02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Moj otrok ima grdo pisavo. Kaj naj storim?

Ste že kdaj pomislili, kako pomemben je sploh še lepopis v času hitrega napredka tehnologije? Ali pa so vas morda prevzele že skoraj pregrešne misli, da je učenje pisanja z roko že skoraj čisto brez potrebe? Morda imate prav, saj lahko vsakdo opazi, da  se je razmerje med pisanjem z roko in tipkanjem v zadnjih letih drastično spremenilo. V korist tipkanja, seveda.

 

Ne glede na morebitne pomisleke, se vsi zavedamo, da bomo še lep čas pisali tudi z roko in še se bo na dnu marsikaterega zvezka znašla opomba učiteljice ali učitelja: »Lepše piši.« In še kar nekaj vode bo moralo preteči, da bo tipkanje v celoti izpodrinilo potrebo po pisanju z roko. In prav je tako. Zagotovo je veliko resnice v Einsteinovi misli: »Bojim se dneva, ko bo tehnologija prehitela našo človečnost. Takrat bo svet imel samo generacijo idiotov.« Modri možje so že povedali veliko modrih misli, ki so dobile potrditev šele čez desetletja in stoletja. Tudi za potrditev zgornje Einsteinove misli bomo morali še malo počakati. Ne glede na vse, se znanstveniki že danes trudijo dokazati, da je učenje pisanih črk vendarle pomembno in neobhodno za kognitivni razvoj otroka. 

Veliko staršev, pa tudi učiteljev, se jezi, ker otroci in mladostniki pišejo grdo. Kaj pa sploh pomeni pisati grdo? Ali ni naša pisava nekaj, kar je lastno samo nam?

Naša pisava je drugačna od pisave vseh drugih ljudi. Naša pisava je tako individualna, da nas po njej grafologi lahko identificirajo in iz nje prepoznajo marsikatero našo osebnostno lastnost. Ali potemtakem smemo pričakovati, da bomo vsi pisali lep rokopis, ki bo ustrezal pričakovanjem in okusu drugih?

Ali je torej prav, da otroku rečemo, naj piše bolj lepo? S tem mu namreč na nek način sporočamo, da menimo, da zdaj piše grdo. »Grdo« pa je lahko za otroka težka beseda. Za uporabo te besede niti starši niti učitelji nimamo pravega kriterija, s pomočjo katerega bi lahko odločali o tem, kaj je grdo in kaj lepo. Morda bi bilo bolj sprejemljivo, če bi govorili o bolj ali manj všečnem?

 

Spominjam se dneva, ko je moj sin Matic, takrat prvošolec, pisal domačo nalogo. Ob pisanju velikih tiskank sem ga spodbujala: »Daj no, Matic. Poskusi tole napisati malo lepše.« Ko me je vprašal, kako naj to naredi, mu nisem znala prav odgovoriti.« Nekaj sem mu dopovedovala o tem, naj se potrudi, da naj piše natančno od črte do črte in da naj vodoravni deli črk lepo sledijo črtovju. Najbolj sem se zamislila nad njegovimi besedami, ki so sledile mojemu pojasnjevanju. »Veš, mami, tudi če se neskončno potrudim, moje črke ne bodo nikoli tako lepe, kot so Evine. In meni učiteljica nikoli ne bo dala čebelice ampak samo  kljukico.«

 

Te besede so mi dale misliti in bolj ko sem premlevala in iskala obljubo, da bo lahko dobil čebelico tudi on, če se bo bolj potrudil, bolj mi je bilo jasno, da temu ni tako. Matica so pri tem, da bi ustregel učiteljičinemu kriteriju lepega, ovirale tri stvari. Je levičar in levičarji običajno pišejo manj lepo. Je fant in fantje že po naravi pišejo manj lepo. Njegova roka je bila takrat še okorna in nesigurna pri pisanju, o čemer je pričal močan pritisk na podlago in težave pri »lovljenju« črt v črtovju.

 

Prav je imel. V tistem trenutku ni bil sposoben pisati tako lepo kot Eva, ki je vedno dobila čebelico. In kljub trudu ni mogel dobiti čebelice in z njo tiste potrditve, ki si jo želi slišati vsak od nas: »Dobro si opravil.«
Po temeljitem razmisleku mi je postalo jasno, da nihče od Matica ne more zahtevati, naj piše lepo. Zato sem kot mama in kot učiteljica postavila nova pravila za pisanje: Otrok mora v izdelek vložiti trud po svojih najboljših močeh in pisati mora čitljivo. O vsem, kar se je dogajalo tisti dan ob pisanju domače naloge, sem obvestila tudi Matičevo učiteljico. Takoj je razumela moje sporočilo in se z njim strinjala. Naslednji dan se je Matic vrnil domov s čebelico v zvezku in nasmehom od enega do drugega ušesa.

 

Od takrat je minilo že skoraj 20 let, pa vendar še danes otrokom in staršem dopovedujem, da imajo pravico do lastne oblike črk. Nič ni pomembno ali so črke malo bolj razpotegnjene ali ozke in stisnjene. O tem na svojih predavanjih tudi ozaveščam strokovne delavce šol in starše, ko se obrnejo po nasvet, ker njihov otrok tako grdo piše. Edino, kar zares šteje in je pomembno za naprej je, da je pisava čitljiva. Pisava pa je čitljiva takrat, ko imajo črke vse tiste značilnosti, po katerih se razlikujejo druga od druge.

 

Osredotočimo se na male pisane črke in poglejmo, katere črke so pri otrocih in mladostnih najpogosteje nedosledno oblikovane.

  1. Najpogosteje sta pri otrocih in mladostnikih nedosledno oblikovani črki A in O. Od otroka moramo pričakovati, da ima O tako imenovano zgornjo »ročico« in A spodnjo.
  2. Podobno velja tudi za črki U in V. Prvi z zgornjo »ročico« in drugi s spodnjo. Pri teh dveh črkah moramo upoštevati tudi to, da je prehod is prejšnje črke pri črki U oster, pri črki V pa je prehod v obliki loka.
  3. Naslednji par črk, ki zahtevata več pozornosti sta črki M in N. M mora imeti tri »hribčke« in N dva.
  4. Pri črkah, ki zavzemajo celotno višino v črtovju, sta pogosto nedosledno oblikovani črki H in K. H mora biti brez zanke, K pa se kiti z zanko in le-ta mora biti jasna, sicer razlika med črkama ni dovolj prepoznavna.
  5. Tudi z nedosledno oblikovano črko B se učitelji srečamo pogosto in jo zlahka prepoznamo kot črko L. Črka B se v drugi polovici zapisuje povsem enako kot črka V.
  6. Pomembno je tudi velikostno razmerje med tistimi črkami, ki v črtovju zavzamejo polovico višine običajnega črtovja in tistimi, ki zavzamejo celo višino vrstice. To razmerje mora biti 1:2. Ne samo zato, da bomo znali prebrati kdaj je napisana črka E in kdaj črka L, ampak nam bo to razmerje pomagalo tudi pri hitrejšem prepoznavanju črk nasploh.
  7. Tako mora na primer učenec pri zapisu črke D paziti, da je navpični podaljšek dvakrat daljši od osnove, ki je pravzaprav črka A.
  8. Na koncu pregleda kritičnih črk ne pozabimo na to, da se sičniki in šumniki razlikujejo po eni sami malenkosti, strešici. Če jih želimo razlikovati, mora biti otrok dosleden pri zapisu strešice. Sama se pri otroku, ki mu pogosto manjkajo strešice pošalim, da mi bo moral, če bom jaz namesto njega pisala strešice, za vsako plačati 10 centov. Ko preračunavava, koliko denarja bi zaslužila, če bi svojo »grožnjo« uresničila, hitro postane bolj pozoren na to podrobnost.
  9. Pri nekaterih učencih, sploh pri tistih z bralno napisovalnimi težavami, pogosto opažam tudi nejasno razliko med črkama S in J, še posebej, če je otrok nagnjen k temu, da so njegove »spodnje zanke«, kakršne imata črki J in G krajše, kot običajno. Takrat črka J izgleda podobno kot črka S. Če se je otrok črko S navadil zapisovati z zanko. Zato spodbujajmo otroka, da bodo »spodnje zanke« črk J in G dovolj dolge.
  10. Če želimo doseči, da bo otrokov zapis čitljiv, naj dosledno zapisuje tudi pike pri črkah J in I ter črtico na T. Črtica na T bo jasen znak, da ne gre morda za črko L.

 

Tako. Pregledali smo najpomembnejše razlike, ki bistveno prispevajo k prepoznavnosti nekaterih vidno podobnih črk in čitljivosti posameznikove pisave v celoti.

 

Dovolimo otrokom, da postopoma oblikuje svoj slog pisave, pa če nam je le-ta všečen ali ne. Ne pozabimo pa otrok spodbujati k čitljivosti in doslednemu oblikovanju črk. Ne obupajmo niti pri mladostnikih in jim razložimo, da od njih pričakujemo takšno pisavo, ki jo bodo znali prebrati tudi tisti, ki njegovega rokopisa niso vajeni. In če bo nekega dne stopil k nam in rekel: »Mama, ati! Končno »štekam« kaj bi vidva sploh rada od mene,« bomo vedeli, da delamo prav. In ker naše pričakovanje ne bo »kr neki« in bo videl, da nam zmore ustreči, se bo lažje potrudil. Morda bo pri najstniku, ki ima že utrjeno tehniko pisanja trajalo malo dlje, a se splača.

 

In pazite, kako uporabljate pridevnik »lepo«. Je mar lep dan samo takrat, ko sije sonce? Ali pa grd, če je vreme deževno.

Ne! Vsak dan je lahko »lep« ali »grd«, odvisno od tega, kakšnega si naredimo.

 

Mojca Klug, profesorica defektologije


Viri: http://www.ahafhandwriting.org/sites/default/pdf/white-paper-slovenian.pdf