02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Kako naj vendar preberem to debelo knjigo?

Nekaj napotkov za motivacijo in pomoč pri branju je zapisala Mojca Klug, profesorica defektologije

 »Komaj čakam, da bo dopust in bom spet lahko prebrala kakšno dobro knjigo,« izjavi mama, ko se nekaj dni pred dopustom vrne iz knjižnice s celim kupom knjig. Sin jo debelo gleda in se čudi. »Ne morem verjeti, da se bo lotila tudi tiste debele knjige, za katero bi skoraj potrebovala »orožni list«, saj je videti življenjsko nevarna,« pomisli, »še posebej, če bi nekomu priletela v glavo.« Medtem zaskrbljeno ogleduje knjigo za domače branje, ki bi jo moral že začeti brati, pa ne gre. Vsakič ko jo prime v roke, se mu zdi debelejša in težja.  Kot da bi mu mama brala misli, mimogrede izjavi: »Ti pa ne pozabi vzeti s seboj tiste tvoje knjige, ki jo moraš prebrati za šolo, da boš pravočasno prišel do konca.« »Kako do konca,« se sprašuje mladi mož, »če še začetka ni bilo?« » Mama ima res nezemeljske lastnosti,« pomisli, ko zasliši nebodigatreba vprašanje: »Saj si že začel brati, kajne?«

Vas zgodba na kaj spominja? Bi lahko rekli, da govori o vas in vašem otroku in da še vedno ne razumete, zakaj vaš otrok ne mara brati. Če je tako, potem vam bodo moji današnji nasveti prišli prav. Tokrat bomo namreč govorili o tem, kako lahko pomagamo otroku ali mladostniku, da se bo lažje prebil od prve do zadnje platnice knjige, ki jo mora prebrati.

 

Pozitivna zgodnja izkušnja

Če imate mlajšega otroka, imate morda še čas, da začnete čisto na začetku. Pri bralnem vzoru. Otroku redno berete in  skupaj hodite v knjižnico. Knjige so dnevno prisotne v vašem življenju in o branju govorite kot o dobri in pozitivni izkušnji, za katero ni škoda časa. Knjige se znajdejo med darili ob raznih praznikih.

 

Če imate pri hiši najstnika, pa morda tudi še ni vse izgubljeno. Ali veste, da lahko beremo tudi najstnikom?

Nekoč sem obiskala gimnazijo, ki jo je obiskoval moj sin Matic. Moja naloga je bila, da na razredni uri predstavim svoj poklic, saj smo se starši dijakov »našega razreda« dogovorili, da bo vsak pripravil predstavitev svojega poklica in dela, ki ga opravlja, saj bodo tako mladi iz prve roke dobili  informacije, ki bi jim utegnile priti prav, ko se bodo odločali za nadaljnji študij. Čeprav sem bila na obisku v naravoslovnem oddelku in sem že vnaprej vedela, da se verjetno nihče od dijakov ne bo odločil za študij defektologije, sem svoj nastop skrbno pripravila. Začela sem tako: »Vem, da ste zdaj že veliki in da vam najbrž nihče več ne bere, saj vsi pričakujejo od vas, da boste zdaj brali sami. Zato sem se odločila, da vas danes malo »pocrkljam« in vam preberem odlomek ene pravljice.« Iz šolskih klopi so se zaslišali vzdihi olajšanja, eno izmed deklet pa je celo iztisnilo tisti odobravajoči in zadovoljni jaaa. Medtem ko sem brala zgodbo o veveričku, ki zaradi okvarjene tačice ni mogel skakati z drevesa na drevo, so se dijaki postopoma sprostili in se spremenili v ena sama velika ušesa. Za nekaj minut ni obstajalo nič drugega, kot zgodba, ki sem jo prebirala in vzdušje ni bilo nič drugačno od tistega, ko beremo skupini majhnih otrok. Naenkrat so ti mladi svojeglavi najstniki za hip spet postali majhni. Zato verjemite, da lahko beremo tudi mnogim najstnikom. Morda vsi ne bodo zadovoljni, če jim branje ponudite, nekaterim bo pa zagotovo všeč.

Izbira knjige in pravice bralcev

Če knjiga ni predpisana, naj si otrok izbere tako knjigo, ki bo glede na obseg in zahtevnost besedišča ustrezala njegovim bralnim veščinam. Še največ pa bo k veselju do branja pripomogla tema. Če bo otroka vsebina zanimala, bo vse lažje.

 

V knjigi Čudežno potovanje avtor Daniel Pennac navaja naslednjih deset pravic bralcev:

  1. da ne beremo,
  2. da preskakujemo strani,
  3. da knjige ne preberemo do konca,
  4. da ponovno beremo,
  5. da beremo kar koli,
  6. da se poistovetimo s knjigo,
  7. da beremo kjer koli,
  8. da listamo po knjigi,
  9. da beremo na glas,
  10. da o prebranem molčimo.

 

Odrasli si te pravice pogosto vzamemo. No, zase lahko to vsekakor potrdim. Pri mladih pa je malo drugače, še posebno, če je čtivo obvezno.  Takrat vseh deset pravic bralcev ne velja več. Vsaj nekatere med njimi, je treba prečrtati. Prva, da ne berejo, že ne pride v poštev. Tudi druga in tretja otroku ne bosta prinesli uspeha pri preverjanju ali ocenjevanju opravljenega domačega branja. Peta odpove, ker knjigo za domače branje običajno določi učitelj, deseto pa bo otrok težko uveljavil, če bo potrebno v šoli pripovedovati o vsebini ali odgovarjati na vprašanja tipa Kaj meniš? Zakaj bi priporočil? Kaj ti je bilo všeč?

»Pa saj nekaj pravic kljub vsemu še ostane!« bi se razveselil  optimist, zato bodimo optimistični in verjemimo, da bo otrok kljub omejitvam pravic, ki jih ima kot bralec, knjigo prebral.

 

Kako lahko pomagamo?

  • Otroku oziroma mladostniku lahko pomagamo tako, da mu preberemo prvih nekaj listov, morda prvo poglavje ali tudi več.
  • Cilj tega ni, da beremo namesto otroka in spodbujamo njegovo »lenobo«, ampak da spodbudimo njegovo zanimanje. Tudi meni se včasih zgodi, da začnem brati kakšen roman, ki me na začetku ne pritegne. Če vztrajam, pa se nemalokrat izkaže, da se je splačalo, saj je nadaljnji zaplet in razplet vreden začetnega potrpljenja. Torej, če bomo otroku z uvodnim branjem pomagali premagati začetni odpor, zbuditi zanimanje in ustvariti dobro bazo za nadaljnje razumevanje vsebine, smo naredili veliko delo.
  • Drugo moje priporočilo je, da si otrok oziroma mladostnik knjigo izposodi takoj, ko izve, da jo bo moral prebrati in se branja loti čim prej.

 

Če bo čakal na zadnji trenutek, bodo vse knjige v knjižnici že izposojene, časovna stiska in hitenje pa tudi ne bosta pripomogli k temu, da bi otrok knjigo vzljubil. Pametno je, če je šolar ali dijak vpisan v vse knjižnice v bližini vašega doma, ne samo v šolsko knjižnico. Čim prej ga naučite uporabljati »Cobiss«. Na spletni strani www.cobiss.si bo namreč lahko poiskal določeno knjigo in ugotovil, v kateri knjižnici je prosta. Če bo v knjižnici izpolnil formular in izbral geslo, bo lahko knjige tudi rezerviral in podaljšal. Ko se bo rok izposoje bližal koncu, pa ga bo knjižnica z elektronsko pošto opozorila, da bo treba knjigo vrniti ali podaljšati.

  • Otrok naj izdela načrt branja in določi koliko strani bo dnevno prebral

 

Takoj, ko iz knjižnice prinese knjigo, naj si jo dobro ogleda in naredi načrt branja. V tabelo naj vpiše datume od dneva, ko bo začel brati, pa do dneva, ko bi rad z branjem zaključil. Pregleda naj število strani v knjigi in ugotovi koliko strani  ali poglavij mora dnevno prebrati, da bo v danem roku prišel do konca. Pri tem naj upošteva, da se lahko vmes zgodi kaj nepredvidljivega, zato naj zadnjih nekaj dni izpusti in jih pusti  za rezervo. Sam naj se tudi odloči ali si bo določen dan v tednu (na primer nedeljo ali dan ko ima popoldne zahteven trening) dovolil, da ne bere. Lahko pa se odloči, da bo bral čisto vsak dan. To je seveda odvisno tudi od obsega knjige, časa, ki ga ima na razpolago in od tega, kako dober bralec je. Če je knjiga debela in če bere počasi, si bo težje privoščil odmor in tudi bolj smiselno je, da bere redno in po nekoliko manj strani.

 

Tabela za načrtovanje:

DATUM

ŠTEVILO STRANI ALI POGLAVJE

OPRAVLJENO

 

OPOMBE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Načrt lahko vsebuje tudi sankcije ali predvideno nagrado, čeprav je najbolje, če je nagrada to, da bo otrok pravočasno prišel do konca in domače branje uspešno opravil.

  • Dodatna motivacija za mlajše otroke so lahko barvne nalepke, ki jih otrok lepi v tabelo. Lahko beležimo in nagrajujemo tudi to, če se je otrok na branje spomnil sam ali pa so ga morali opomniti starši.

 

Pri mlajših otrocih lahko naredimo datume s tabelo, v katero lepimo nalepke npr. v treh različnih barvah, ki povedo koliko časa je bral. Na primer tako, da modra pomeni 5 minut, rumena 10 minut, rdeča 15 minut. Če otrok dobro bere, si lahko omislimo še četrto, na primer zlato, ki označuje, da je bral več kot 15minut. Toda vseeno naj velja vodilo, da mora imeti prednost kvaliteta in ne kvantiteta. Slab bralec bo namreč ob dolgotrajnem branju bolj utrjeval slabo branje, kot pa napredoval v branju. Še posebej mlajši otrok, ki šele razvija bralno tehniko, naj raje prebere manj, vendar pravilno in tako, da prebrano tudi razume.

 

Pri beleženju branja lahko dodamo še eno kategorijo in sicer, ali se je na branje spomnil sam ali pa smo ga morali na to opozoriti. V ta namen lahko v trgovini kupimo set privlačnih nalepk z ustrezno tematiko (srčki, zvezdice, rožice, liki iz risank za deklice, avtomobili, delovni stroji, razni »man-i« in drugi liki iz risank in filmov, ki jih radi gledajo fantje). Če se otrok sam spomni na branje, dobi poleg nalepke, ki prikazuje čas branja, še tako posebno, ki ga bo prihodnjič spodbudila, da si bo želel še eno in se bo zato sam spomnil, da je treba brati.

  • Če je potrebno otroka med branjem poslušajmo, pa četudi bo zaradi tega treba kdaj za nekaj časa odložiti kuhalnico, izključiti sesalec ali sosedi povedati, da nimamo časa za kavico. Ker smo ženske že tako ali tako po navadi bolj obremenjene z gospodinjskimi opravili in skrbjo za otroke, bo dobrodošla tudi pomoč očeta. Saj je treba samo poslušati. Pa še otroku se bo fino zdelo, ko bo bral pred očijem.

 

Petega nasveta ne bom več komentirala, saj je delitev del in nalog v družini stvar družine same in družinske dinamike, ki je za vsako družino specifična. Poudariti želim samo, da je, še posebej v prvih nekaj razredih in pri slabših in nemotiviranih bralcih, dobro, če jih kdo posluša, spodbuja in hkrati, seveda, tudi nadzoruje.

 

Ponujam vam še en predlog za konec. Lahko si omislite družinski bralni krožek. Določite čas in prostor, ko se zbere vsa družina in bere. Bodite otrokom vzor, da si je za branje vredno vzeti čas. Kaj pravite?