02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Navajanje na iskanje in popravljanje napak v zapisih

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

Če vaš otrok iz šole prinaša zvezke, ki so polni rdečih popravnih znamenj in spodbud, naj se prihodnjič bolj potrudi, vam bo nekaj predlogov za navajanje na samokorekcijo zagotovo prišlo prav.

Iz lastnih napak se človek lahko veliko nauči

 

Kadar svojim učencem pregledujem zapise, s popravnimi znamenji označim tudi napake v upanju, da bom tako učencu sporočila, kakšne napake dela in da se bo iz svojih napak tudi kaj naučil. Trdno verjamem, da se posameznik iz svojih lastnih napak lahko veliko nauči. Žal pa vedno znova ugotavljam, da označevanje napak ne pomaga prav veliko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Število napak v povedi ali vrstici označimo s pikami

Na podlagi mojih izkušenj sem ugotovila, da se učenci največ naučijo, če morajo lastne napake poiskati sami. Vendar pa jih je tudi samokorekcije potrebno naučiti. Kadar sem z učenci delala individualno ali z manjšo skupino, sem z navajanjem na samostojno iskanje in popravljanje lastnih napak začela zelo zgodaj. Učencu sem ob poved, ki jo je zapisal, s svinčnikom naredila toliko pik, kolikor je bilo napak v zapisani povedi. Vsakič, ko je odkril in popravil eno napako, sem eno piko na koncu tudi zradirala. Ob iskanju napak sem otroka ves čas spodbujala, naj svoj zapis res natančno bere. “Ne beri tako kot si želel napisati, ampak tako, kot zares piše,” je bilo moje stalno opozorilo, saj sem opazila, da učenci napačno zapisane besede prepoznajo kot pravilne in jih tako tudi preberejo. Pa saj se to dogaja tudi nam odraslim. Včasih tudi mi spregledamo lastne napake. Ko se na primer zatipkamo, težko najdemo, kje se nam je to zgodilo. Ko pa na računalniku vključimo črkovalnik, je kar nekaj besed podčrtanih z rdečo. Prepričana sem, da vam je to znano. Imam prav?

 

Namig: Pri starejših učencih, ki pišejo že daljša besedila, število napak označimo s pikami ob robu vsake vrstice.

 

Nekaterim otrokom pomaga, če jih na napake zgolj opozorimo

Vrnimo se nazaj k navajanju otroka na samokorekcijo. Otroci, ki nimajo večjih težav pri pisanju in ne delajo veliko napak, so po navadi sposobni napake najti že ob drugem branju in za to ne potrebujejo pomoči in posebnih pristopov. Morda bo na koncu ostala še kakšna napaka, in na le-te jih lahko opozorimo kar mi. Opozorilo si bodo zapomnili tudi v prihodnje in teh napak ne bodo več ponovili.

 

Naj vendarle ne bo vse rdeče

Če pa otrok naredi veliko napak pri pisanju, bo naloga da sam poišče vse njegove napake zanj prezahtevna. V tem primeru naj napake samostojno išče samo v delu besedila, preostanek mu pregledamo odrasli. Otrok je ob tem zraven. Če je napak res veliko, predlagam, da mu z rdečo označimo najpomembnejše napake, na primer pozabljeno veliko začetnico ali končno ločilo ter napačno zapisano težjo besedo. Ostale napake pa označimo zgolj s svinčnikom. Tako se bo lahko resnično osredotočil na najpomembnejše napake in imel nekoliko boljši občutek, kot če bi bilo vse rdeče. Po mojem mnenju ni dobro, da otrok dobi občutek, da je slab v pisanju in če mu starši vztrajno ponavljajo, da mu pisanje ne gre. Tako dobi nekakšno opravičilo, da se mu ni potrebno bolj potruditi, ker mu to tako ali tako ne gre.

 

Izdelava slovarčka »težkih« besed

Priporočam, da si otrok izdela slovarček najpogostejših besed, ki jih napiše narobe. Pri tem naj ne zapisuje napačnega zapisa, saj bi ga s tem nehote le utrjeval, temveč pravilen zapis besede. Z rdečo barvo ali označevalcem besedila naj poudari tisti del besede, v katerem pogosto naredi napake oziroma del na katerega mora biti pri zapisu še posebej pozoren.

 

Na primer:
čevelj , Miha, sneg, glasba, nahrbtnik, dolžina, stol, sladkor

Ob vsaki besedi naj si izmisli in zapiše tudi poved s to besedo ali kar prepiše poved, v kateri je pri zapisu naredil napako.

 

Včasih manjkajo »le« strešice, pike in črtice

Nekateri otroci besede oziroma povedi čisto pravilno napišejo, vendar jim pri zapisu posameznih črk manjkajo nekatere podrobnosti: črtice, pike ali strešice. Moje motiviranje temelji na pretvorbi napak v denarno vrednost. Z otrokom se pošalim z vprašanjem: Ali bom pike in strešice jaz delala namesto tebe? To pa ne bo zastonj. Če bom morala to početi, ti bom to zaračunala. Vsaka strešica ali pika, ki jo bom naredila namesto tebe, te bo stala 20 centov.« Potem manjkajoče detajle pretvoriva v denarno vrednost, ki pri tistih najbolj »površnih« hitro nanese evro, dva ali več. Potem, seveda, otroku povem, da ne mislim povsem resno, da pa bi v nasprotnem primeru hitro zapravil kar precej denarja za nekaj, kar lahko naredi sam. Po mojih izkušnjah to pri večini učencev pozitivno vpliva na bolj dosleden zapis črk. Ko zavzetost popusti, spet vsake toliko preračunam v »stroške« ali pa otroka pomenljivo vprašam, če ima morda preveč denarja in mu pri tem pomežiknem.

 

»Dobra volja je najbolja.«

Več bomo dosegli s humorjem in sproščenostjo, kot pa z nenehnim ponavljanjem, naj se bolj potrudi in da naj bolj pazi, kako piše. Sproščenost namreč pomembno vpliva na pravilnost zapisa. Saj poznate občutek, ko ste zakrčeni in pod pritiskom? Takrat naredite tudi vi več napak, kot kadar ste sproščeni. Pri meni je že tako. Pa sem odrasla. Pri otrocih je to še toliko pomembnejše.

 

So napake lahko kdaj tudi dovoljene?

So. Če otrok naredi res veliko napak in pri samokorekciji napreduje zelo počasi, se lahko pred zapisom z njim dogovorimo tudi, da mu bomo pri zapisu tolerirali določeno število napak. V vsakem razredu sta dva ali trije »slabši pisci« in pri njih bi bilo nemogoče pričakovati, da bodo lahko besedilo napisali le z nekaj napakami. S takimi se dogovorimo, da mu bomo določeno število napak odpisali. Seveda je potrebno število dovoljenih napak postopno zmanjševati, saj sicer ne bo pravega učinka.

 

Še ena ideja za konec

Če ima vaš otrok težave pri pisanju, se napake ne pojavljajo le v zvezkih za slovenščino temveč tudi v vseh drugih. Z otrokom se lahko dogovorite, da  boste vsak dan v njegovih zapiskih za posamezen predmet izbrali vrstico, dve ali odsek, odvisno od starosti in sposobnosti vašega otroka, ter mu v tem delu označili, koliko napak v vrstici ima. On pa bo moral te napake tudi poiskati. Tako se bo naučil lastne napake iskati še v neleposlovnih besedilih in bolj specifičnem besedišču z naravoslovnih, družboslovnih in drugih področij.

 

 

Opomba avtorice: Besede samokorekcija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika nisem našla. Kaže da smo izraz za lastno rabo skovali strokovnjaki iz besed samo + korekcija, kar bi pomenilo samopopravljanje napak. Toda tudi slednjega izraza v Slovarju ni. Kljub temu sem izraz v prispevku uporabila, saj na najkrajši možni in jasen način označuje dejavnost posameznika, ko sam odkrije in popravi lastne napake.