02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Ko najstnice hujšajo

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

Moja omica, tako sem jo imenovala, ker je živela na Štajerskem, je znala povedati, da prazen žakelj ne stoji pokonci. Zajtrki, ki nam jih je pripravljala nam, otrokom, kadar smo pri njej preživljali počitnice, so bili vedno bogati in uravnoteženi. Čeprav ni nikoli hodila v šole, razen v tisto, ki jo imenujemo življenje, je natanko vedela, kaj človek potrebuje, da bo imel dovolj energije za vse naloge, ki jih mora opraviti. Povsem sama je skrbela za manjšo kmetijo z nekaj kravami, prašiči in kokošmi. Imela je njivo, ki smo jo imenovali »dolga njiva«. Bila je tako dolga, da se mi je zdelo, da je pravzaprav brezkončna. Poleg »dolge njive« je imela še nekaj drugih, manjših, njiv in travnikov. Pridelala je skoraj vse, kar je potrebovala za preživetje. Le po olje, sol in sladkor smo hodili v vas enkrat na mesec. Takrat smo otroci dobili tudi »cukre«, ki jih je prodajalka naložila v papirnati tulec in previdno odtehtala deset dekagramov. Izbirali smo lahko med malin'cami, limon'cami ali mentolovimi trdimi bomboni.

 

Omica takrat verjetno ni vedela, kaj pomeni lokalno in samooskrbno, pa vendar je živela točno tako. In mi z njo.

 

Danes se bomo pogovarjali o hrani. Osredotočila se bom predvsem na najstnice, ki se odločijo, da bodo shujšale, ker želijo biti tako vitke kot katera od priljubljenih zvezdnic.

 

Ko dekleta pridejo v najstniška leta, se začnejo močno ukvarjati z zunanjim videzom. Opazujejo svoje telo, ki se začne spreminjati, saj se začnejo na določenih mestih pojavljati obline. Ob poplavi informacij in slik z interneta in televizije se njihova stiska povečuje, saj imajo vitke zvezdnice, ki jih tako obožujejo, popolna telesa. Seveda so žrtve sodobne informacijske tehnologije lahko tudi fantje.

 

Skoraj vsako leto se srečam s kakšno najstnico, ki začne zavračati hrano. Občutek imam, da so med njimi največkrat tiste, ki so že po naravi bolj suhe.

 

Takole gre. Dekle preprosto ne vzame šolske malice in trdi, da ni lačno ali pa da jedi, ki je za malico, ne mara. Tudi pri kosilu gre nazaj nedotaknjen pladenj. Med poukom se učenka težko zbere in deluje zaspano in nezainteresirano. Težko zmore telesne napore. Sprva računam na to, da jo bo želja po hujšanju kmalu minila in če presodim, da je potrebno, o tem obvestim starše. Še posebno če zaslutim, da bi lahko šlo za katero od motenj hranjenja, kot sta na primer anoreksija in bulimija. Seveda temo o hujšanju uvrstim tudi na razredno uro, še posebej takrat, ko se z idejo o nezdravem načinu hujšanja s stradanjem »okuži« več deklet. Ogledamo si tudi nekaj slik anoreksičnih deklet, tako da učenke same ugotovijo, da pretirana koščenost res ni privlačna.

 

Pri tem mi je v veliko pomoč znanje iz srednje zdravstvene šole. Tam sem se naučila marsičesa o človeškem telesu. Glavno spoznanje je bilo, da je človeško telo čudež. Da se zmore samo obnavljati, da zmore v primeru avtoimunih bolezni celo napasti samo sebe in si škodovati ter da ima sposobnost samoregulacije. V našem telesu je namreč množica alarmnih naprav in kadar pride do odstopanj od normale, se začnejo vklapljati signali, ki naše organske sisteme opozarjajo, da je celoten organizem v nevarnosti. Zato začne telo delovati drugače.

 

Tako se zgodi tudi v primeru, ko začne človek močno omejevati vnos hrane. Ker vem, da mladostniki ne marajo pridiganja in litanij, začnem pri kakšni drugi temi, na primer denarju. Vprašam jih na primer, kaj bi storil človek, ki bi opazil, da mu zmanjkuje denarja. V en glas mi odgovorijo, da bi začel manj trošiti. Pohvalim jih in povem, kako pametno razmišljajo. Tako me pripeljejo do točke, kjer naredim preobrat in jim povem, da tako razmišlja tudi naše telo. Če prenehamo jesti, ali če močno zmanjšamo vnos hrane, se odzove enako. Začne manj trošiti. Tudi rezerv se ne dotika, ker jih pušča za tiste hude čase. Zato človek kljub stradanju ne shujša. Če se odločimo, da želimo na hitro shujšati in namesto vseh rednih obrokov pojemo samo jabolko ali jogurt, se namreč v našem telesu prižge lučka in alarm: »Pozor stradanje! Pozor stradanje!« Telo začne varčevati in do pričakovane izgube telesne teže ne pride tako zlahka.  Zato je najboljša pot do hujšanja ta, da jemo raznovrstno hrano, le da zmanjšamo količino hrane, ki jo pojemo. Seveda se je treba odreči še kakšni sladkariji in namesto dveh bombonov pojesti samo enega. Da ne govorimo o sladkih pijačah. Te so povsem odveč in neprimerne za »gašenje« žeje.

 

Če želimo res zdravo shujšati, je nujna tudi telesna aktivnost. Včasih je že redna telesna aktivnost dovolj, da se začne telo preoblikovati in postane bolj vitko. Posamezniku, ki začne intenzivneje gibati, se včasih telesna teža ne zmanjša, ker se zaradi vadbe krepijo mišice, ki pa so težje od sala. Tako da lahko posameznik, ki postane fizično bolj aktiven, pridobi na teži, videti pa je bolj vitek. Mišice pa tudi porabljajo več energije, kot maščobne obloge, kar dodatno pripomore k hujšanju.

 

Zadnje sporočilo, ki ga želim prenesti najstnicam, ki želijo biti pretirano vitke, se nanaša na njihovo samopodobo in samozavest. Povem ji zgodbo o gospodični Juditi, ki ni imela fanta. Le-ti se niso preveč zanimali zanjo.  Nekega dne je Judita zadela na loteriji in postala bogata. Kmalu za tem je spoznala Maksimiljana in postala sta par. Gospodična Judita je bila zaljubljena in zadovoljna. Vseeno pa ni bila povsem srečna. Le zakaj? Dekleta kmalu ugotovijo, da jo muči vprašanje, ali jo ima Maksimiljan v resnici rad.  Ali pa je z njo samo zaradi denarja? Ko nadaljujemo s pogovorom, kaj si želijo »naše« punce, kmalu ugotovimo, da si vsi ljudje želimo, da bi nas drugi imeli radi takšne, kot smo. Potem se gremo, sedeč v krogu, »igro pohval«, ko vsak na drugem pohvali kakšen detajl. Hvalimo se vsepovprek. Nekdo ima lepe oči, drug lase, tretji se lepo nasmehne, četrti pa ima čudovite bele zobe.

 

V obdobju ko so naši najstniki obremenjeni s svojim telesom in lepoto je pomembno, da jim čim večkrat na nevsiljiv način sporočimo, da so lepi in da so točno takšni, kot so, edinstveni in zaradi tega še posebej čudoviti.

 

Pa povzemimo nekaj napotkov:

  1. Stradanje ni pot k hujšanju.
  2. Redna telesna aktivnost je pomembnejša od diete.
  3. Manjše število kilogramov na tehtnici ni edino merilo za to, da smo shujšali.
  4. Ne hujšaj zaradi drugih, ampak zaradi sebe!
  5. Takšna kot si, si vredna ljubezni!

 

Na spletni strani pozitivnemisli.com sem našla tole misel za vaše odraščajoče dekle:

 


»Ne živi zato, da bi naredila vtis na ljudi okoli sebe, ampak zato da bo tvoja duša mirna in srečna. Tisti, ki te bo imel rad, ne bo iskal v tebi popolnosti. Ljubil te bo takšno kot si.«