisko in primerno ukrepali in preprečili, da bi se nabralo preveč neopravljenih domačih nalog ali celo slabih ocen.

 

 

 

Mojca Klug, profesorica defektologije