02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Ko NE zares pomeni NE

 Zapisala: Mojca Klug, profesorica

 

Danes se bomo pogovarjali o vzgoji. Ko govorimo o vzgoji otrok in odzivanju staršev na njihovo bodisi želeno ali neželeno vedenje, nismo skoraj nikoli povsem enotni. Niti starši niti strokovnjaki. Tako eni kot drugi smo bili nekoč deležni vzgojnih prijemov svojih staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Eni se na podlagi lastnih izkušenj zarečemo, da takšni kot naši starši ne želimo postati ali pa bi prav takšni kot oni radi postali tudi mi. Morda bi pa radi bili nekje vmes in obdržali nekaj njihovih vzgojnih prijemov, druge pa opustili? Ko pa je te odločitve treba prenesti v prakso, pa se izkaže, kako težko je v resnici vzgajati otroke.

 

Tudi glede fizične kazni se lahko prerekamo ure in ure, ki preraščajo v dneve, mesece in leta, pa ne bomo nikoli enotni, ali je prav, da otrok dobi kakšno »vzgojno po riti« ali ne.

 

Ko pomislim na obdobje mojega odraščanja, ko sem bila tudi jaz polna muh in sem preizkušala meje, se zavedam, da tudi z menoj ni bilo prav lahko. Iz vedno cmerave in smrkave malčice sem se postopoma razvijala v uporniško najstnico, ki je znala regljati in ugovarjati v nedogled in kje na skritem prižgati kakšen »čik«.

 

 

Kako sem takrat ocenjevala in doživljala reakcije odraslih, je temeljilo na dveh kriterijih oziroma vprašanjih.

  1. Če so bili pošteni in sem bila takrat mnenja, da sem si takšno kazen res zaslužila, ali če so mi z njo naredili krivico, ker mi niso dovolj prisluhnili in niso poslušali, da bi razumeli dogodke ali celo stiske, ki so privedle do nekega ravnanja oziroma vedenja.

  2. Če so bili dosledni in so svojo odločitev pripeljali do konca ali pa so samo žugali in grozili, naredili pa nič.

 

Slednji v mojih očeh res niso dobili neke veljave in četudi so z grožnjo dosegli, da je bilo moje vedenje želeno, sem imela občutek, da jim ne morem zaupati, da niso mož beseda in da jih ne cenim. Še posebej v obdobju odraščanja, ko sem se vsega tega že bolje zavedala in sem postavljala »stvari na svoje mesto« in intenzivno oblikovala svoje vrednote, katerim sem v mnogih primerih zvesta še danes.

 

V otroštvu in mladosti še nisem vedela, da bom postala učiteljica, saj sem vedno sanjala o tem, da bom nekoč postala zdravnica. Ta poklic sem si takrat predstavljala zgolj kot pikanje človeških zadnjic in moje plastične punčke so imele vse po vrsti čisto popikane »ritke«. Nato pa se je tudi v tem primeru potrdil rek, da človek obrača, življenje pa se obrne po svoje in sem pristala v šolstvu. In s pikanjem zadnjic ni bilo nič.

Že v študentskih časih sem se trdno odločila:

  • da se bom vedno trudila biti poštena in kolikor je le mogoče preprečiti, da bi komu naredila krivico,
  • ter da bom pri svojem delu, predvsem pa pri odločitvah, odločna in strokovno samozavestna, skratka da bom mož beseda.

Teh dveh načel sem se držala tudi kot mama in še v mnogih drugih življenjskih vlogah.

 

Moj odločni NE, je vedno pomenil NE, razen če je otrok ali najstnik res dobro utemeljil, zakaj bi se morala odločiti za pozitivni odgovor. Če sem vedela, da imam glede na svoje izkušnje in znanje prav, ko nekaj prepovem, sem prepovedala. Brez občutka slabe vesti in brez pomisleka, da me otrok zaradi tega ne bo imel več rad in mislil, da sem zaradi tega slaba mama ali učiteljica.

 

Ko danes opazujem starše in razmišljam o njihovem vzgajanju, velikokrat opazim prav to. Strah, da jih otrok ne bo imel več rad, če bodo strogi in zahtevni. Na področju vzgoje se je porušilo veliko vrednot, ki so nekoč pomembno vplivale na red in medsebojno spoštovanje. V zgodovini je enkrat, nekje veljal izrazit matriarhat in je, kot radi rečemo, hlače nosila mama, drugič in drugje patriarhat, kjer je bil glava družine oče. Včasih je bilo nekaj vmes, pa sta imela enako vlogo oba odrasla. Osebno mislim, da je danes največ škode naredila vzgoja, ki dopušča, da družini vlada otrok. Ne v smislu pedocentrizma, teoretične smeri pedagogike, ki otroka postavlja v središče izobraževanja in zagovarja, da je treba upoštevati njegove potrebe, nagnjenosti, interese, želje, ideale, spontane spodbude, ampak v smislu, da o najpomembnejših stvareh v družini odločajo mladoletniki. Dobro preberite. Mladoletniki! Medtem ko polnoletni in dozoreli odrasli to nemalokrat le nemočno opazujemo.

 

Tudi vzgojitelji, učitelji in drugi pedagoški delavci v vrtcih in šolah postajamo nemočni. Po pravici povedano sem vedno pogosteje hvaležna materi naravi, da mi je namenila telo, ki v višino meri okrog 185 centimetrov in tehta tam nekje blizu prvega tromestnega števila, saj imajo tako otroci in mladostniki že ob prvem pogledu malo več »rešpekta«. Hvaležna pa sem tudi sebi, ker imam sistem vrednost in prepričanj, da sem, kadar vem, da je nekaj prav ali narobe, vztrajna in neomajna in da to vedo tudi otroci, s katerimi delam. Kadar rečem NE in še po poskusu otrokove utemeljitve ne spremenim svojega mnenja, otroci vedo, da bo pri tem tudi ostalo. In kljub temu, da sem stroga, včasih policaj in včasih zmaj, me imajo učenke in učenci radi. Ravno nekaj dni nazaj me je na tabli pričakal napis: Učiteljica Mojca, vi ste najboljša učiteljica na svetu in simbol »smejka«. Pa ravno v času, ko sem še posebno stroga in sitna, saj vem, da v septembru ne smem popuščati, če hočem v razredu preživeti tja do konca junija in če hočem otrokom do izteka šolskega leta v razredu zagotoviti ustrezne razmere za učenje, delo in, kar je najpomembneje, sobivanje.

V čem je moja skrivnost? Ko rečem NE, sem prepričana v svoj  NE in svojega NE ne iztisnem skozi glasilke v dvomu, da morda pa le nimam prav. Prav nasprotno. Svoj NE podkrepim s celim svojim telesom, držo, mimiko in, če je potrebno, tudi z »bliskanjem oči«.

 

Ob drugi priložnosti pa otrokom povem, kako jih imam rada, kako dobro so nekaj naredili in kako ponosna sem nanje.

Preprosto je. Malo »palice«, nekaj več »korenčka« in vse skupaj začinjeno z dobro voljo, humorjem in smehom, kadar je le-to mogoče. Da otroci spoznajo in vedo, da vse kar počnem, delam zato, ker mislim, da je tako zanje najbolje in zato, ker jih imam rada. Predvsem ljubezni in potrditev so naši otroci in mladostniki povečini tudi najbolj »žejni in lačni«.

 

In še en nasvet. Nikar jim znova in znova ne tolmačimo in razlagajmo tega, kar vemo, da že vedo. Je res treba otroku sto in večkrat razlagati, zakaj nekaj ni prav?

 

Naj današnje razmišljanje končam z zgodbo. Povsem resnična je.

 

Stopim v razred. Petnajstletni najstnik, ki me je skoraj že prerasel,s kapuco na glavi, poveznjeno skoraj do oči ali še malo čez, se gunca na stolu. Postavim se h katedru, se malo sklonim naprej, ga pogledam v oči in rečem: »Daj dol kapuco! Kapuco bomo imeli na glavi, ko bo v tej učilnici padal sneg ali ko bodo popokale šipe in bo brilo okrog naših ušes.« Podkrepim s celotnim telesom in mimiko. Učenec sicer malo zavije z očmi, toda kapuco potegne z glave. Vendar se še vedno ziba na stolu. »Ali se nehaš zibati na stolu, prosim,« rečem malo bolj prijazno, ker že drugič nekaj zahtevam od njega. Učenec pa: »Zakaj?« Morda je začutil, da sem se tudi jaz že naveličala »težiti«? »Veš kaj,« odgovorim, »če bi bila zdajle v vrtcu, bi ti na veliko razlagala, zakaj to ni v redu, ker pa si v devetem razredu, predvidevam, da vse to že veš in ti tega ne mislim ponovno govoriti.« Podkrepim z odločnostjo v gasu in odločno držo, ki sporočata, da sem trdno prepričana v to, kar govorim. In deluje. Cel razred si oddahne. Ne bo jim treba spet poslušati »litanij«, ki bodo v glavnem namenjene sošolcu oziroma njegovemu vedenju.

 

Morda mi kdaj res ne uspe in otrok ali mladostnik trmasto vztraja pri svojem. So tudi taki trenutki, ko je treba čimbolj neopazno nekoliko znižati svojo zahtevo in oditi iz boja z malo manjšim izplenom. Toda v večini primerov odločen NE, v katerega trdno verjamemo in to prepričanje tudi »žarimo«, deluje.

 

Dragi odrasli, naučite se, če se še niste, reči NE. Ko vas »posiljujejo« z izdelki, ki jih ne potrebujete, ko se vam napovedo obiski, ko bi bili radi sami in ko nekdo želi, da naredite nekaj, česar resnično nočete storiti. Pa tudi malčku, ki se ihtavo vrže na tla sredi trgovine, ker mu nočete kupiti čokolade. Naj vas ne omaja, če vas vsi prisotni očitajoče gledajo.

 

Ko rečete NE glejte sogovorca v oči, saj bo vsako kolebanje prepoznal in vašega NE ne bo jemal resno. Iz svojih izkušenj vam lahko povem, da to, da se naučimo reči NE, pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika. Seveda velja to le, če kasneje zaradi izrečenega NE nimamo slabe vesti in se ne sprašujemo, ali nas bodo po tem še imeli radi.

 

Mojca Klug, profesorica