02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Oh, te besedilne naloge

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

Ko smo bili še majhni, so nas starši ali stari starši zvabili v gozd po slastne modre borovnice. V roke so nam porinili manjšo skodelico ali lonček, ki se je hitro napolnil z drobnimi sočnimi plodovi. Vsakič, ko je bil le-ta poln, smo ga izpraznili v večjo kanglico in veselo nadaljevali z nabiranjem. Kakšna modrost motivacije! Preštevali smo že izpraznjene lončke in se veselili vsakega novega. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi borovnice nabirali neposredno v vedro?

Korak za korakom

Če želimo, da bo naš otrok uspešno reševal besedilne naloge, ga moramo s strategijami seznaniti že takrat, ko so naloge manj zahtevne in ne tako kompleksne, da bi se v njih izgubil. Takrat, ko je besedila še čisto malo, ko so števila in količine majhne in si je ob reševanju naloge mogoče narisati čisto preprosto skico.

 

V moji praksi se je metoda reševanja besedilnih nalog po korakih izkazala za zelo uspešno. Ugotovila sem namreč, da otrok težko hkrati nalogo prebere z razumevanjem, nariše skico, sestavi in zapiše račun in ga nato še pravilno izračuna. Za povrh pa še tvori in slovnično pravilno zapiše odgovor.

 

 

Zato predlagam, da reševanje besedilnih nalog razčlenimo na posamezne korake. Posamezne faze nato urimo vsako posebej, da se lahko otrok osredotoči zgolj na posamezen del in ga osvoji.

 

  1. Najprej bomo urili branje besedilnih nalog in ubeseditev problema.To delamo toliko časa da bo otrok iz naloge izluščil bistvo problema. Začnemo s preprostimi nalogami, nadaljujemo pa z vedno bolj kompleksnimi. Vodilo naj bosta vprašanji: »Kaj sem iz naloge izvedel?« in »Kaj moram še ugotoviti, izvedeti oz. izračunati?«

  2. Naslednja stopnja je risanje skice ali izdelava grafičnega načrta reševanja. Otrok se v tej fazi nauči risati skice. Pri tem spodbujajmo minimalizem. Opozarjajmo otroke, naj pri skici ne rišejo detajlov ampak uporabljajo preproste oblike oz. simbole. Naj se zdaj, ko smo to pojasnili in razčistili, otroci urijo samo v risanju skic.



  3. Ugotavljanje računske operacije, ki bo pravilna, da rešimo »problem«, je faza, ki jo lahko umestimo za branjem besedila (kadar nas ključne besede že same od sebe privedejo do prave izbire računske operacije, npr. razdeliti, dodati, odvzeti, porabiti,…). Marsikateremu otroku bo v tem koraku bržkone koristil naslednji pripomoček:

 

 

Otrok najprej obkroži znak za računsko operacijo, ki ga bo pripeljala do rešitve naloge. Nato v prazna polja vpiše števila iz besedilne naloge. Prostor za iskano število ostane prazen. 

 

Npr.: Na avtobusu je bilo 17 potnikov. Na postaji jih je vstopilo še 7. Koliko potnikov je na avtobusu?

 

Otrok je pozoren na besedico »vstopilo«. Ker bo potnikov po tem dogodku več, se bo odločil za seštevanje, zato obkroži znak +. V prvi prostor vpiše začetno število potnikov, v drugega število tistih, ki so vstopili in pravi račun se prikaže kar sam od sebe.

 

 

Kartonček je še posebej pripraven za tiste naloge, katerih rešitev je neznani člen. Otroci običajno v odgovor avtomatično vpišejo končni rezultat. S pomočjo predlaganega pripomočka pa bodo bolj jasno videli, katero število so sploh iskali oz. izračunali.

 

Seveda je v določenih primerih bolje, če račun sestavljajo šele potem, ko je narejena tudi skica.

 

Npr. naloga: V restavraciji je 7 miz. Pri vsaki mizi so 4 stoli. Koliko ljudi sprejme restavracija?

 

V taki besedilni nalogi ni ključne besede. Veliko otrok jo bo rešilo z računom 7 + 4 =

 

 

Zato je bolj priporočljivo, da najprej narišejo skico sedmih miz (npr. majhni kvadratki ali krogi…) in okrog vsake štiri stole (npr. križci, pikice…). Zdaj bodo bolj jasno videli, da gre pravzaprav za račun 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 oziroma (morda ob manjši pomoči učitelja) 7 · 4

 

  1. Velikokrat se zaplete pri risanju skice ali grafičnega načrta, ko se začnejo v nalogah pojavljati večja števila. Priznajmo, skico z 234 knjigami je res zamudno risati. Lahko pa otroke spodbudimo, da si namesto velikih števil v nalogi zamislijo manjša števila (npr. do 20), seveda morajo biti približna razmerja med števili ohranjena in če je naloga zahtevnejša, to naredimo namesto njih celo mi: »No, pa si predstavljaj, da je namesto tega števila tukaj število 13, namesto tega pa 6. Pa zdaj premisli!«  Tako bo namesto naloge: Peter je imel 234 knjig, Janko pa 111 manj, nastala naloga
                           13                             6
     Peter je imel 214 knjig, Janko pa 111 manj.

 

  1. Ustavimo se še pri pisanju odgovora. Morda bo otrokom pomagalo, če jim bomo povedali, da odgovor običajno vsebuje vse besede iz vprašanja, le v drugem vrstnem redu, namesto besedice »koliko« pa je v odgovoru izračunani rezultat računa.
                 6           7            4         5            1           2             3
    Npr. KOLIKO KROFOV SO POJEDLE VSE MAŠKARE SKUPAJ?

    Koraki so prikazani zelo poenostavljeno in gotovo se bralcu porajajo dvomi: »Kaj pa če… je odgovor vendarle malo drugačen, kaj pa če je v računu več števil, kot le dve ipd« ali pa »Tega vendar ne moremo takole poenostaviti, tole ne zdrži…«.  Pri predlaganem načinu gre za to, da se zavemo tistega načela, ki ga še kako premore »zdrava kmečka pamet«, da se tudi počasi daleč pride in da je nekje treba začeti. Saj nenazadnje tudi pri angleščini učimo otroke določenih slovničnih pravil npr. stopnjevanja pridevnika z obrazili –er in –est, pa jim moramo na koncu povedati, da so tudi izjeme (npr. good, bad), ki ne delujejo po prej podani »recepturi«. In lahko bi našteli še mnogo drugih izjem.

 

Ob tem velja še pomembno dejstvo. To, da smo na začetku ob otroku mi, ki ga ob vsem, kar naredi, spodbujamo k razmišljanju, če je to, kar razmišlja in ugotavlja, v resnici mogoče. Npr.: Ali pri odštevanju lahko dobimo večje število od tistega, ki smo ga imeli na začetku? Ali je mogoče, da vsak otrok dobi več pomaranč, kot jih sploh imamo na razpolago? In podobno.

 

Za konec naj spodbudim še vas, dragi starši in morda bodoči uporabniki nekaterih idej iz tega prispevka, da si za vsak korak vzamete čas in vztrajate pri njem dokler ni osvojen. Potem, šele potem, je pravi čas za naslednji korak. Tega je potrebno prav tako osvojiti in utrditi, kot bi se učili večkitično pesmico. Najprej eno, nato še drugo kitico. Pa obe kitici skupaj. Pa še eno in vse tri kitice skupaj, nato še eno in tako naprej. Kot bi nabirali borovnice.

 

In še misel za konec:

Le kako uspe Dušan Mravlje preteči take nepojmljive razdalje?

Samo tako, kot je to edino mogoče: Počasi. Korak za korakom. In če ga ob progi še kdo spodbuja, so njegovi koraki precej lažji.