02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Mama, poklic za določen čas

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

Današnji prispevek je namenjen vam, drage mame. Poskusila bom pogledati nazaj v čas, ko sem se še učila biti mama in v čas najbolj intenzivnega obdobja opravljanja tega »poklica«. Moje izkušnje in pogledi niso nujno enaki vašim, zato vas prosim, da tokratni prispevek preberete nekoliko iz distance in upoštevate, da noben človek na tem svetu ni popolnoma enak drugemu, da imamo vsi pravico razmišljati o stvareh drugače in jih tudi drugače doživljati. Za nami so drugačne izkušnje. Vsi imamo pravico do tega, da iščemo svojo lastno resnico, pa četudi na poti do nje naredimo napake ali če nikoli ne pridemo čisto do konca. Pravi cilj je v bistvu pot in ne konec poti.

1. Je vsega kriva Skodelica kave?

Vas je Skodelica kave v naslovu spomnila na Ivana Cankarja? Če vas je, ste se že malo ogreli, da spregovorimo o mitu Cankarjeve matere. Revna, zgubana, zgarana. V vsakem trenutku se je pripravljena odrekati za dobro svojega otroka. Skuha mu kavo in s skodelico v tresočih rokah izkazuje svojo skrb in ljubezen. Kot da bi svojemu Ivančku na rokah prinesla svoje srce. On pa pravi: »Ne maram zdaj, mati.« Ob drugi priložnosti mu izroči zadnjo desetico, ki jo premore ter tiho in z bolečino v očeh prenese in preživi trenutek, ko jo lastni otrok zataji, ker se je sramuje. Če ne bi bila tako uboga in bi premogla več samozavesti in samoljubja, bi na Ne maram zdaj, mati. mirno odgovorila: »Pa nič, jo bom pa spila sama.« Potem bi se  udobno usedla na stol, udobno položila noge na drug stol in si brez grenkobe privoščila zavrnjeno kavico. Za tisto presneto desetico pa bi si kupila novo ruto ali rdeč »gvant« in prihodnjič bi se Ivan ne obrnil stran, temveč bi vsem prijateljem povedal: »Tista ženska, v rdeči obleki, je moja mama. Ali ni lepa?«

 

Ne gre mi iz glave oddaja, ko se je Zvezdana Mlakar v svoji oddaji pogovarjala s Tomislavom Kuljišem (Oddajo Nikoli ni prepozno za srečno otroštvo? si še vedno lahko ogledate na spletu na povezavi https://4d.rtvslo.si/arhiv/zvezdana/174514635 Toplo priporočam.) Gospod Kuljiš pravi: Ni tako pomembno, da je mama dobra mama. Najbolj pomembno je, da je mama dobro.« Njegove besede sem malo parafrazirala po spominu ampak bistveno sporočilo, kot sem ga razumela jaz, je bilo, da otroku bolj koristi mama, ki se dobro počuti, skrbi zase in se počuti dobro, kot pa skrušena in sklonjena »cankarjanska« mati.

 

2. Masko najprej nadenite sebi, šele nato otroku

Naj se sliši še tako grozno in egoistično, toda osnovno pravilo ob potovanju z letalom je, da mora odrasli, če potuje z otrokom, ob spremembi pritiska v potniški kabini najprej poskrbeti zase in si nadeti masko, šele nato poskrbi za otroka. Nezaslišano! Ali ni logično, da najprej poskrbimo za otroka, da je on vedno na prvem mestu? Ne, ni logično. S tem ko, na primer mama poskrbi zase, ostane zdrava in prisebna, da lahko poskrbi za otroka in mu pomaga, ga pestuje in tolaži, ko ga je strah. Če si predstavljamo otroka na letalu ob nezavestni materi, nam postane jasno, da je edino in prav, kar kaže in naroča letalsko kabinsko osebje tik pred vzletom.

 

O tem govori tudi zgodba o moji stari mami. Ko so bili njeni otroci že odrasli, je bila pošteno pretežka. Tehtala je skoraj dvakrat toliko, kot bi smela,in rada je kaj dobrega pojedla. Nekaj njenih genov sem očitno podedovala tudi jaz, nisem pa ji sledila v razmišljanju, ki se mi je nekoč zdelo nezaslišano. Zdaj, ko sem starejša in bolj modra, ko imam več življenjskih izkušenj, bi se utegnila celo vprašati, če je morda imela prav. Rodila je deset otrok in osem jih je spravila h kruhu. Moja mama mi je povedala, da ji je kmalu po poroki svetovala, naj najprej poskrbi sama zase. To je podkrepila s tem, da ji je razložila, da se je včasih, ko so bili otroci še majhni, kam skrila, da se je naskrivaj najedla, ker hrane ni bilo za vse. To je utemeljila s tem, da je le tako imela dovolj moči, da je poskrbela za vse, kar je bilo potrebno. Moj način razmišljanja  mi sicer ne dovoli, da bi to odobravala, je pa danes ne obtožujem več.

 

3. Strah je votel

Veliko časa mojega materinstva sem, namesto da bi preprosto uživala ob pogledu na to, kako rasteta in se razvijata moja otroka, preživela v krču strahu. Kaj pa če se jima kaj zgodi? Vedela sem, da to ni prav in da slabe misli kličejo slabe dogodke, dobre pa pozitivne, vendar iz tega primeža strahu nisem mogla. Velikokrat sem se bala že vnaprej in slikala temne scenarije, še večkrat pa pretirano skrbela, kadar je kateri od njiju zamujal. Čisto trda sem bila, ko sem Piki, ko je postala voznica, sredi Ljubljane prepustila avto in sama nadaljevala pot z mestnim avtobusom. Ves čas sem gledala nazaj in zdelo se mi je, da se je v nasprotno smer, v katero je vozila tudi Pika, nabrala dolga kolona. Bila sem prepričana, da se je zgodila prometna nesreča, ker se Pika ni prav vključila na Tržaško cesto. Nič se ni zgodilo, saj je bila le prometna konica. Danes vem, da bi morala Piki in usodi bolj zaupati. Takrat tega nisem znala.

 

Nedolgo nazaj sem se pogovarjala z znanko o njenem sinu, ki trenutno obiskuje drugi razred. Znanka je otroštvo preživela na kmetiji in zdi se mi, da bolj realno in trezno gleda na življenje. Vprašala sem jo, če jo kaj skrbi, ko Tomi sam hodi v šolo in pri tem prečka precej prometno cesto. Odgovorila mi je, da ve, da ne bi bilo nič drugače, če bi jo skrbelo. Naredila je vse, kar je v njeni moči, da bi sin prišel v šolo in iz nje kar se da varno, pokazala mu je varne poti, ga spremljala in učila, nekaj časa nato še nadzorovala in zdaj ve, da mora zaupati. Zakaj mi tega ni povedala pred nekaj leti?

 

Tudi prijatelja iz preteklosti sta mi pred leti pripovedovala, v kakšnem primežu strahu sta se znašla, ko je v prometni nesreči izgubil življenje sin njunih prijateljev. Ko je njun fant, ki je bil odličen športnik, odhajal na treninge ali priprave, se je eden od njiju z avtom vozil za kombijem ali avtobusom vse do cilja. Kot da bi tako lahko preprečil najhujše. Ko smo se po dolgem času spet videli, sem ju vprašala, kako se je vse skupaj izteklo in povedala sta mi, da sta se šele po dolgem času naučila zaupati in spuščati kontrolo in nadzor iz svojih rok.

 

4. Ko gnezdo ostane prazno

Starši, še posebej matere, lahko občutimo silno bolečino, praznino, žalost in stisko, ko »ptički« odletijo iz domačega gnezda. V času intenzivne globalizacije se to mnogim dogaja še intenzivneje, saj ptički ne odletijo zgolj na drugo vejo temveč morda na drugo drevo ali celo v drugi gozd. Mnogi mladi odhajajo s trebuhom za kruhom v tujino in daleč od doma iščejo svoje priložnosti. Ne glede na to, kako daleč so, se morajo starši sprijazniti, da si zdaj ustvarjajo svoje življenje in da v norem tempu in službah, kjer se morajo mladi dokazovati, nimajo več časa zanje. Ko sem pred časom postokala znanemu bioenergetiku o tem, mi je rekel: Svoje delo ste opravili. Tako dobro ste ga opravili, da zdaj gledate, kako otroka samostojno stopata vsak po svoji poti in znata poskrbeti sama zase. Tu se vaša naloga konča. Svetujem vam, da nič ne pričakujete. Ne čakajte, kako boste z otrokoma preživeli popoldne ali celo cel dan ampak preprosto sprejmite čas, ki ga preživite skupaj. Če prideta za pol ure, sprejmite te pol ure in uživajte. Če boste pričakovali več, boste samo trpeli.

 

Prav ima. Otroci imajo svoje življenje. Jaz pa svoje. In tudi pred menoj so zdaj, ko je gnezdo prazno, nove priložnosti in izzivi. Najprej me čaka »mreženje«. Mnogi meni ljubi ljudje so odšli iz mojega življenja, ko sem se posvečala družini in se nisem zavedala, da se bo življenje po odhodu otrok spremenilo. Morda bi morala manjkrat zavrniti kakšno povabilo na kavo ali skupno popoldne ali večer s prijatelji, z izgovorom, da nimam časa. Zdaj pač povabilo novih ljudi, ki vstopajo v moje življenje, sprejmem mnogo bolj pogosto in jih ne odpravim z najbolj zguljenim izgovorom na svetu: »Nimam časa.« Ni vsega kriv čas. Ključna sta motivacija in volja.

 

5. Tri stvari

Kaj bi danes naredila drugače?

 

Večkrat bi si vzela čas zase in se družila z ljudmi, ki so mi veliko pomenili, pa so odšli iz mojega življenja, ko zanje nisem našla časa.

 

Manj bi me bilo strah, da se bo mojima otrokoma kaj zgodilo. Zaupala bi in uživala ter s tem tudi njima močneje pokazala, da jima zaupam in da verjamem, da zmoreta in znata tudi sama.

Bila bi malo manj »cankarjanska«. Včasih bi pri delitvi hrane na krožnike sebi naložila največjo rezino ali kos in s tem pokazala, kako se sama spoštujem in da se mi ni treba odrekati, da bi pokazala svojo ljubezen in dosegla, da bi me imeli tudi drugi radi.

 

Če bi znala to prenesti v prakso. Kdo ve? Tukaj ni popravnega izpita.

 

Drage mame. Ob materinskem dnevu vam čestitam za čudovit »poklic« ki ga opravljate z odliko, saj delate vse, kar zmorete in tako kot znate. Na svoj dan in še kakšen dan več si dovolite, da vas razvajajo drugi, ker si to zaslužite. Če bodo pozabili, jih prijazno opomnite. Včasih je to bolje, kot biti siva miška, ždeti v kotu in čakati, če se bo kdo spomnil. Konec koncev si lahko tudi sami kupite ali naberete šopek, saj vi sami najbolje poznate občutek neskončne ljubezni in veste, da svoj »poklic mame« opravljate najbolje kot veste in znate.