02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Kdo so indigo otroci in kakšni so

 Zapisala: profesorica Mojca Klug

 

S pisanjem tega prispevka sem se tudi sama spustila na področje, ki ga pravzaprav ne poznam. Pred dobrimi desetimi leti se je veliko govorilo o indigo otrocih in spominjam se, da je takrat izšla cela vrsta knjig na to temo. Ko sem se pred dnevi pogovarjala s prijateljico, katere poklicno področje je daleč stran od otrok, in ji omenila, da nameravam napisati članek na temo indigo otrok, se je začudila in me vprašala, če imajo ti otroci modro kožo, modre lase ali kaj drugega. Takoj se ji je pred očmi pojavila slika nekakšnih modrih človečkov, podmladkov Neytiri in Jakea, glavnih likov iz filma Avatar.

Povedala sem ji, da se ti otroci na zunaj nič ne razlikujejo od drugih otrok in dodala, da se mi niti sanja ne, ali sem kakšnega indigo otroka v svoji praksi že srečala. Pa četudi bi ga, ga najverjetneje ne bi prepoznala, saj tako malo vem o tem. Ob neposrednem delu z otroki, sem se tudi naučila, kako težko je otroku postaviti enoznačno diagnozo. Če lahko v biokemičnih in hematoloških laboratorijih v zdravstvenih ustanovah natančno izmerijo količino določene snovi v organizmu in na podlagi tega lahko zdravnik v mnogih primerih postavi diagnozo ali se vsaj orientira za nadaljnje preiskave, je na področju pedagogike in psihologije to veliko težje. Ko ugotavljaš, kakšno je  otrokovo vedenje, sposobnosti ali funkcioniranje, je temelj vsega opazovanje, opazovanje in spet opazovanje. Otroka pač ne moreš priklopiti na elektriko ali posuti z vsemogočnim indikatorskim prahom, da bi ugotovil, kaj se z njim in v njem dogaja in kakšna je njegova prognoza – bo uspešen ali ne, bo občutljiv do drugih ali ne in podobno.

 

Že na fakulteti so nas učili, naj ne postavljamo diagnoz in se zapletamo z imeni različnih stanj, pač pa naj funkcioniranje otrok predvsem opazujemo in opisujemo. Pravzaprav je to do otrok tudi najbolj pošteno, saj so otroci, tako kot vsa druga živa bitja, unikatni in nikoli se ni in se ne bosta rodila posameznika ki bi bila popolnoma enaka. Razen z genetskim inženiringom nekje v prihodnosti, morda? Ta pa bo, če ne bo nadzorovan, zagotovo temeljito premešal karte življenja, zdravja in smrti.

 

Pa se vrnimo k indigo otrokom.

 

Prvič so svetovni dan indigo otrok obeležili 29. januarja 2005. Ta dan so po celem svetu predvajali projekcijo filma Indigo. Cilj projekta je bil, da se širši publiki predstavi, kdo so indigo otroci, s kakšnimi težavami se pri njihovi vzgoji srečujejo starši, učitelji in drugi, ki delajo z njimi,ter kako jih prepoznamo. Odlomek filma (trailer) si lahko ogledate na YouTubu na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=BKS2DX9D_HQ. Na YouTubu je objavljen tudi cel film, vendar s srbskimi podnapisi https://www.youtube.com/watch?v=zaSAoVSO_VU .

Film govori o družini, ki naredi tri fatalne izbire. Le te vodijo v bankrot, zapor in razdor v družini. Skozi zdravilne in nadnaravne sposobnosti najmlajše družinske članice, devetletne Grace, pa družina sprejme posledice svojih odločitev in dobi novo priložnost. Glavni igralec ter pisec zgodbe je Neale Donald Walsch, avtor svetovno uspešne trilogije Pogovori z Bogom.

 

V pozivu k obeležitvi tega dogodka je bilo zapisano: "Želimo, da se ljudje zavedo, da je med nami veliko otrok s posebnimi darovi in posebno mislijo, z globokim sočutjem, zdravilnimi sposobnostmi, bistrovidnostjo in izjemno željo po svetovnem miru." 

 

Indigo otroci imajo namreč visoko razvito intuicijo, s katero prepoznajo neiskrenost, laž, koristoljubje in imajo močno zavedanje, da so vredni spoštovanja drugih. Navadno čutijo močan notranji klic, da bi naredili nekaj velikega, čeprav mnogokrat sploh ne vedo, kaj bi to lahko bilo.

 

Lee Carroll in Jan Tober, avtorja knjige Indigo otroci so med nami (orig. The indigo children) razlikujeta štiri tipe indigo otrok:

  • humanistični tip, ki deluje s širšo množico ljudi in jim služi (bodoči zdravniki, odvetniki, učitelji, prodajalci, politiki,…),
  • idejni tip, ki se bolj zanima za projekte kot ljudi (bodoči inženirji, arhitekti, oblikovalci, astronavti, piloti, oficirji,…),
  • umetniški tip, ki je zelo senzibilen in kreativen (bodoči umetniki, učitelji, raziskovalci,…) in
  • interdimenzionalni tip, ki se od drugih razlikuje že po visokoraslosti. Ta naj bi na svet prinesel nove filozofije in religije.

 

Vse štiri skupine otrok imajo tudi svoje značilnosti, ki pa niso vedno pozitivne in so lahko za odrasle tudi naporne in nerazumljive. Prav zaradi tega so ti otroci pogosto nerazumljeni, označeni celo za avtiste, hipearktivne, pogosto obremenjene z oznako ADHD ali ADD, ki sta angleški kratici za primanjkljaje pozornosti in motnje hiperaktivnosti .

 

Ti otroci so namreč pogosto zelo senzibilni, ne vedo, kam bi z energijo, imajo velike ideje, ne morejo sedeti pri miru, močno sočustvujejo in jih je strah mnogih stvari. Veliko se učijo z raziskovanjem, zato so pogosto neposlušni in se upirajo avtoriteti. Jasno povedo, kaj potrebujejo, ne odzivajo se na discipliniranje, pogosto delujejo asocialno, ne marajo biti v sistemih ki so omejeni, ritualizirani in ne vključujejo kreativnega mišljenja in podobno.

 

V zadnjem času srečamo še več poimenovanj novodobnih otrok. Tako naj bi poleg indigo otrok obstajali tudi kristalni, pa mavrični in tako-imenovani otroci generacije X, Y, ...

 

Osebno razumem to razvrščanje otrok bolj za to, da se zavemo, da so sodobne generacije res precej drugačne, kot je naša generacija in še bolj drugačne od tistih pred nami. Pa saj smo bili tudi mi drugačni od svojih staršev in starih staršev. Mar ne? Dobro je, če se tega zavedamo in od otrok ne pričakujemo, da bi bili takšni, kot smo bili mi v otroštvu in mladosti. Tudi razumevanje njihove drugačnosti naj ne pomeni, da jim je dovoljeno vse, ker imajo pravico biti drugačni in edinstveni. Še vedno so tudi otroci, takšni ali drugačni del družbe, in njihove pravice se morajo končati tam, kjer se začnejo pravice drugega. Sicer bomo kmalu namesto v demokraciji živeli v anarhiji.

 

Ob svojem spoznavanju indigo otrok sem na spletni povezavi https://www.sensa.si/duhovnost/indigi-ustvarjalni-intuitivni-topli/ naletela na intervju s Pio Klančar in njen odgovor, na katerega nimam več kaj dodati. Na vprašanje: "Je potem prav, da so starši otrokovi prijatelji?" je namreč odgovorila: "Ne, treba je pozabiti na permisivno vzgojo, kjer so starši otrokom prijatelji. Starši so starši z razlogom in naj tako ostane. Ljubite jih, opazujte, odzivajte se na njih, postavljajte jim meje, naj ne dobijo čisto vsega čisto takoj, v življenje uvedite ritem, poskrbite, da ne bodo zasuti s stvarmi, raje naj imajo manj igrač, a naj bodo te res visokokakovostne, poskrbite tudi, da bodo dobro jedli.

 

Če nimate vrta, bodite čim več v naravi, opazujte spreminjanje narave... Ne pozabite tudi na tesno sodelovanje z vrtcem in šolo, saj tam vaši otroci preživijo velik del dneva. S sodelovanjem z vzgojiteljicami in učiteljicami lahko otroka lepo podprete pri vzgoji in izobraževanju.

 

Predvsem pa se zavedajte, da so indigo otroci še vedno samo otroci."