02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

»Muci Copatarici« pri nas nikoli ne zmanjka dela

 Zapisala: Mojca Klug, profesorica

 

Danes bom malo pogledala, kako otroci in mladostniki skrbijo za svojo in skupno lastnino.

 

Ves čas smo priče temu, kakšen odnos so izgradili do materialnih dobrin, nemalokrat pa ob tem ostanemo slepi in gluhi za to, kar s stvarmi počnejo. Ne vedno in vsi, pa vendarle dovolj pogosto, da je prav tudi tej temi nameniti kakšno besedo. In dajati zgled, seveda. 

 

Čistilka na naši šoli, katere naloga je med drugim tudi ta, da počisti garderobo, ko otroci odidejo, ima nemalo opravka s copati. Ko otroci odhajajo, jih v svojem hitenju preprosto odvržejo na tla. Pravzaprav jih niti odvržejo ne. Pustijo jih prav tam, kjer so padli z njihovih nog, čeprav imajo zanje vsak svoj prostor na polički.

 

Pred kratkim sem imela z mojo skupino lekcijo odpiranja in zapiranja vrat, saj sem zaradi neprestanega loputanja z vrati učilnic pomislila, da mogoče ne vedo, da je potrebno kljuko vrat pritisniti navzdol, ko vrata zapiramo in jo šele potem izpustiti.

 

Ne morem niti mimo počečkanih stolov in miz, saj za marsikaterim otrokom naskrivaj nastane kak znak: Bil sem tukaj. Pa žvečilnih nalepljenih na spodnjo stran klopi.

 

Dotaknila bi se rada še njihove osebne lastnine. Le-ta je vedno bolj dragocena. Ne samo ure, telefoni in druge elektronske naprave, ki jih prinašajo v šolo, temveč tudi oblačila in obutev, saj vrednost nekaterih kosov lahko zapišemo s trimestno številko.

 

Za to, da bi otroci ustrezno skrbeli za lastnino, ne glede na to, ali je njihova osebna, od nekoga drugega ali skupna, na šolah skrbita dva pomembna dokumenta: Pravila šolskega reda in Hišni red. Pa dokumenta poznate, dragi starši? Prav bi bilo, da jih. Ne le zato, da boste s tem poznali pravice vašega otroka, tudi zato, da boste otroka opozarjali na njegove dolžnosti in se o tem z njim veliko pogovarjali.

 

Malo sem za vas pogledala, kaj omenjena dokumenta govorita o skrbi za lastnino in naključno izbrala enega. V odseku, ki govori o skrbi za lastnino piše takole:

 

Skrb za lastnino in urejenost šole
a) Za svoje stvari skrbijo in odgovarjajo učenci sami.
b) V šolskih in drugih prostorih, kjer se odvijajo šolske in obšolske dejavnosti, vsi učenci spoštujejo šolsko in tujo lastnino.
c) Če učenci opazijo poškodbe na šolski opremi ali drugih pripomočkih, o tem obvestijo učitelje.
d) Učenci ne smejo namenoma povzročiti škode na šolskem inventarju.

 

Taka in podobna pravila so zapisana tudi v dokumentih drugih šol. Poglejte na spletno stran šole, ki jo obiskuje vaš otrok in poglejte, kaj piše. Če ste to že storili, pa toliko bolje.

 

V nadaljevanju sem v razmislek in ravnanje napisala nekaj priporočil v zvezi z vzgojo otroka oziroma mladostnika za ustrezen odnos do materialnih dobrin.

 

Otrok ima pravice, pa tudi dolžnosti. Če želite otroka vzgojiti za življenje, naj spozna, da nima samo pravic temveč tudi dolžnosti. Skupaj z otrokom poglejte predpise, ki se nanašajo na njegovo vedenje, odnos do drugih in do materialnih dobrin.

 

Učite z zgledom Naj vas otrok vidi, ko se sklonite in poberete papirček, ki vam je po nesreči padel na pločnik.

Otrok naj vas opazuje in spozna, da za skupno lastnino ne skrbite zato, ker vas nekdo gleda, nadzoruje, opozori ali celo kaznuje. Vidi naj, da to delate tako zato, ker je tako prav.

 

Otrokov dostop do materialnih dobrin naj bo omejen. Ne kupite mu vsega takoj, ko si to zaželi. Predvsem pa mu ne dovolite, da neko stvar unči ali z njo malomarno ravna. Predvsem pa mu uničenega ne zamenjate takoj z novim.

Pripovedujte mu o tem, koliko kaj stane in postopoma naj spoznava družinski proračun, prihodke in izdatke. Otroci imajo pogosto občutek, da je doseg družinskih financ brez meja oz. da je to kar kupite, bolj odvisno od vaše odločitve kot od vaših zmožnosti.

 

Učite ga ustreznega odnosa do hrane. Ni potrebno, da mu ves čas pripovedujete zgodbice o »lačnih iz Afrike«. Vidi naj vas na primer, kako spretno porabite star kruh za drobtine, kruhove cmoke ali hranjenje živali.

 

Povejte otroku, na kakšen način se financira skupna lastnina. Na njim primeren način jim razložite o plačevanju davkov, dohodnine in drugih prispevkov od osebnega dohodka ter čemu je to namenjeno.

 

Skupaj ugotovite, koliko znaša plačilo ure vašega dela ter jo primerjajte z izdatki za takoimenovani luksuz ali predmete, s katerimi vaš otrok ali mladostnik malomarno ravna.

 

Navajajte otroka oziroma mladostnika na žepnino, vendar naj si z njo tudi sam plačuje na primer račun za telefonsko kartico ali naročnino ali kupi zvezek, ki ga potrebuje pri geometriji. Naj na svoji koži občuti, da je za trendovski zvezek potrebno odšteti precej več kot za običajnega, a ustrezno kakovostnega, čeprav oba prav dobro služita svojemu namenu.  

 

Opazujte vašega otroka pri tem, kako ravna s svojo, vašo in skupno lastnino. Opozarjajte ga na neustrezen odnos in ravnanje, ukrepajte tudi s prepovedmi ali kaznijo, če je to potrebno. Nikar ne poglejte stran, ko nekaj naredi narobe, samo zaradi ljubega miru. Nikar pa ne mislite, da vas bo imel zaradi takih zahtev manj rad. Ravno nasprotno. Bolj vas bo spoštoval. Ker bo preko ustreznega odnosa do materialnega spoznal, da so nekatere stvari pač nenadomestljive. Tudi starši.

 

Mojca Klug, profesorica